Se ob upadanju vernikov Cerkev vpraša, kaj dela narobe?

Milena Miklavčič
Evropa se- hočeš ali nočeš- zadnje čase sooča z več različnimi krizami, ki bodo - če se bodo poglabljale, usodno vplivale na prihodnost celine. Lahko se zgodi, da ne bo nikoli več takšna, kot smo jo mi, ki smo malo starejši, nekoč poznali.

Tudi pri nas, v Sloveniji se vedno bolj godrnja in brezplodno išče krivce za to in ono, namesto da bi se ukrepalo. Še leta 2005 je bilo krščenih 72,62 % vseh otrok v Sloveniji, leta 2014 pa samo še 54,9 %. Število tistih, ki so prejeli prvo sveto obhajilo, se je v desetletju 2004–2014 znižalo z 11.917 na 9.069. Še bolj pa je v omenjenem desetletju padlo število birm. S 14.788 birm v letu 2004 na 10.557. Podobno je s cerkvenimi porokami.

Cerkev bije plat zvona in kritično kaže s prstom na Slovence, ki naj bi skrenili z že uhojene poti, po kateri so stoletja hodili naši dedi. Pa so res le verniki tisti, ki cerkvi vedno bolj pogosto obračajo hrbte?
Ko sta odraščala starejša sinova, smo v našem kraju še imeli ''župnišče odprtih vrat''. Četudi je bil župnik naravnan že bolj ''po predpisih'', je bila njegova mama, ki je bila ''šefica kuhinje'', eno milo, širokosrčno in materinsko bitje, ki je za vsakega, ki je prišel mimo, našla toplo besedo.

Kako je bilo nekoč ...


Zelo dobro se še spominjam mladosti, ko smo otroci prihajali pred vrata župnišča, kadar je kuharica – verjetno sama - delala hostije. Obrezke nam je stisnila v iztegnjene dlani, za povrh pa je vsak od nas dobil še skodelico čaja.

Kasneje, ko sem zajadrala v puberteto, sem pogosto zahajala k sestri Danieli. Bila je že starejša nuna, z njo smo lahko kramljali ure in ure. Nekatere, tudi neverne, je učila angleščino, ki jo je zelo dobro obvladala, saj je vrsto let bivala v samostanu v bližini Worthinga, v Angliji. Marsikaj, kar mi je v tistih norih letih ležalo na duši, sem ji lahko zaupala in se z njo pogovorila. Nikoli mi ni ničesar očitala, čeprav bi mi, glede na neumnosti, ki jih je kdaj pa kdaj slišala, lahko.

Ko sta odraščala starejša sinova, smo v našem kraju še imeli ''župnišče odprtih vrat''. Četudi je bil župnik naravnan že bolj ''po predpisih'', je bila njegova mama, ki je bila ''šefica kuhinje'', eno milo, širokosrčno in materinsko bitje, ki je za vsakega, ki je prišel mimo, našla toplo besedo. In tistih, ki so prihajali na obiske, ni bilo malo!

Preobrazba ...


Kdaj so se duhovniki spremenili v ekonomiste, gradbince in sitne uradnike, ne vem točno. Tudi ne vem, kdaj so na vhodna vrata obesili urnike in začeli pikolovsko vztrajati pri pravilih, ko so različnim prosilcem izdajali ta in ona potrdila. Verjetno se to ni zgodilo čez noč, se je pa.

Morda enkrat takrat, ko so po naši deželi- kot gobe po dežju- začela rasti različna tako imenovana duhovno-ezoterična društva? Ko so njihovi predstavniki in ustanovitelji nagonsko začutili, kaj slovenska duša, vržena v grebatorski, brezosebni kapitalizem, na katerega nismo bili najbolje pripravljeni, potrebuje?

Pred dvajsetimi leti so se mi dogajale hude stvari. Trenutkov, ko je moja ranjena duša hrepenela po pogovoru, po tolažbi, po topli besedi, je bilo nič koliko. Kaj vse bi takrat dala, da bi me domači duhovnik obiskal in se pogovarjal z menoj! Pa ga ni bilo.

