Slovenci ne maramo bogatašev. Tako močno, da jih izvolimo za svojega župana, predsednika vlade in države

Privzeta profilna slika
Rajko Podgoršek
Zajem slike Youtube, Twitter

Izvolitev Nataše Pirc Musar za predsednico Republike Slovenije je, napovedim o njeni zmagi navkljub, vseeno presenetila veliko število opazovalcev političnega dogajanja, ki so opozorili na precejšnje neskladje med premoženjskim statusom nove predsednice ter masovno podporo, ki jo je prejela s strani načeloma egalitarno usmerjenih levih volivcev. In če je nesrečnemu Francetu Arharju njegova plača uničila vse predsedniške upe, je zgodba o premoženjski hobotnici novoizvoljene predsednice ter njenega moža kar nekako potihnila.

V nasprotju s Francetom Arharjem, ki je moral, kot v starem članku navaja Dnevnik, ''priznati'' svojo plačo kot v nekakšni spovednici, pa se Nataša Pirc Musar svojih morebitnih premoženjskih grehov ni spovedala oz. so ji mediji dali odvezo po tem, ko je zatrdila, da si izplača le dva tisočaka bruto na mesec.

Slovensko dojemanje egalitarizma je velik fenomen. Slovenska poosamosvojitvena levica je po eni strani poskrbela, da so Dušan Semolič in njegovi sindikati trideset let dobivali vso medijsko podporo za populistično razpravljanje o višini minimalnih neto plač. In ob tem, ko ljudi nikoli nismo prav izobrazili, da bi razumeli, kaj pomeni pojem minimalna in kaj povprečna plača, kaj šele ločili med oznakami neto plača, prvi in drugi bruto, smo v tej samooklicani socialistični oazi sredi Evrope, kot je pokazala celo zadnja raziskava Slovensko javno mnenje, dopustili, da so se tekom tranzicije na tuje račune iz olastninjenega ter paradržavnega gospodarstva stekali milijoni.

Milijarde tolarjev, ki so se nato spremenile v desetine in stotine milijonov evrov. Premoženje je bilo nato varno ''parkirano'' na račune ljudi, kot je bil npr. Darko Horvat leta 2007, drugi najbogatejši Slovenec, ki je obogatel preko PID-ovskega lastninjenja s certifikati v devetdesetih in ki ga je nova predsednica označila za ''finančnega genija'' ter bila kratek del svoje kariere celo zaposlena v njegovi družbi Aktiva. Aktiva je bankrotirala leta 2013, za finančnim genijem, ki jo je popihal v Švico, pa je ostalo izgubljenih 170 milijonov evrov; establišment novinarji pa nič.

Kako to, da socialistično čuteči in z enakostjo obsedeni Slovenci na koncu volimo kandidate, ki igrajo na ideološke strune antikapitalizma, sami pa kopičijo gore premoženja in bogastva?  To v svoji misli zelo dobro argumentira kolumnist in kulturnik Denis Poniž: ''Šopirijo se s svojim nakradenim in prigoljufanim bogastvom in v isti sapi razlagajo, kako blizu so jim 'mali ljudje', ko se pred kamerami, ko se bašejo s kaviarjem in nalivajo s šampanjcem, pridušajo, da bodo naredili vse za narodov blagor.''

Kaj, če pri vsem tem v veliki meri gre za prazno ideologijo, ki samo izjemno uspešno igra na eno izmed glavnih slabosti slovenskega narodnega karakterja – zavist? Le malo Slovencev počasi začenja razumeti, da visoka plačna enakost ne vodi nujno k visoki premoženjski enakosti. Kot je letos ugotovilo poročilo ameriških in francoskih ekonomistov o svetovni neenakosti 'World Inequality Report', smo Slovenci v vrhu pri enakosti dohodkov, medtem ko so pri razporeditvi premoženja gospodarski razvoj zadnjih 30 let ter dedovanje premoženja in podjetij poskrbeli, da ima najpremožnejših 10 % Slovencev v lasti 57 % celotnega premoženja.

Izdane parole Dušana Semoliča


Morda si slovensko nagnjenost k populističnemu dojemanju enakosti, ki temelji predvsem na plači ter progresivnih socialnih dodatkih, lahko pojasnimo s tem, da velika večina preprostih slovenskih delavcev ali pa kmetov do nedavnega nikoli ni imela nič oz. zelo malo. Delavni človek v socializmu je videl, kako so mu trgali prostovoljne samoupravno-zadružno delovne prispevke za financiranje vsega mogočega, kar si je izmislila Partija, medtem ko je bil direktorski partijski kader bistveno manj enak med enakimi.
Slovenski levičarji v 'pelzmantlih' že leta učinkovito igrajo na karto, da bodo ''poskrbeli'' za ljudi ter da so ''eni izmed njih'': podobno revni in, kar je najpomembneje, podobno se znajdejo.

