Se je na Vrhniki zgodil Černobil ali močno pretiravajo?

Srečko Povalej: Kemis je naredil največjo čarovnijo na svetu! Iz zelo strupenih odpadkov je ustvaril zdravo in neoporečno hrano! Bingo! Zadetek v polno, take čarovnike imamo lahko samo v Zloveniji!

Ne, ne živim na Vrhniki, temveč nekaj več kot deset kilometrov stran. Malodane vsak dan se vozim skoznjo, to pa! Še včeraj sem lahko opazovala mlade mamice, ki so vozile otroke v vozičkih na sprehod, pa šolarje, ki so klepetali pred šolo, pa upokojence na odprti terasi, ko so se na toplem soncu menili bogvedi o čem.

Zdi se, kot da se v Cankarjevem mestu ni nič zgodilo. Spomin na Kemis, na strašen smrad, ki se je vil pod nebo, na gasilce, ki so na smrt izmučeni gasili v zelo težkih in strupenih razmerah, je, kot kaže, že skoraj zbledel.

''Kaj hočemo,'' skomigne z rameni Marinka, ko mi postavi kavo na mizo. V veliki posodi moči solato. V vodo je stresla tri žlice soli, za vsak primer, ker je nekje slišala, da sol na naraven način vleče iz zelenjave strupene snovi. Zaveda se, da o ekološki katastrofi, ki jih je menda doletela, ve bore malo. Eni strokovnjaki govorijo eno, drugi drugo. Polno je nejasnosti, kar ji sicer ni všeč, a ona stoodstotno zaupa tistim v Ljubljani.

''Pomisli!'' se pohvali Marinka, medtem ko pere solato,''dobili bomo ekipo, ki jo bodo sestavljali strokovnjak s področja varovanja zdravja in strokovnjak s področja varstva rastlin ter pripadnik civilne zaščite. Odvzeli bodo vzorce vrtnin, tako da bodo najbolj panični lahko ponovno mirno spali.''

Še zmeraj je čisto raznežena od zadnjič, ko je od blizu videla Mira Cerarja. Zdel se ji je tako lep fant, pa tako prijazno je govoril.

''Rekel je, da je bilo v Kemisu sicer hudo, a kot sem ga razumela, tako hudo pa spet ne, da bi morala solato vreči v smeti,'' je še dodala in me grdo pogledala izpod čela. Kot da bi se bala, da bi spet zinila kakšno neprimerno na premierjev račun!

''Meni se zdi, kot bi se na Vrhniki zgodil Černobil,'' ji sežem v besedo. Ogorčeno zamahne z roko:''Ne nori! Černobil so si izmislili Američani, da bi škodovali Rusom!''

Prepričana je, da če se je slučajno kaj strupenega zarilo v tla in v struge rek, bo dež to tako in tako odnesel s seboj. Ne verjame niti bližnjemu sosedu, kemiku in akademiku Branku Stanoniku, ki pravi, da Kemis ne sodi v bližino naselja, zlasti pa ne v bližino vodnih virov.

Ko ji omenim, da je zaradi požara v Kemisu ušlo v zrak najmanj 2500 ton nevarnih snovi, ki jih je veter odpihnil tudi proti jugozahodu države, se vzravna in nasmehne:''Vidiš, mi smo čisti! Ti pa nekaj šimfaš mojo solato!''

Potem mi je še razlagala, da je njen sosed, ki ni kar tako, že poklical na pomoč najprej bioenergetika nakar še zdravilca zemlje. ''Preveč denarja imajo - nič drugega!''

Evgen, ki ji je ravno v času mojega obiska prišel popravit pralni stroj, tudi ni šparal z jezikom.'

'Preklemanski novinarji! Iz vsake paštete so pogledali, da sem le pomolil glavo skozi okno. Pa sem jim lepo povedal, da naj takrat, ko jih bodo odpeljali v bolnišnico, takoj odklonijo poseg, saj zaradi njega nastajajo nevarni odpadki, ki jih sanirajo, kje drugje kot v Kemisu. Če boste še nergali in nas strašili, vas prosim, da se iz 21. stoletja preselite v kameno dobo. Šele tam boste varni. Vsi bi radi koristili ugodnosti, ki jih prinaša razvoj tehnologij, ''cene'' zanje pa ne bi plačali, mrhe! Marinka ima prav: tam v Ljubljani so plačani zato, da poskrbijo za našo varnost. Mi tega ne znamo in ne zmoremo.''

Poklapano sem odšla skozi vrata. Če bi mi ne bilo nerodno, bi se povlekla za ušesa od same jeze, ker ne znam držati jezika za zobmi, pa se po nepotrebnem vtikam v stvari, ki me čisto nič ne srbijo.

''Strokovnjakom'', nekaterim medijem, politikom in tipični slovenski brezbrižnosti je ponovno uspelo, da se bo še eden od strašljivih ekoloških problemov pometel pod preprogo, kot da ga nikoli ni bilo.

Vrhničani bodo pozabili, Kemis se bo- obnovljen- spet igral z ognjem, karavana ovc in slepih ter gluhih kur pa bo še naprej prepevajoč korakala v lepšo in boljšo prihodnost.