Slovenija in razvojna kapica: evropska izjema ali ideološka posebnost?

Vsako leto se ob prvomajskih praznikih v Sloveniji znova odpre razprava o delu, socialni pravičnosti in odnosu države do uspešnejših posameznikov. Letos je bila ena osrednjih tem tako imenovana razvojna oziroma socialna kapica. Gre za ukrep, ki bi omejil višino socialnih prispevkov pri višjih plačah. Reakcije v delu medijev in politike so bile burne: od opozoril pred »darili bogatim« do očitkov o uvajanju brezčutnega kapitalizma.

Toda razprava bi morala biti manj ideološka in precej bolj stvarna

Bistvo razvojne kapice je preprosto. Predlog predvideva, da bi država omejila višino socialnih in zdravstvenih prispevkov pri nadpovprečnih dohodkih. Prispevki bi sicer še vedno ostali progresivni, vendar ne bi neomejeno naraščali skupaj s plačo.

Vprašanje je predvsem razvojno: ali država želi nagrajevati večjo produktivnost, ambicioznost in uspešnost ali pa jih z vedno višjimi obremenitvami zavirati?

Danes je v Sloveniji dodatno nagrajevanje zaposlenih izjemno drago. Pri višjih dohodkih lahko država skozi dohodnino in prispevke pobere več kot 60 odstotkov dodatnega zaslužka. To pomeni, da podjetje za nagrado zaposlenemu plača bistveno več, zaposleni pa dejansko prejme manj kot polovico ustvarjene razlike.

Posledica je logično vprašanje: zakaj bi se nekdo dodatno trudil, prevzemal več odgovornosti ali ustvarjal višjo dodano vrednost, če večino učinka pobere država?

Na to že dlje časa opozarja ekonomist Matej Lahovnik, ki poudarja, da Slovenija s previsoko obremenitvijo dela izgublja konkurenčnost pri najbolj produktivnih kadrih. Po njegovem mnenju razvojna kapica ni vprašanje privilegijev, ampak vprašanje razvoja: če želi država zadržati strokovnjake in ustvarjati višjo dodano vrednost, mora delo manj obremeniti.

Podobno opozarja tudi ekonomist Igor Masten, ki je večkrat poudaril, da Slovenija s pretirano obremenitvijo visokih plač zmanjšuje motivacijo za dodatno produktivnost ter otežuje razvoj tehnološko zahtevnejših dejavnosti. Po njegovem mnenju dolgoročne gospodarske rasti ni mogoče graditi brez močnega srednjega in višjega razvojnega razreda zaposlenih.

Prav to poudarjajo tudi številni podjetniki. V tehnoloških, razvojnih in izvozno usmerjenih podjetjih opozarjajo, da Slovenija postaja vse manj konkurenčna pri privabljanju in zadrževanju visoko usposobljenih kadrov. Mladi inženirji, programerji in vodilni strokovnjaki lahko v tujini za primerljivo bruto plačo prejmejo bistveno višji neto dohodek.

V tehnoloških, razvojnih in izvozno usmerjenih podjetjih opozarjajo, da Slovenija postaja vse manj konkurenčna pri privabljanju in zadrževanju visoko usposobljenih kadrov.

Podjetnik Ivo Boscarol je že večkrat javno opozoril, da država uspešne posameznike pogosto obravnava kot problem, ne pa kot motor razvoja. Po njegovem prepričanju pretirana davčna obremenitev spodbuja odhode kapitala, podjetij in znanja v tujino.

Tudi podjetnik Igor Akrapovič opozarja, da Slovenija potrebuje bolj spodbudno davčno okolje, če želi ohraniti podjetniško energijo in konkurenčnost. Po njegovem mnenju ni težava v tem, da nekdo zasluži več, ampak v tem, da sistem premalo spodbuja ustvarjanje višje vrednosti.

A tudi med ekonomisti ni popolnega soglasja. Del stroke opozarja, da bi uvedba razvojne kapice kratkoročno zmanjšala prilive v državni proračun in dodatno obremenila javne finance. Slovenija je po letih visoke porabe, novih socialnih transferjev in povečevanja javnega sektorja v občutljivem fiskalnem položaju.

Ekonomist Jože P. Damijan je v razpravah o davčni politiki večkrat opozoril, da mora biti vsaka razbremenitev dela finančno vzdržna in usklajena z dolgoročno stabilnostjo javnih financ. Tudi zagovorniki razvojne kapice zato poudarjajo, da bi moral ukrep spremljati premišljen načrt racionalizacije državnih izdatkov.

Takšna razprava je legitimna in potrebna. Težava v Sloveniji pa je, da se vprašanje davčne razbremenitve zelo hitro spremeni v ideološki obračun.

Uspešnost kot napad na državo

Pri nas je namreč močno prisoten refleks, po katerem je vsako razbremenjevanje uspešnejših posameznikov avtomatično razumljeno kot napad na socialno državo. Tudi del strokovne javnosti pogosto nastopa bolj politično kot analitično. Namesto primerjav s tujino in ocene učinkov poslušamo parole o »objestnem kapitalizmu« in nevarnem povečevanju razlik.

Pri tem se pogosto pozablja na eno osnovno dejstvo: ljudje niso enaki po ambicijah, sposobnostih in pripravljenosti prevzemati odgovornost. Prav najbolj produktivni posamezniki pa praviloma ustvarjajo največjo dodano vrednost, od katere dolgoročno živi celotna družba.

Najbolj produktivni posamezniki pa praviloma ustvarjajo največjo dodano vrednost, od katere dolgoročno živi celotna družba.

Če želimo višji življenjski standard, večjo konkurenčnost in razvoj, potem mora sistem omogočati tudi ustrezno nagrajevanje uspešnosti.

Posebej zanimivo je, da se v Sloveniji zelo redko omenja evropska primerjava. Dejstvo je, da ima velika večina držav Evropske unije neko obliko socialne kapice.

Države lahko razdelimo v tri skupine: tiste z jasno določeno kapico, države z mešanim sistemom in države brez kapice. Jasno omejitev prispevkov ima približno 20 držav EU, mešan sistem uporabljata Francija in Finska, brez kapice pa ostajajo le Slovenija, Belgija, Danska, Švedska in Irska.

Če želimo višji življenjski standard, večjo konkurenčnost in razvoj, potem mora sistem omogočati tudi ustrezno nagrajevanje uspešnosti.

To pomeni, da Slovenija ni evropsko pravilo, ampak izjema.

Še posebej pomenljivo je, da imajo kapico tudi številne države z močno socialno tradicijo. Tam razumejo, da solidarnost ne pomeni neomejenega obremenjevanja najbolj produktivnih, ampak iskanje ravnotežja med socialno varnostjo in motivacijo za ustvarjanje višje vrednosti.

Pogosto kot primer omenjamo Avstrija. Ni popolna država, vendar ostaja ena od primerljivih evropskih zgodb o uspehu – tudi zato, ker zna bolje usklajevati socialno državo in gospodarsko konkurenčnost.

Zato je vprašanje, kakšno družbo sploh želimo. Družbo, ki spodbuja ustvarjalnost, delo in razvoj, ali družbo, ki v imenu popolne enakosti postopoma zmanjšuje motivacijo za uspeh?

Razprava o razvojni kapici je razprava o tem, ali Slovenija verjame v socialno tržno gospodarstvo ali pa ostaja ujeta v miselnost, kjer je enakost pomembnejša od razvoja.