SKZP: Psihoterapija je samostojna znanstvena veda in ne psevdoznanost

Na novinarski konferenci Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP) so govorili o aktualnih vprašanjih s področja psihoterapije, s poudarkom na razlikovanju med strokovno utemeljenimi pristopi in psevdoznanstvenimi praksami. Poleg tega so izpostavili tudi potrebo po daljšem prehodnem obdobju – vsaj 7 let.

Predsednica Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP) Ksenja Kos je povedala, da v SGZP že 20 let opozarjajo na pravno ureditev poklica psihoterapevta, zato pozdravljajo sprejetje zakona o psihoterapiji, z namenom da se na to področje vnese določen red. Pojasnila je, da je psihoterapija že zdavnaj prestopila zidove zdravstva, razvijala se je kot humanistična, družboslovna znanost. Kosova je med drugim tudi spomnila, da je 5. februarja 2024 Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (SKZP) skupaj z Državnim svetom Republike Slovenije organizirala posvet z naslovom »Izzivi psihoterapije v slovenskem prostoru – različni pogledi, skupne rešitve«, kjer so skupaj z različnimi strokovnjaki s področja psihoterapije, klinične psihologije in psihiatrije oblikovali ključne vidike in poudarke, ki bi jih v novem zakonu o psihoterapiji morali nasloviti, če bi želeli, da zakon uspešno deluje tudi v praksi. Na posvetu so sprejeli zaključke, ki so bili kasneje soglasno sprejeti na seji komisije, kamor so bila povabljena tudi različna ministrstva.

Zaključki so se glasili:

1. Z namenom opredelitve psihoterapije kot samostojne vede in psihoterapevta kot samostojnega poklica naj se opredeli pogoje za dodelitev naziva psihoterapevt (izobraževalni standardi, zahtevana teoretična znanja, strokovne kompetence in praktične izkušnje).
2. Ustanovi naj se Zbornico psihoterapevtov z namenom reguliranja licenciranja, spremljanja strokovnega razvoja in etičnega ravnanja v zbornico vključenih psihoterapevtov.
3. Uredi naj se financiranje psihoterapevtske dejavnosti za posameznike z naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja.
4. Zagotovi naj se skupnostni pristop h krepitvi duševnega zdravja, promociji, preventivnim aktivnostim in destigmatizaciji duševnega zdravja.
5. Dostop do storitev psihoterapije naj se omogoči najširšemu krogu ljudi znotraj sistema javnega zdravstva, izobraževanja, socialnega varstva, sodstva itd. in v ta namen okrepi medresorsko sodelovanje za učinkovitejše javnozdravstveno delovanje na področju duševnega zdravja.

Predsednica Slovenske krovne zveze za psihoterapijo je ugotovila, da zakon v precejšnji meri sledi sprejetim sklepom.

»Odgovornost za duševno zdravje je na naši celotni družbi, v naši skupnosti, zato je to tudi odgovornost vseh ministrstev,« je izpostavila Kosova, ki je dodala, da je odgovornost tudi na vseh strokovnih delavcih na področju duševnega zdravja. »Opredelitev psihoterapevtov za nekompetentne in nosilce kvaziznanosti ni zgolj poniževanje, ampak etično sporno javno delovanje, ki tudi vpliva na ljudi v duševni stiski,« je še poudarila. Po njenih besedah si želijo, da se družba razvije v smer smiselnosti, povezanosti, psihične odpornosti in globljih človeških vrednot, ki jih ne vodi zgolj nevidni trg – in da se potrebe po psihoterapiji zmanjšajo. Opomnila je, da je zakon o psihoterapevtski dejavnosti dregnil v obstoječ sistem dela v zdravstvu. »Vemo, da tam deluje tudi nezdravstveni kader, ki tvori pomembne dele nujnega timskega dela. Zdaj bo del takšnih timov lahko tudi psihoterapevt,« je Kosova poudarila in dodala, da si želi, da bi prerasli nasprotovanja in dali priložnost sodelovanju, kjer vsak član tima nosi svojo odgovornost. »S tem pa omogočili ljudem, da pravočasno pridejo do brezplačne pomoči,« je še dejala.

