Slovenska katastrofa leta 2025 in boj za nacionalni obstoj Slovencev (esej, 1. del)

Národ je skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest. Ali imamo Slovenci skupno zavest in ali smo se Slovenci kot ljudstvo izoblikovali v narod? 

Kaj o tem govori duhovna zgodovina Slovencev, nam pove akademik dr. Janko Kos (1996). Pravo ime za dogajanje, ki je sledilo v letih od 1941 do 1945, je slovenska katastrofa. Slovenski narodnoosvobodilni boj se je utemeljil na nečem, kar je od znotraj ogrožalo njegovo legitimnost in mu nalagalo veliko moralno krivdo. Ta krivda je zadevala predvsem njegovo komunistično vodstvo, ne pa vseh udeležencev partizanov in aktivistov, ki so v ta boj zvečine prihajali zaradi narodne ogroženosti, ne pa zaradi izrecne ideje komunistične revolucije. Slovenska katastrofa med drugo svetovno vojno je s svojo notranjo protislovnostjo prizadela zunanji obstoj Slovencev, nič manj pa njihovo moralno eksistenco, ki se je s tem znašla pred nerešljivimi dilemami.  

Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic OF preoblikuje slovenski narodni značaj, trdi akademik in predsednik SAZU Josip Vidmar. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človeške pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva, pravi leta 1963 Josip Vidmar na razpravi RK SZD: »To je obravnavanje vprašanja 4. točke v programu OF o njenem smislu in o rezultatih, ki naj bi bili s to točko v našem osvobodilnem boju in v naši revoluciji doseženi. Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj.«  

Slovenska katastrofa med drugo svetovno vojno je s svojo notranjo protislovnostjo prizadela sam zunanji obstoj Slovencev, nič manj pa njihovo moralno eksistenco, ki se je s tem znašla pred nerešljivimi dilemami. 

Kocbekova krivda 

V zborniku Krogi navznoter, krogi navzven: Kocbekov zbornik, ki ga je izdala Nova revija leta 2004, dr. Tine Hribar piše o članu OF Edvardu Kocbeku v prispevku Kocbekova krivda, ki je izjemno pomembna za razumevanje duhovnega razvoja Slovencev. Vse kaže, da je Edvard Kocbek (1904–1983) po prihodu v partizane pristal na politične umore. Ni se le sprijaznil z njimi, ampak jih je sprejel tudi kot nujen pogoj »slovenske revolucije«. Je imel politične uboje za dejanja, ki so načeloma zla? Bi se jim bilo zato treba izogniti, dejansko pa naj bi to sredi narodnoosvobodilnega boja ne bilo mogoče? Naj bi bili politični uboji, zla dejanja revolucije, zaradi svoje nujnosti in neizogibnosti le nujno zlo, ne pa tudi politični umori, tj. politični zločini? 

Ko je marksizem (na katerega je Kocbek začel pristajati v območju družbe in družbenosti) začel zagovarjati subjektivno, po marksistih samih izpostavljene »objektivne zakone zgodovine«, nato pa vsiljevati »resnico«, je bil še korak do stanja, v katerem so nazadnje kar partijske direktive začele veljati kot objektivni zakoni. Ti so, potem ko je komunistična partija prevzela oblast (najprej z Dolomitsko izjavo nad partizani, po koncu druge svetovne vojne in uspešni izvedbi revolucije pa v slovenskem narodu v celoti), kot takšni tudi obveljali. V vlogi edinega oblastnika, tj. nadoblastnika, je komunistična partija svoje ukaze sproti oktroirala kot zakone z objektivno veljavo. Dobesedno: kdor jim ni sledil, kdor dekretov Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije ni brezhibno ubogal, mu je padla opeka na glavo. Ubili so ga ali kako drugače uničili. 

Kdor jim ni sledil, kdor dekretov Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije ni brezhibno ubogal, mu je padla opeka na glavo. Ubili so ga ali kako drugače uničili. 

Narodnoosvobodilni boj pomeni obrambo, je obrambni boj za preživetje naroda. Revolucija pa pomeni napad, je napadalni boj, katerega končni cilj je prevzem oblasti, dosegljiv le s totalnim obračunom z nasprotniki revolucije, s »sovražniki«, ki jih kot take evidentira, s tem pa že izzove in se vzpostavi revolucija sama. Kocbek 31. maja 1942 napiše: »Sklenil sem biti napadalec.« Medtem ko je okupator realni sovražnik naroda, je sovražnik revolucije imaginarni sovražnik, skonstruiran šele na podlagi zapletenih simbolnih operacij. S temi simbolnimi operacijami je začel Kocbek dokaj zgodaj, saj že od začetka oblikovanja »osvobodilne fronte« izhaja iz naslednje predpostavke: slovenski narod je treba ne le osvoboditi, ampak tudi prevzgojiti.  

