Slovenija in razvojna kapica: evropska izjema ali ideološka posebnost?

Glede na to, da je možna višina pokojnina omejena navzgor in da zdravljenje bogatina v državnem zdravstvu stane enako kot zdravljenje reveža, ni razloga, da bi bili socialni (za penzije) in zdravstveni prispevki neomejeni. Zakaj bi moral nekdo z visoko plačo plačati 10x toliko v pokojninski sklad, če bo lahko imel samo 4x višjo penzijo? Še huje je v zdravstvu, kar sem že omenil. Po sedanji logiki bi tudi v pekarni moral nekdo za 1 kg kruha plačati 10x toliko kot nekdo, ki je reven. To se sliši prismuknjeno.
Poleg tega najbolj premožni dobivajo svoje dohodke iz dividend ali kapitalskih dobičkov, ne iz plač. Ne od enega ne od drugega vira dohodkov ne plačajo nič za penzije ali za zdravstvo. Plačajo pa velike splošne davke. Visoke splošne davke se da utemeljevati vsaj tako, da tisti, ki veliko zasluži, ustvarja tudi velike infrastrukturne stroške deželi okoli sebe in to plača z visokimi davki. Za penzijske in zdravstve dajatve pa sem že pojasnil, kako je z njimi.
Nova vlada ne sme podleči vreščanju bedastih levičarjev in iz strahu pred njimi narediti neumnih potez, ki bodo škodile vsej deželi. Navedel bom en primer iz časa druge Janševe vlade. Takrat je neki pametnjakovič prišel na idejo, da bi bilo dobro močno povečati davke na prodajo dragih avtomobilov. In so jih res. A glej ga, zlomka, namesto predvidenih 6 milijonov EUR večjega izplena, se je na račun prodanih dragih avtomobilov zbralo v državni blagajni 7 milijonov EUR manj kot v prejšnjem letu. Zakaj? Zelo preprosto, prodanih ni bilo enako število takih avtov kot leto dni prej, ampak precej manj, ker so za marsikoga postali preprosto predragi, da bi jih sploh lahko kupil.
Enaka logika velja za podjetniške davke in davke na dobiček ter davek na dividende. Če so ti preveliki, bodo takšni deželi podjetniki obrnili hrbet in šli na tuje, kjer so manjši. Takšnih držav z manjšimi davki pa se na svetu ne manjka in nekatere med njimi živijo zelo dobro.
Nasploh bi se minister za finance pri določanju višine davkov moral ozreti najprej po situaciji v najbolj uspešnih državah na svetu. V ekonomski teoriji (ki je vsem našim levim in tudi večini desnih politikov neznana) obstajajo t.i. Lafferjeve krivulje, ki kažejo stopnjo obdavčitve, pri kateri država zbere največ denarja z davki. Okoli tega bi moralo razmišljati Ministrstvo za finance in njegovi ekonomski svetovalci, če so tega sploh sposobni.

G. IGOR
VSAKA CAST VASEMU KOMENTARJU

Vsekakor bi bilo po mojem pred taksno odlocitvijo treba na mizo pripeljat eksaktne stevilke:
1. Koliko uvedba socialne kapice odnese zdravstveni in pokojninski blagajni in s čim bo ta primanjkljaj nadomescan? Najlazje bi bilo odgovoriti, da ti dve blagajni nadomestnega denarja ne rabita in da je dovolj prostora za varcevanje. To je mozno pri pokojninski blagajni zlahka demantirati, saj mora zavod za pokojnine redno dobivati krepke dodatne desetine milijonov mesecno iz proracuna, torej se tak eventuelni dodatni strosek pokojninske blagajne prenasa na proračun drzave ( z 2 milijardno letno luknjo). Zmanjsani prilivi ZZZS so morda diskutabilni. A vendar- okoli 9% BDP za zdravstvo je evropsko primerjalno relativno malo ( ZDA so pri 18%, Nemcija pri 13%), seveda bi bilo mozno, če bi bila volja, racionalizirat stroske pri nabavah. Te prihranke bi sam vsekakor svetoval investirat v kvaliteto in kvantiteto ( čakalne vrste) zdravstvenih storitev in v resevanje kadrovskega primankljaja ( zdravnikov in sester), prej kot v razbremenitev bogatih s socialno kapico.
2. Pricakoval bi tudi tocne stevilke ne samo o sumarnem znesku, ampak tudi koliko ljudi bi bilo razbremenjenih z uvedbo socialne kapice in kaksen njihov profesionalni profil. Parlament, ki o tem odloča, zastopa ljudstvo in torej ni razloga, da javnost teh podatkov ne bi dobila. Ne samo o razbremenitvi direktorja NLB Brodnjaka. Domnevam, da gre za okoli 1-3% najbolje placanih v drzavi. Koliksen delez teh je bistven za tehnoloske preboje, ki zvisujejo konkurencnost slovenskih podjetij na trgu, koliksen delez teh zapusca drzavo, ker se ne počuti dovolj materialno stimuliran, najbrz ni enostavno oceniti. Je pa moja domneva, da gre za manjsino. Bojim se, da gre večinoma za managerske strukture podjetij, ki politicno dirigirano poslujejo z drzavo in poleg teh predvsem za financni in energetski sektor. To po mojem tudi niso, vsaj ne v vecini ljudje, ki bi jih vsak dan na mizi čakale mamljive pogodbe iz tujine.

Skratka, zaenkrat me predlagatelji socialne ali razvojne kapice ne prepričajo. Prepričali bi me, če bi lahko jasno dokazali, da bo blaginja Slovencev zaradi tega ukrepa dolgorocno rastla. Individualna in javna blaginja. Tako pa se mi bolj zdi, da bo dodatni denar, ki gre zdaj v zdravstveno in pokojninsko blagajno padel v roke že do zdaj priviligiranega sloja in da bo šel v njihov privaten luksuz ( drage avte, vile, jahte) bolj kot v razvoj in podjetnost.

Minus v zdravstveni in pokojninski blagajni bo pa pomenil pritisk na nizje pokojnine in nizji standard javnih zdravstvenih storitev v drzavi. In v kolikor se bo primankljaj v obeh blagajnah kompenziral ( in prav je, da se, vsaj v vecjem delu), bo zmanjsano obdavcitev najbogatejsih placalo ostalo prebivalstvo. In placeval ga bo kvantitativno najbolj srednji sloj, kjer bo vse vec ljudem grozilo, da zdrsnejo med revne.

Nisem socialist in podpiram svobodno iniciativo v trznih razmerah, a vseeno podpiram preko davcne politike druzbeno kohezivnost evropskega tipa in ne socialno razklanost in razslojenost na podlagi razglasanja pohlepa kot vrednote. Ki vrednota ni. Nenazadnje so tovrstne relativno nerazslojene evropske drzave ( Skandinavije in Srednje Evrope) tiste, v katerih je najbolj varno ziveti glede kriminala in v katerih prebivalstvo v anketah izraza najvecjo stopnjo osebnega zadovoljstva.

Tudi pokojnine so navzgor po socialistično omejene z "razvojno" kapico, ki udari po žepu tiste, ki so v pokojninsko blagajno prispevali največ, kljub temu pa ta kapica ne velja za komunajzarsko vrhuško in obenem največje izdajalce slovenskega naroda kot sta naprimer Milan Kučan, Danilo Tuerk in podobni. Skrajni fašistični levičarji kričijo in se pridušajo nad plačo Brodnjaka, ki vodi našo največjo banko in je v večinski lasti tujih lastnikov, tiho so pa ko gre za močvirskega mafijskega botra, nasprotnika osamosvojitve in zagovornika Srboslavije.