Če bi bilo tako, kot bi moralo biti, bi morala v takšnih, zelo težkih trenutkih ''priti tudi gora k Mohamedu''. Pa se to ni zgodilo. Pogrešala sem jo jaz in pogrešali so jo številni, s katerimi sem se kasneje pogovarjala.

Na srečo nisem bila tiste sorte, ki bi v kočljivih trenutkih nasedla kvazi duhovnosti, ki preko ''kurjih juhic'' kleptomansko posega v duše ljudi in jih zasvoji z lažnimi obljubami in ''hepi hepi'' utvarami. Mnogi drugi pa so to, žal, storili. In so za cerkev za vedno izgubljeni.
Na srečo nisem bila tiste sorte, ki bi v kočljivih trenutkih nasedla kvazi duhovnosti, ki preko ''kurjih juhic'' kleptomansko posega v duše ljudi in jih zasvoji z lažnimi obljubami in ''hepi hepi'' utvarami. Mnogi drugi pa so to, žal, storili. In so za cerkev za vedno izgubljeni.

Kaj pa človek?


Namesto, da bi slovenska Cerkev sledila modernim tokom, se je raje spreminjala v nedostopno institucijo, tisti, željni duševne hrane in pogovora, pa so zaman trkali na njena vrata. Za vse drugo si je našla čas, tudi za zgrešene finančne poteze, le za človeka ne.

Nedavno tega sem obiskala prijatelja, ki je vojaški vikar. Bilo mi je toplo pri srcu, ko sem lahko na vsakem koraku opazila, kako ga imajo vojaki radi. Pa zakaj ga tudi ne bi imeli! Z njimi je - v dobrem in slabem preživljal domala sleherni trenutek dneva. Njegova vrata so odprta vsem, ki začutijo potrebo po pogovoru in tudi po poslušanju. Vojake pozna po imenu, pozna njihove stiske, vesele trenutke. Tako kot bi duhovnik moral poznati svoje farane tudi po običajnih farah.

Preko številnih pripovedovanj zelo dobro poznam čase izpred druge svetovne vojne. Če so imeli na vasi srečo in so imeli za duhovnika Človeka, so vaščani lažje preživeli tudi težke preizkušnje. Ženske so mi pripovedovale, da jim je obisk cerkve zmeraj pomenil olajšanje, pogovor z Bogom pa jim je pomagal nalepiti obliž na rano, ki si je same niso znale pozdraviti.

Duhovniki so v tistih krutih časih zelo dobro poznali svoje občestvo. Ves čas so bili blizu ljudem, z njimi so delili dobro in slabo, če ne drugače, pa preko kulture. Bili so nepogrešljiv del življenja, zato so tudi vedeli, kdaj kdo potrebuje korenjček in kdaj palico.
Danes je drugače. Duhovnik je z občestvom izgubil pristne, tesne in predvsem obče človeške stike. Živijo po svoje, predvsem pa odmaknjeno.

Danes je drugače. Duhovnik je z občestvom izgubil pristne, tesne in predvsem obče človeške stike. Živijo po svoje, predvsem pa odmaknjeno. Različne ''verske'' skupnosti- od ''hepi hepi'' do tistih, v katerih kličejo Marsovčke in hodijo v gozdove objemat drevesa za boljše počutje, pa rastejo kot gobe po dežju.

Človek je- hočemo ali ne- duhovno bitje. In če se mu ena vrata zaprejo, poišče druga.

Duhovna hrana je postala donosen biznis, ki odlično polni žepe tistih, ki so kmalu ugotovili, da si lahko ob zaprtih vratih župnišč ustvarijo - zlato jamo.

Tako je to. In dokler se bomo zgolj in samo spraševali, zakaj so cerkve iz leta v leto bolj prazne, ne bo čisto nič drugače. Treba si bo izprašati vest, zlasti pa si bo morala tudi cerkev odgovoriti na vprašanje, kaj so storili narobe, da je danes tako, kot je.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

SŠK: Asistirani samomor ni politično vprašanje, življenje je treba varovati ne glede na politično opredeljenost
  • 06. 11. 2025
Se Cerkev vmešava v politiko?
  • 07. 11. 2025
P. Branko Cestnik: »Referendum je morda prelomen: škofje so se poenotili in dokazali, da je Cerkev spet sposobna vplivati na javno mnenje«
  • 15. 12. 2025