Skušnjava še ni greh, vdati se ji, pa je

V življenju se srečujemo s številnimi izzivi in z možnostmi na vseh možni področjih, torej tudi na duhovnem. Zdi se mi, da je prav na duhovnem področju v zadnjem času – pa ne samo v zadnjem - toliko izzivov predvsem pa ponudb, da že od tega ne veš več, ne kod, ne kam obrniti svojo pozornost ali pa zaupati svoje življenje.

Včasih smo že prav zaradi te številne ponudbe čisto zmedeni in namesto da bi nam to pomagalo pri kakšni težavi, nam naredi še kakšno zraven.

Ti številni izzivi in možnosti pa niso vse dobre in če jih sprejmemo, za seboj ne puščajo nujno pozitivnih izkušenj in rezultatov napredka ter globljega življenjskega spoznanja.

Številni izzivi so nastavljeni namenoma, da v našem življenju za seboj puščajo razočaranje, velikokrat tudi propad samega sebe, tudi družine in vsega, da se nekdo na drugi strani lahko pokaže in predstavi za edinega rešitelja. A to se žal prevečkrat pokaže šele na koncu, ko je včasih skoraj že prepozno, da bi kaj rešili.

Prehitra reakcija

Zato je trezen in še enkrat s pomembnim poudarkom rečeno, trezen in preudaren premislek tukaj tako dobrodošel, a si včasih ne vzamemo prepotrebnega časa za to.

Prevečkrat se namreč odločimo pre/hitro (tudi hitro je včasih prehitro), kompulzivno, instinktivno, celo samó čustveno, brez taktnega razumskega dopolnila čustvenemu, se ne izteče dobro. Celo intuitivno odločanje brez določenega sosledja potrditev intuicije iz preteklosti, se včasih izteče porazno.

Sprejeti izziv, oziroma izkoristiti možnost, je vsaj tako na zunaj in na hitro rečeno, gledano tako malo čez palec, herojsko dejanje. In tisti, ki si to upa, je deležen velikih pohval v smislu: ti si pa res upaš.

Tak človek v mnogih vzbudi pravo začudenje in celo poveličevanje njega, ki si to in to upa.

V kom se celo vzdrami želja, da bi tudi on bil tako korajžen in bi si to upal. V takih primerih lahko kaj hitro vidimo in opazimo, da zaradi tega na eni strani raste in se hrani neprava podoba tistega, ki si kaj upa, in na drugi neprava podoba pri drugem, ki bi rad in velikokrat sanja o tem, da bi si to upal.

Zakaj? Zato, ker sprejeti izziv pomeni sprejeti ga odgovorno in pozitivnega, ga, če se le da, uresničiti, negativnemu pa se zagotovo odpovedati. Ne pa, da se s tem postavljamo pred drugimi, ki morebiti niso tako močni in jih s tem še bolj potlačimo.

Kaj je prava odpoved

Preteklo sredo, na pepelnico, smo začeli 40 dnevni postni čas, ki je resničen in pravi izziv in dana priložnost, da ta izziv sprejmemo in to priložnost zgrabimo.

Verjamem, da imamo mnogi izkušnje postnega premagovanja iz preteklosti. Zato lahko tisto stanje reflektiramo in tam, kjer je bila odpoved samo zaradi odpovedi in predpisa, nujno spremenimo, da bo odpoved služila našemu napredku in predvsem veselju.

Odpoved, ki ti mrači razpoloženje in obraz, ni prava in ne pravilna odpoved, in verjamem, da Bog tàko odpoved odklanja.

Odpoved, ki prinaša veselje, je prava odpoved. Skušnjava in odpoved, kje sta? Izzivam vaju na troboj.