V tranziciji, ki so jo izpeljali zaupanja ''vredni'', a v resnici nesposobni 'rdeči direktorji', je taisti delavec nato videl, kako je bilo njegovo podjetje dokončno pokradeno, sam pa je ostal na cesti po več mesecih neplačanega dela. Prosperirali so izbranci; ljudje, ki so pred letom '91 komisarske plašče zamenjali za Murine obleke, so si po letu '91 omislili znamko Hugo Boss.

Preprosti živelj se je moral znajti sam in si z delom na črno ob oderuških dajatvah, ki so v predosamosvojitveni in poosamosvojitveni Sloveniji pravzaprav stalnica, sam pomagati, da je lahko prišel do domovanja ali manjšega presežka lastnega premoženja.

Ob tem, ko se je brigal sam zase in obdeloval svoj vrtiček, je Slovenec vedno pogledoval čez ograjo k sosedu; naprej pred letom '91, če ima sosed na bajti kakšen 'štuk' več ali pa lepšo fasado, po letu '91 pa, kakšen model avta ''krasi'' sosedov dovoz. Še kasneje so ljudje čez sosedske ograje pogledovali za materialnimi dobrinami, od različnih elektronskih igračk do telefonov, v zadnjih 10 letih pa so v modi primerjave luksuznih počitnic.

A ironično je temu davčno-birokratsko-politično stiskanemu Slovencu na dušo vedno zaigralo sladko žvrgolenje slovenske levice, pa najsi bo to v času Semoličevega tacanja v plundri v času prve Janševe vlade, t.i. ''ljudskih'' ''vstaj'' v času druge ter t.i. ''kolesariata'' v času tretje vlade ter novih ''uporov'' za časa predsedniških volitev. Zraven pa zbujanje zavajajoče nostalgije od jugonostalgične navlake do delavskih in socialističnih parol, ki so se jih starejše generacije dodobra naposlušale.

Ni kaj, očitno slovenska levica dobro obvlada t.i. Psy-op oz. psihološke operacije. Slovenski levičarji v 'pelzmantlih' že leta učinkovito igrajo na karto, da bodo ''poskrbeli'' za ljudi ter da so ''eni izmed njih'': podobno revni in, kar je najpomembneje, podobno se znajdejo. Tako prosto po Đilasu dobimo levo buržoazijo, ki na cenen psihološki način išče stik z nižjim slojem, ki ga sama stiska, a njegovi pripadniki v vsakodnevni borbi za preživetje preprosto nimajo časa in energije, da bi se bolj poglabljali v ozadje stanja v državi.

Nagovoriti pridnega,  tudi podjetnega, prodornega, inovativnega ... Slovenca


Kaj lahko torej v tej situaciji psihološke vojne stori slovenska desna sredina? Če slovenska leva buržoazija preprostim Slovencem zelo učinkovito piha na dušo s tem, da jim priznava, da 'se znajdejo' in bodo poskrbeli za njih z bombončki ter sladkorčki, je mogoče čas, da tudi desna sredina pokaže nekaj čustvene inteligence. Preprosti Slovenci niso samo 'pridni' – izraz, ki ga v Sloveniji zelo radi in prepogosto uporabljamo, smo tudi podjetni, delavni, prodorni, inovativni. In kaj je lepšega, če volivcu pojasniš, da mu kot politik zaupaš, da bo s trdo prisluženim denarjem znal razpolagati sam ter da bodo vsi njegovi davčni prispevki zelo racionalno in skrajno pregledno uporabljeni.

Morda v takšnih trenutkih premoženjsko stanje kandidata ne bo več material za medijske manipulacije. Če je premoženje pridobljeno na pošten način in v celoti transparentno prikazano, potem se desnosredinskim kandidatom ne bo potrebno zagovarjati v medijskih levih ''spovednicah''. Obenem pa v takšnih primerih ne bo več potrebe po spodbujanju ter izkoriščanju kolektivne psihoze glede ''enakosti'', a, kar je še pomembneje, konec bo skrbi za "enakost'' s strani socialistov v krznenih plaščih s premoženjem, parkiranim v davčnih oazah.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Bodo Marto Kos na poti do funkcije evropske komisarke ustavile njene lobistične naveze ali sodelovanje s Službo državne varnosti?
  • 10. 10. 2024
emilia perez
[Gledali smo] Sprememba spola, duše, družbe?
  • 15. 03. 2025
stiska, otrok, mati, custva, stres
Floskule
  • 15. 03. 2025