Emil Kete: ubit, ker se je pripravljal na duhovniški poklic

Aprilsko bogoslužje v okviru pobude Vseposvojitev bo namenjeno molitvi za beatifikacijo bogoslovca Emila Keteja, ki je bil doma iz Dolenj v župniji Planina pri Ajdovščini, umorjen pa je bil v bližini Šempasa. Ker je bil prvi petek v mesecu del velikonočnega tridnevja, bo sv. maša tokrat izjemoma drugi petek v mesecu, 10. aprila ob 19. uri, kot običajno pri frančiškanih na Tromostovju v Ljubljani.

Somaševanje bo vodil župnik iz Šempasa Joško Tomažič, slovesnost pa bo s pesmijo pospremil Združeni pevski zbor župnij Šempas in Osek pod vodstvom Petra Ušaja in ob orgelski spremljavi Anke Vovk. V verzih bo svetniškega kandidata predstavil Gregor Čušin.

To bo petindvajseta od tridesetih svetih maš, ki jih pripravlja pobuda Vseposvojitev ter so bile in še bodo na trideset zaporednih prvih petkov darovane za slovenske mučence, žrtve komunističnega nasilja, ki so v postopku za beatifikacijo.

V sobi si je naredil oltarček

Eden teh je Emil Kete, ki se je rodil 1. julija 1924 v Dolenjah v župniji Planina pri Ajdovščini, in sicer v kmečki družini s sedmimi otroki. Josip in Angela Kete sta ga vzgajala v krščanskem duhu, v redni molitvi, rednem obiskovanju bogoslužja in pogostem prejemanju zakramentov. Emil je k maši hodil tudi ob delovnikih, že zgodaj je začel ministrirati. Duhovništvo mu je bilo praktično položeno v zibel in že kot otrok je mislil na ta poklic. V sobi si je naredil celo oltarček, pred katerim je molil.

Pri komaj dvanajstih letih so ga sprejeli v goriško semenišče. Med sošolci je bil zelo priljubljen in se je z vso resnostjo pripravljal na poklic. Po maturi leta 1944 se je vpisal v bogoslovje v Gorici. Spominjajo se ga kot pobožnega, natančnega in zvestega mladeniča, ki so ga zelo zanimala socialna in filozofska vprašanja. Med drugim je preučeval spise dr. Aleša Ušeničnika in dr. Antona Mahniča.

Emila Keteja se spominjajo kot pobožnega, natančnega in zvestega mladeniča, ki so ga zelo zanimala socialna in filozofska vprašanja.

Nevede se je pripravljal na mučeniško smrt

Prav v tem času je začel pisati tudi dnevnik, v katerega si je zapisoval misli semeniškega duhovnega voditelja in svoje sklepe o napredovanju v krepostih. Med drugim je zapisal, da človek nič ne napravi, če nima resne volje premagati vseh ovir: »Tudi če so majhne, se brez volje in brez reda ne premagajo. Hočem prositi Jezusa za malo resne volje, da bom v takih ‘mrtvih dneh’ kaj več naredil za svoj umski in duševni napredek,« je navedel.

Prav Emilov dnevnik razkriva tudi njegovo doživljanje preganjanja kristjanov in Cerkve po svetu. V avgustu 1944 so namreč goriški bogoslovci obiskali bogoslovce v Ljubljani in se seznanili s tamkajšnjimi vojnimi razmerami in žrtvami revolucije. V dnevniku tako lahko beremo njegove misli o Kristusu kot zgledu, ki mu »moramo slediti tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor«. »Krvavi pot, bičanje in križanje, ki ga je Jezus sprejel, moramo biti pripravljeni sprejeti tudi mi. Jezus, ki nas krepča vsako jutro s svojim presvetim Telesom, nam bo prišel na pomoč v vseh naših težavah in v našem trpljenju.« Tako se je bogoslovec Emil nevede pripravljal na svoje mučeniško poslanstvo.

Načrtovani umor

Iz okoliščin je mogoče sklepati, da so krajevni komunistični aktivisti že vnaprej načrtovali Emilov umor. Svoj štab so imeli prav v njegovi vasi, a se je globoko verna Ketejeva družina izmikala prevratniškemu delovanju. Seveda komunistom ni bilo po volji, da je šel Emil v bogoslovje, niti to, da je bil član Katoliške akcije.

Jeseni 1944 je oče, ki ga je Emil nadvse spoštoval, hudo zbolel. Neka partizanska aktivistka ga je nagovarjala, naj ga zato obišče, a so ga sošolci opozarjali, naj bo previden. Sam pa je pravil, da se ničesar ne boji, saj je nedolžen: »Če se mi pa kaj zgodi, če me ubijejo, kakor so pobijali v Mehiki, bodo tudi moje zadnje besede: Živel Kristus Kralj!«

Kljub svarilom je 9. novembra 1944 odšel na nevarno pot, da bi še enkrat videl umirajočega očeta. Eden domačih aktivistov se je medtem že zanimal, kdaj se namerava vrniti v Gorico. Zaradi preteče nevarnosti se je odpravil nazaj že 11. novembra. V Ajdovščini se je nameraval pridružiti vojaški koloni, a je tisti dan ni bilo, zato se je odpravil v Gorico kar peš.

Kljub svarilom je 9. novembra 1944 odšel na nevarno pot, da bi še enkrat videl umirajočega očeta.

Rabelj priznal: Emil je umrl, ker je bil veren

Pri mostu pod Osekom sta ga ustavili oboroženi ženski, ga aretirali in izročili dvema partizanoma. Ta dva sta ga odvedla do hiše Emilove sorodnice Pavle Ferfolja ter od nje zahtevala, naj jima pripravi nekaj hrane. Pohvalila sta se ji, da imata zunaj nekega »farja«. Žena je v tem »farju« prepoznala brata svoje snahe. Ko so ga odpeljali, je Pavla Ferfolja o tem obvestila njegove domače, ki pa so Emila zaman iskali. Partizani so ga najprej za štirinajst dni zaprli v neki hlev, nato pa ga odpeljali nekaj kilometrov od Šempasa, ga v gozdu ustrelili in zakopali.

Njegovo truplo so domači lahko poiskali in izkopali šele jeseni 1948. Brat je zbral ostanke njegovega trupla v vrečo ter jih odpeljal k sestri v Vrh pri Rihemberku. Tam so Emilove ostanke položili k večnemu počitku, saj si ga doma niso upali pokopati.

Bogoslovec Emil Kete je bil ubit samo zato, ker je bil veren sin zavedne slovenske in krščanske družine in ker se je pripravljal na duhovniški poklic. To je pred smrtjo priznal tudi komunistični terenec, ki ga je dal ubiti.

Pri mostu pod Osekom sta ga ustavili oboroženi ženski, ga aretirali in izročili dvema partizanoma. Partizani so ga za štirinajst dni zaprli v hlev, nato pa ga odpeljali nekaj kilometrov od Šempasa, ga v gozdu ustrelili in zakopali.

(D246, 50-51)