S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z Njim

Benedikt XVI. je med katehezo na pepelnično sredo, 9. marca 2011 dejal:
»S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z Njim, v Njem ste bili tudi obujeni« (Kol 2,12). »Postne nedelje, še posebej v letošnjem liturgičnem letu A, nas uvajajo v življenje krstne poti, podobno kot jo prehodijo katehumeni, torej tisti, ki se pripravljajo na prejem krsta, da bi v nas poživila dar ter da bi ponovno zavzeto zaživeli zahteve tega zakramenta, ki je osnova našega krščanskega življenja. V letošnji postni poslanici sem želel spomniti na posebno povezanost med postnim časom in krstom. Cerkev je velikonočno vigilijo vedno povezovala s podeljevanjem krsta. V tem zakramentu se namreč uresničuje velika skrivnost, ko človek umre grehu in postane deležen novega življenja v vstalem Kristusu ter prejme istega Božjega Duha, ki je tudi Jezusa obudil od mrtvih« (prim. Rim 8,11).

V poslanici za postni čas 2011 je Benedikt XVI. zapisal:
»Prva postna nedelja razkriva naše človeško stanje na tem svetu. Zmagovit boj zoper skušnjave na začetku Jezusovega javnega delovanja je povabilo, da bi se zavedli svoje lastne krhkosti in sprejeli Milost, ki osvobaja od greha in vliva novo moč v Kristusu, ki je pot, resnica in življenje (prim. Uvajanje odraslih v krščanstvo, št. 25). Gre za odločen poziv k zavesti, da krščanska vera po Jezusovem zgledu in v občestvu z Njim vključuje boj »proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti« (Ef 6,12), v kateri hudič deluje in se tudi danes ne utrudi skušati človeka, ki se hoče približati Gospodu: Kristus je v tem boju zmagal, da bi tudi naše srce odprl upanju in nas vodil do zmage nad zapeljivostmi zla.«

Benedikt XVI. je med homilijo na pepelnično sredo leta 2009 v baziliki sv. Sabine dejal:
»Poglejte torej kaj je krščanska poklicanost: s Kristusom vstali, smo prešli skozi smrt in sedaj je naše življenje s Kristusom skrito v Bogu (prim. Kol 3.1-2). Da bi lahko živeli to novo bivanje, se je nujno potrebno hraniti z Božjo Besedo. Samo, če smo v dialogu z Bogom, smo resnično povezani z njim ter živimo v njegovi navzočnosti. To Jezus jasno pove v odgovoru na prvo od treh skušnjav v puščavi, ko navaja stavek iz 5. Mojzesove knjige: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Mt 4,4; prim. 5Mz 8,3). Sveti Pavel priporoča: »Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu« (Kol 3,16). Ravno v tem je apostol Pavel pričevalec, saj njegova pisma zgovorno potrjujejo, da je živel v nenehnem dialogu z Božjo Besedo. Misel, delovanje, molitev, teologija, pridiganje, opominjanje, vse je bilo sad Besede, ki jo je že od mladosti prejel po judovski veri in jo je v polnosti razodelo srečanje z umrlim in vstalim Kristusom. To Besedo je od takrat naprej oznanjal ves čas svojega misijonarskega 'teka'.«1