Primož Trubar: Prva slovenska knjiga je venec najlepših besed

Danes začenjam z novo serijo zapisov, tokrat o slovenskih pisateljih, ki so nam s svojimi nesmrtnimi deli tlakovali pot v sedanjost. Brez pretiravanja lahko napišem, da se Slovenci skoraj zagotovo ne bi ohranili, če ne bi imeli svojega jezika, zapisanega v sto tisoč knjigah. Živimo na velikem evropskem križišču z drugimi, komaj sorodnimi narodi, na stičišču različnih kultur, na neskončnem prepihu.

Trubarjev slogan Stati inu obstati je za vse nas enako usoden danes kot pred skoraj pol tisočletja. Ob tem se zagotovo premalo zavedamo, da so mnogi drugi mali narodi, kot je naš, za vedno izginili iz zgodovine. Zdaj znova stojimo pred prepadom. Se bomo pogreznili v večno temo ali pa se bomo s podobnimi srčnimi ljudmi, kot je bil Primož Trubar, vendarle rešili iz objema večne smrti?

Lubi Slovenci

O Trubarju nisem napisal knjige in je najbrž tudi ne bom. Pač pa sem pred več kot dvajsetimi leti obiskal veliko pisateljskih domov, mnogo znancev in prijateljev nekdanjih ustvarjalcev, precej ljudskih poznavalcev avtorjev naših korenin. Iz nabranega gradiva sem napisal knjigo Znani neznanci. Veliko tovrstnega popotniškega materiala pa mi je še vedno ostalo v novinarski beležnici, ob tem pa tudi mnogo fotografij. V uvodu v knjigo je lani umrli prof. Jože Zupan zapisal:

»Predstavljeni pisatelji v knjigi Znani neznanci niso več samo del preteklosti, pač pa živijo z nami tudi v sedanjosti, saj nas doslej znano obogati z neznanim, znano pa nam je zato bliže srcu. Vse to pa lahko obogati spoznanje, da bo vedno znova mogoče naša védenja še nadgraditi.«

V tem pa je tudi bistvo teh zapisov. Zdi se, da se morajo šolarji vse preveč na pamet učiti letnice in pesmice, premalo pa jim literarne ustvarjalce približamo z vidika njihove osebne srčnosti, pisateljske vnetosti, slovenskega ponosa. Se še spomnite Trubarjevega predgovora iz Evangilija svetiga Matevža iz leta 1555?

»Lubi Slovenci! Vom inu nom je vedejoč, de le-ta naša slovenska beseda dosehmal se nej z latinskimi, temuč le ta krovaska s krovaskimi puhštabi pisala. Iz tiga vsaki more vejdeti, de nas le-tu pisane inu tolmačovane (kir nemamo pred sebo obeniga navuka oli ekspempla) zdaj na prvu težku stoji … Mi smo, Bug vej, dosti zmišlovali, s kakovimi puhštabi to našo besedo bi mogli prov po tej ortografiji, štaltnu inu zastopnu pisati.«

Ob tem mi vedno ostanejo v ušesih Trubarjeve besede, da so dosti zmišlovali, torej veliko premišljevali, kako bi zapisali glasove, s kakšno abecedo bi se predstavili kot Slovenci, kako bi ponudili svojemu narodu zapisano besedo. Tu ni šlo samo za versko gorečnost, temveč nasploh za veliko ljubezen do vseh Slovencev. Vseh in ne tako, kot s ponosom razlaga aktualni predsednik vlade, ki neprestano javno izraža sovraštvo do drugače mislečih. Gospod, živeč v mehurčku, verjetno ni še nikdar slišal za svetopisemski napotek: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe ...«

Sejalec ljubezni

31. oktober imenujemo dan reformacije. V spomin na dan, ko je idejni vodja protestantizma, duhovnik Martin Luther, na vrata cerkve nabil 95 točk za cerkveno obnovo, reformacijo, izboljšanje. Pri nas mnogi ta praznik zaradi prekmurskih protestantov imenujejo kar Kučanov praznik ali kučanovo. Vse skupaj me nekoliko spominja na tisto šalo, ko so primorskega politika – pisal se je Juri – zalotili pri svingerstvu, pa sopotem tovrstno spolno izprijenost preimenovali v – jurjevanje.