»Psihoterapija ni le pogovor – je znanstveno podprta disciplina, ki izboljša duševno zdravje,« je poudarila podpredsednica SKZP dr. Nuša Kovač Tonko, ki je predstavila, zakaj zakon o psihoterapevtski dejavnosti predstavlja ključen korak za duševno zdravje Slovencev. Govorila je tudi o tem, zakaj psihoterapija zasluži status samostojnega poklica in kako bo regulacija izboljšala varnost in dostopnost storitev. Izpostavila je, da gredo psihoterapevti znotraj SKZP skozi izobraževanja, ki presegajo evropske standarde.  »Učinkovitost terapije je odvisna od kakovosti usposabljanja,« je pojasnila in dejala, da pozdravlja, da si z zakonom prizadevajo za visoke in stroge standarde, s pomočjo katerih bi lahko zamejili psevdoznanstvene prakse in zaščitili ljudi ter vzpostavili nadzor tudi nad izobraževanji. V SKZP so zagovorniki treh izobraževalnih poti za naziv poklica psihoterapevt:

• psihoterapevt kot drugi poklic, s sorodno predhodno izobrazbo (po bolonjski 2. stopnji sledi 4-letni specialistični študij izbranega pristopa);
• psihoterapevt kot drugi poklic, z nesorodno predhodno izobrazbo (po bolonjski 2. stopnji kandidati opravijo 1–2-letno psihoterapevtsko propedevtiko, nato 4-letni specialistični študij);
• psihoterapevt kot prvi poklic (opravljen 5-letni samostojen študij psihoterapevtske znanosti z že vključenim specialističnim študijem).

»Prizadevamo si za zakon o psihoterapiji, ki bo omogočil boljše duševno zdravje ljudi, manjše stroške, večjo pravičnost – dostop do terapije bo omogočen za vse, ter varnost – ker bo zakon zamejil psevdoznanstvene prakse,« je dejala. Pojasnila je tudi, da je vsak pristop potrjen s strani Evropske krovne zveze za psihoterapijo in izpolnjuje zelo stroga merila. »Naši pristopi celo izpolnjujejo višje standarde,« je pojasnila, da morajo vsi pristopi med drugim imeti zagotovljeno zelo trdno teoretično podlago, potrjeno znanstveno veljavnost, podprto s kliničnimi študijami, pa tudi kulturno razširjenost. Specialistični študij po njeni besedah obsega minimalno 1500 ur.

Predsednica Strokovnega sveta SKZP dr. Tamara Trobentar je poudarila, da je prizadevanje za zakonsko ureditev psihoterapije kot samostojnega poklica primarno etično vprašanje. »Da poskrbimo za ranljive posameznike in skupine, ki so pomoči potrebni, je naša etična odgovornost,« je dejala in ocenila, da dolgoletna neurejenost področja duševnega zdravja predstavlja neodgovorno držo vseh vpletenih, še posebej tistih, ki si prizadevajo, da do zakonske ureditve ne bi prišlo. Po njenih besedah se lahko šele z zakonsko ureditvijo poskrbi, da so izvajalci psihoterapevtske obravnave strokovno usposobljeni in varni. Vsi bodo namreč morali izpolnjevati enake pogoje in zahteve za pridobitev licence, poleg tega bodo izpostavljeni nadzoru zaradi potencialnih kršitev. »Naš edini skupini interes in cilj mora biti samo en, in to je interes dobrobiti človeka v stiski, ki išče našo pomoč,« je poudarila, da mora skupno sodelovanje temeljiti na spoštljivih temeljih in kolegialnem odnosu.

Za ustrezno obravnavo je potrebno tudi znanje z drugih področij, ki presega psihoterapevtsko znanje

Kot smo že pisali, psihiatri, pedopsihiatri in klinični psihologi ocenjujejo, da Zakon o psihoterapiji ogroža strokovno obravnavo in varnost pacientov. Poudarjajo, da mora zdravljenje duševnih motenj ostati v rokah zdravstveno usposobljenih strokovnjakov in da se terapevtskega pogovora ne sme izenačevati s klinično terapijo. »Vsako tiščanje v prsih ni znak tesnobe, vsak glavobol ni znak stresa. Zaradi prekrivanja simptomov psihičnih in drugih motenj je poleg psihoterapije za ustrezno obravnavo potrebno tudi znanje z drugih področij, ki presega psihoterapevtsko znanje,« je v izjavi za javnost opozorila klinična psihologinja Andreja Škufca Smrdel z Onkološkega inštituta Ljubljana.

Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti je vlada potrdila 10. aprila in ga poslala v DZ. Cilj predloga je večja dostopnost do psihoterapije, umestitev psihoterapije med zdravstveno dejavnost ter določitev pogojev za opravljanje psihoterapije kot samostojnega poklica. Uvaja se tudi zbornico, ki bo nadzorovala in podeljevala licence. Na Ministrstvu za zdravje zatrjujejo, da se z zakonom standarde šele vzpostavlja, na nasprotnem polu pa opozarjajo, da zakon ruši strokovne standarde in s tem ogroža bolnike.