Ni mogoče oblikovati posode, lončenega vrča, ne da bi se umazali z ilovico. Naše roke bodo tedaj umazane. Toda v povsem drugem pomenu kot tedaj, ko ubijemo človeka in si umažemo roke s krvjo. Ko oblikujemo vrč, ustvarjamo. Ko ubijamo človeka, uničujemo. Kako je torej mogoče, da je Kocbek med ustvarjalno dejavnost vključil ubijanje? Le tako, da si je ubijanje »omislil« kot sredstvo ustvarjanja. Kot sredstvo revolucionarnega »preoblikovanja reda in človeka na Slovenskem«. Kot sredstvo oblikovanja novega človeka, namreč pod obnebjem »slovenske revolucije«. To si je Kocbek sprva zamišljal predvsem v duhovnem pomenu, zdaj pa je pred ta pomen postavil, več kot postavil, potisnil politični pomen. In temu pomenu podredil pravo in etiko. Zdaj se vse, kar se dogaja, dogaja pod obnebjem cilja, ki mu pravi »cilj revolucionarne justice«, katerega sredstvo so »revolucionarne sankcije«, tj. uboji. To je justica brez usmiljenja in to so brezobzirne sankcije, kakor Kocbek posebej poudarja. Prav zato je potrebna »silovita doslednost«, je potrebno revolucionarno nasilje, ki se ne ozira na »psihologijo obsojenca«, torej na morebitne dobre namene človeka, ki ga bodo v imenu revolucije likvidirali. Vprašanje njegove subjektivne krivde oz. nedolžnosti zdaj ne pomeni nič, odločilna je njegova objektivna krivda. Odločilno je to, kaj njegova dejanja, kaj njegove besede pomenijo z vidika končnega cilja revolucije. 

Narodnoosvobodilni boj pomeni obrambo, je obrambni boj za preživetje naroda. Revolucija pa pomeni napad, je napadalni boj, katerega končni cilj je prevzem oblasti. 

Revolucionarna justica 

Kaj je objektivno, pa je sproti določalo revolucionarno vodstvo na podlagi »objektivno utemeljenih odločitev« oziroma na podlagi »objektivnih zakonov zgodovine«, spoznanje in uveljavljanje katerih je vzelo v svoje lastne roke. Imelo jih je v lastnih rokah, natančneje, proizvajalo jih je v svoji glavi. V glavi glavnega subjekta revolucionarne akcije, s tem pa tudi revolucionarne justice in njenih sankcij: likvidacij kot »revolucionarnih justifikacij«. Neposredni glavni vodja »slovenske revolucije«, natančneje komunistične revolucije na Slovenskem, pa ni bil Edvard Kocbek - Pavel, marveč Boris Kidrič - Peter. 

A Kidrič ni bil samo neposredni, operativni vodja revolucije, ampak tudi po komunistični partiji pooblaščeni, od vodstva Osvobodilne fronte pa očitno priznavani glavni tožilec, glavni zasliševalec in glavni sodnik revolucionarnega sodstva, tj. »procesov« revolucionarne justice. Po potrebi pa tudi glavni in edini odvetnik po njem osumljenega in obtoženega. Kocbek se je zavedal, da so sodišča, v katerih je imel glavno besedo praviloma politkomisar, partijski človek, revolucionarna sodišča, da torej sploh niso prava sodišča, tudi vojaška ne, marveč – kakor sam zapiše – »tako imenovana sodišča«. Še posebej to velja, če imamo pred očmi Kocbekovo formulacijo z dne 23. maja 1942, pet dni starejšo izjavo: »Pooblastili smo trojico, med njimi Kardelja, da ostanejo v Ljubljani in da izdajajo za prestolnico ustrezne smernice.« V luči te izjave »ljubljanskega vodstva« je ostal v Ljubljani in tu deloval po svoji volji in na podlagi lastnih odločitev Edvard Kardelj - Krištof, pooblaščenec Kominterne (komunistične internacionale iz Moskve), zadnji člen v boljševiški navezi Stalin – Tito – Kardelj in prvi dejavnik komunistične revolucije na Slovenskem, s tem pa tudi njene justice in njenih justifikacij, tj. političnih likvidacij. 

Edvard Kocbek 14. oktobra 1942 v Tovarišiji zapiše: »Silovitost današnjih revolucionarnih dejanj se bistveno razlikuje od brutalnosti zatiralnih režimov. Sila in silovitost imata v revolucionarnem osvobajanju ljudstva višjo razvojno vlogo. Sila ustvarja nov pravni red v zavestnem razmerju do vrednot. Revolucionarno pravo nujno vsebuje težnjo v smeri univerzalnega in kolektivnega poslanstva, ki ga čuti človeštvo. Revolucionarna silovitost ima zgodovinsko nalogo, da uniči kontrarevolucionarno silovitost. In ker vsebuje revolucionarna silovitost ljudstva voljo po osvoboditvi izpod sleherne sile in nasilja, česar dosedanji zmagujoči razredi v zgodovini niso niti mogli niti hoteli, pomeni naš današnji boj zoper fašizem in imperializem boj zoper silo in nasilje sploh. Zato je naša današnja silovitost v pravem smislu moralna. Težava je le v tem, da je to spoznanje ljudstvu samemu še nejasno. To revolucionarno pravico moramo ljudstvu približati ne samo od zunaj, ampak od tudi znotraj.« (Hribar, 2004)  

Viri: 

• Kos, Janko Kos (1996): Duhovna zgodovina Slovencev. Slovenska matica.  
• Vidmar, Josip (1963): Slovenski narodni značaj (I). Sodobnost, letnik 34, št. 12.  
• Hribar, Tine (2004): Kocbekova krivda. Krogi navznoter, krogi navzven: Kocbekov zbornik. Nova revija.

(D183, 40-41)