Za Slovence bi bilo veliko lepše in primernejše, če bi obeležili kot državni praznik dan Trubarjevega rojstva. Ali pa bi dan imenovali kar dan prve slovenske knjige. Prve knjige, s katero smo svetu pokazali, da smo narod, da imamo svojo kulturo, da si želimo imeti svojo sobo v evropskem domu.

Osebno sem dobro poznal nekdanjega škofa slovenskih protestantov, Gezo Ernišo. Kadar sva bila z ženo v Moravskih Toplicah, sem ga vedno obiskal in sva veselo pokramljala. Tudi on se je strinjal, da bi morali dati Trubarju večji vseslovenski pomen. Nagovoril me je k temu, da sem napisal o njem več pesmic, in sicer: Tam v Raš'ci na Dolenjskem, Prva slovenska knjiga, Lubi Slovenci, Sejalec ljubezni ter Stati inu obstati. Odlično jih je uglasbil Milan Ostojić, večino priredb pa je ustvaril Dejan Prasl. Pesmice z notami vred so izšle v knjižici Sejalec ljubezni, a so – podobno kot knjiga Znani neznanci – premalo prišle do izraza. Verjetno zato, ker je bilo v obeh primerih izraženega premalo sovraštva do Rimskokatoliške cerkve, kar pa seveda ni bil namen ne protestantskega škofa Erniše in ne moj.

Trubarjevo prvo osnovno načelo: Samo dober človek lahko dela dobra dela.

Resnica o Trubarju

Letos mineva štirideset let, odkar je bila v Raš'ci (na tabli naselja je napisano Rášica) odprta Trubarjevina. Od samega začetka naprej je tako šolarje kot odrasle dolga leta vodil po njej izjemno srčen domačin Andrej Perhaj, ki mi je pred leti ob daljšem pogovoru nasul nekaj takih resnic o Trubarju, ki so le redko zapisane. Recimo o Trubarjevini nasploh:

»Treba je vedeti, da na Rášici ni, razen ponaredkov Trubarjevih knjig, nobene druge stvari iz Trubarjevega časa. Njegovo rojstno vas so namreč Turki leta 1528 zravnali do tal in ni ostalo od nje prav nič. Znano pa je, da je bil Trubarjev oče Miha – sicer mlinar, tesar in cerkveni ključar – razgledan mož in da je šel Primož študirat samo zaradi svoje izjemne nadarjenosti, za nadaljnje šolanje pa imata zasluge še domači župnik in bližnji turjaški graščak.«

O Trubarjevi ljubezni do Slovencev:

»Trubar je izhajal iz dveh osnovnih načel. Samo dober človek lahko dela dobra dela. Dobra dela pa lahko dela le globoko veren človek, ne pa – kot je bilo to v njegovih časih – da si je vernik lahko kupil nebesa z denarnimi odpustki. Njegova glavna misel je bila: Pred Bogom smo si vsi 'glih', vsi enaki, bogati in revni, nebes pa se pač ne da kupiti. Drugo načelo pa je bila Trubarjeva neverjetna ljubezen do Slovencev. Izhajal pa je iz Luthrovega pogleda, da ima vsak pravico poslušati Božjo besedo v svojem jeziku. Trubar je bil prvi, ki je Kranjce, Štajerce in Korošce nagovoril kot Slovence.«

O tem, da protestantizem mnogi velikokrat uporabljajo za ideološki boj proti Rimskokatoliški cerkvi in da pri nas Trubarja premalo spoštujemo po delu, mi je gospod Perhaj dejal:

»Nemci ga spoštujejo enako, če ne celo bolj kot mi. S to razliko, da smo mi začeli Trubarjevo delo bolje razumeti in ceniti šele zadnja leta, vmes pa je bilo skoraj tristo let teme. Sicer pa veliko pove tudi to, da je Trubar pokopan v Nemčiji in se torej nismo potrudili, da bi očeta naše prve knjige dobili vsaj posthumno nazaj.«

V tem slogu bodo tekli tudi vsi naslednji zapisi. Sicer pa sem pesem o prvi slovenski knjigi, o Trubarjevi mojstrovini, sklenil z naslednjim verzom:

»Prva slovenska knjiga je venec najlepših besed, vsakdo v njej odkriva prelepi slovenski svet.« Preljubi slovenski pevci, na plan!

Trubarjevo prvo osnovno načelo: Vsak ima pravico poslušati Božjo besedo v svojem jeziku.

(D245: 52-53)