S sv. mašo za mučence in njihove rablje bodo sklenili niz 30 sv. maš pobude Vseposvojitev

S slovesno trideseto sveto mašo, tokrat za slovenske žrtve in njihove rablje se bo v petek, 4. septembra, ob 19.00 pri frančiškanih na Tromostovju sklenil niz svetih maš, ki jih v okviru pobude Vseposvojitev pripravljajo za svetniške kandidate, žrtve komunističnega nasilja, ki so v postopku za beatifikacijo. Somaševanje bo tokrat vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, pri sveti maši pa bodo predstavili tudi knjigo o mučencih – svetniških kandidatih, z naslovom Ker ljubezen ne pozablja

Pri maši bo prepevala Moška vokalna skupina Tromostovje, mašni namen pa bo v verzih predstavil Gregor Čušin.

Sočutna gesta Romane Bider

Po dveh letih in pol vsakomesečnih maš je torej serija svetih maš pri koncu. Ideja, ki jo je pred časom dobila Romana Bider in je nastala potem, ko ji je neka gospa, ki je želela ostati anonimna, poslala škatlico s 750 evri in pripisom, da bi se »rada prikupila« slovenskim mučencem. Šlo je za simboličen evro za vsako prikrito morišče na Slovenskem, čeprav so najnovejša dognanja že razkrila več kot 800 njihovih lokacij. Po posvetu z Zoretom se je Bidrova odločila, da bo denar namenila za sv. maše za svetniške kandidate.

V preteklih tridesetih mesecih smo tako mesec za mesecem spoznavali novo ime, ki so ga med in po drugi svetovni vojni iz mržnje do krščanstva pokončali pripadniki komunističnih oblasti oziroma njihovi eksekutorji.

26 mučencev – svetniških kandidatov

Prvo sv. mašo so sicer že pred več kot dvema letoma, 5. aprila 2024, darovali za koroškega duhovnika Lamberta Ehrlicha, vodilno osebnost katoliškega prosvetnega in narodnega gibanja na Koroškem.

Nato so se ob prvih petkih zvrstile maše za bogoslovca in aktivnega člana katoliških združenj Alojzija Breznika, duhovnika in sodelavca Marijine družbe in Katoliške akcije Franca Cvara, učiteljico in zborovodkinjo Anico Drobnič ter patra in oskrbnika vaške straže Placida Grebenca.

Nadaljevali so z molitvijo za duhovnika, priljubljenega spovednika in gorečega govornika Srečka Hutha, Franca Keka, ki je bil kot dušni pastir znan predvsem po delu z mladino in po ljubezni do domovine, ter duhovnika in svetovljana Janka Komljanca. Zadnjo mašo v letu 2024 so posvetili duhovniku in priljubljenemu katehetu Francu Kramariču.

Tudi prva maša v lanskem letu je bila posvečena duhovniku, in sicer javnemu nasprotniku komunizma in sodelavcu Katoliške akcije Francu Nahtigalu. Februarska in marčevska maša sta bili namenjeni priljubljenima učiteljicama, ki sta ostali zvesti svojemu krščanskemu prepričanju, in sicer Marici Nartnik in Ivanki Škrabec Novak.

Nato so se zvrstile sv. maše za duhovnika Valentina Oblaka in Jakoba Omahna, pa za študenta učiteljišča, sicer aktivnega kristjana Janeza Pavčiča, ki je bil umorjen pri vsega 19 letih. V lanskem letu so se poklonili še spominu na sestro Karmelo - Antonijo Premrov, na duhovnika in redovnika križniškega reda Ivana Salmiča, književnika Lenarta (Narteja) Velikonjo in pokončne mlade kristjane Jaroslava Kiklja ter Antona Murglja in Alojzija Murglja.

Letos so sv. maše za mučence nadaljevali še z molitvijo za duhovnika Mateja Krofa in Ignacija Nadraha, znanega po vnetem dušnopastirskem delu in skrbi za romarje. Bogoslužja za konkretne mučence pa so sklenili z molitvijo za bogoslovca Bernarda Štuheca in Emila Keteja ter za učiteljico, katehistinjo in pesnico Veroniko Lestan. Bolj ali manj vsem naštetim je bilo skupno, da so morali svojo pripadnost katoliški veri in duhovniškemu oziroma katehetskemu poslanstvu plačati z življenjem, in sicer na okruten, zločinski način.

Kdo so bili rablji?

Še tri svete maše so bile namenjene za uspeh beatifikacije, za vse slovenske mučence, za neznane slovenske mučence, zadnja pa bo, kot navedeno, namenjena mučencem in njihovim rabljem.

Slovenski zgodovinarji, ki so se poglabljali v ta temačni del slovenske zgodovine, so si glede slednjih dokaj enotni. Dr. Jože Možina v svoji monografiji Slovenski razkol poudarja, da so bili duhovniki in aktivni verniki usmerjena tarča revolucije že od leta 1941.

Možina izpostavlja, da je bil ideološki in politični naročnik teh dejanj sam vrh Komunistične partije Slovenije z Edvardom Kardeljem in Borisom Kidričem na čelu, ki sta Katoliško cerkev dojemala kot glavno tekmico za prevzem oblasti. Za neposredne izvajalce medvojnih likvidacij Možina identificira operativce Varnostno-obveščevalne službe VOS, ki so pod vodstvom Zdenke Kidrič izvajali ciljne umore civilistov in duhovnikov, kot sta bila Lojze Grozde in Filip Terčelj.

Po dognanjih dr. Jožeta Dežmana je sezname za likvidacije sestavljal Oddelek za zaščito naroda (Ozna), v Sloveniji pod vodstvom Ivana Matije Mačka. Prav tako je Ozna izvajala zaslišanja ter logistično usmerjala transport žrtev do morišč.