Slovenski paradoks: levica noče sprememb, desnica pa jih ne zmore uveljaviti

Odkar je sedanja vlada 13. marca lani prišla na oblast, se je zgodilo marsikaj. Ugotovili smo, da poljubi, objemi, obiskovanje prireditev in pouka zaradi pojava majhnega virusa niso več samoumevni. Postalo je jasno, da smo v Evropi še kako zelo odvisni od Kitajske, saj nam je ta poleg virusa izvozila še zaščitno opremo. Na žalost pa smo lahko razbrali tudi, da na slovenskem političnem prostoru ni nič novega.

Začeli smo dobro. Opozicija je, morda celo nekoliko v šoku, na začetku vladi pustila, da opravlja svoje delo. Prvi val smo dobro zvozili, je pa res, da je bil virus, če uporabim metaforo iz filma Osmi potnik, še v »fazi jajca«. Aprila pa je na sceno stopil Ivan Gale. In od tam naprej so počasi domine padale. Opozicija je šla na ulice (čeprav so že prej baje tolkli po loncih), koalicija pa se je počasi začela zapletati.

V drugem valu jo je (pa pustimo tradicionalno slovensko slo po ugotavljanju tega, »kdo je kriv«) Slovenija odnesla dosti slabše. Koalicija je zaradi raznih prestopov in medijskih atomskih bomb postala zelo šibka, pred tem preživela Erjavčevo kandidaturo za desant in šla naproti predsedovanju evropski birokratski mašineriji. Drugič.



To je nekako kratek oris dogajanja zadnjega leta in pol. Vsaka izmed strani je nedvomno zamudila veliko priložnosti. Opozicija se je velikokrat zapletala in bila proti določenim vladnim predlogom samo zato, da so lahko proti. Spomnimo se tiste SD eskapade z maskami v šoli - ne, maske v šoli - da, na koncu pa smo ugotovili, da so bili sami ves čas zagovorniki mask v šoli.

Slovenija je razdeljena na dve strani, vmes pa ni ničesar. In na žalost je evidentno, da Slovenija iz statusa quo ne more.

Marjan Šarec bo večno ostal populist s svojimi kvazi modrostmi, ki jih uporablja praktično v vsakem drugem stavku. Koalicija (oziroma predsednik vlade) je marsikdaj šla z glavo skozi zid, čeprav ji ne bi bilo treba. Kakšen spor z mediji bi lahko »prišparala« za drugič, dvakratni neuspeh zamenjave predsednika državnega zbora pa tudi ni ravno v ponos.

A vendarle je glavni problem v Sloveniji pomanjkanje vizije, kaj bi sploh radi. Kaj bi radi naredili iz Slovenije? In tu ne gre le za dotično vlado, ampak za praktično vse post 2008 vlade. Kako je mogoče, da je Češka, iz katere smo se 30 let norčevali, sedaj pred nami po privlačnosti za tuje trge in po BDP-ju? Tudi razne Poljske in Madžarske niso več daleč za nami. Estonija je v primerjavi z nami na področju digitalizacije v letu 2121.

Ampak to v Sloveniji pač ni pomembna tema. Kar se tiče slovenskih vlad, levica noče sprememb, desnica pa jih ne zmore uveljaviti. Dregnilo bi se v osje gnezdo in raznim ljudem iz ozadja to ni v interesu. Vmesnih variant pa žal ni na vidiku (z izjemo Boruta Pahorja).

Tako je Slovenija razdeljena na dve strani, vmes pa ni ničesar. In na žalost je evidentno, da Slovenija iz statusa quo ne more. Lepota udobja, ki ga ta prinaša, je večja od napredka.

Upam, da se določene stvari ob potrditvi novega ministra za digitalizacijo vsaj na dotičnem področju spremenijo, čeprav je časa izjemno malo. Vse bolj se zdi, da se kaj dosti, ne glede na to, kakšna bo naslednja vlada, ne bo spremenilo. Vse pač gre v prid lepote statusa quo. Oziroma, če parafraziram Braneta Golubovića, psi lajajo, slovenokracija gre naprej.