Slovenski verniki premaknili goro; škofje popustili glede maš po spletu

Današnja maša z letošnjimi propedevti, ki se na duhovniški poklic pripravljajo v župniji Šmarje pri Jelšah
Potem, ko so množice najprej razburili ukrepi vlade, se je vihar nad enim samim cerkvenim navodilom vnel še med vernimi. »Duhovniki naj ne prenašajo svetih maš po spletu,« je stavek, ki je razburil mnoge. Od objave dalje so škofje začeli prejemati številna elektronska sporočila s pozivi, naj navodilo prekličejo. »Ne vzemite nam še svetih maš,« je na Facebook med mnogimi, ki so negodovali nad navodilom, zapisala neka gospa, ki je po mojem mnenju dobro ubesedila čutenje vernikov ob odločitvi njihovih škofov.

In škofje so si premislili in svoje navodilo včeraj zvečer dopolnili ter tako prenos svetih maš dovolili pod pogoji, ki med drugim določajo, da mora biti prenos iz cerkva in javnih kapel neposreden,  da mora duhovnik vernike na začetku opozoriti, da spremljanje prenosa svete maše po spletu še ne pomeni popolne uresničitve zapovedi obhajanja nedeljskega ali prazničnega bogoslužja in da ne gre za občestveno in zakramentalno obhajanje svete evharistije. Vsak duhovnik bo moral na koncu meseca o prenosih maš, njihovem spremljanju in pastoralnih koristih prenosa škofom oddati poročilo.

Ne pomnim tako množičnega odziva vernih na neko škofovsko odločitev, pa tudi ne, da bi si škofje pod vplivom vernikov in duhovnikov premislili v enem samem dnevu.

Mene je vse to dogajanje na nek način navdušilo in me navdalo z upanjem za slovensko Cerkev. Ljudje si želijo svetih maš!

Ljudem so svete maše pomembne, ključne!


Mene je vse to dogajanje na nek način navdušilo in me navdalo z upanjem za slovensko Cerkev. Ljudje si želijo svetih maš! Doživljajo jih kot ključni del njihovega življenja, pomembne so jim, želijo jim prisostvovati, pa četudi jim ostaja le spremljanje maš preko spleta! S kakšnim veseljem bi nas vse skupaj moralo navdati to dejstvo, škofe pa še posebej!

Vsekakor je nenevadno, da se več kot pol leta se vidik možnosti razvrednotenja svete maše nikomur ni zdel zadosten argument za prepoved prenosov ali vsaj številčna opozorila vernikov na to. Pa bi, če je bil to problem, na to morali opozarjati, kot sedaj na nošenje mask. Težko si je predstavljati, da so škofje na to pomislili šele ob pismu kardinala Saraha.

Varuhi reda


A pomemben del odgovora na vprašanje »Zakaj?« se gotovo skriva prav v kardinalu Robertu Sarahu, na katerega se je na novinarski konferenci ob razlagi navodila skliceval nadškof  Zore.

Sarah v pismu opozarja na to, da so škofje v tem času poklicani za zagovornike liturgije, liturgična praznovanja pa ne smejo vključevati »improviziranih ritualnih poskusov«. Kot svari Sarah, »navidezne maše« prinašajo tveganje, da nas bodo oddaljile od »osebnega in intimnega srečanja z utelešenim Bogom«. Poudarja, da je ta fizični stik z Gospodom ključnega pomena, nepogrešljiv in nenadomestljiv. Kristjan namreč če more biti brez krščanske skupnosti, brez Gospodovega dne, brez Gospodove hiše, besede, evharistije in daritve.

Argumenti so močni. A če tej logiki iskreno sledimo, bi ji morali v polnosti. In verjetno bi se morali bolj potruditi, da bi vsaj obhajilo lahko prejeli tudi tisti v samoizolaciji, karanteni, tisti najbolj ranljivi, osamljeni, oboleli s koronavirusom …

Škofje vernikom odločitve niso jasno pojasnili, s čimer so naredili podobno napako kot državne oblasti ob mnogih pomanjkljivo pojasnjenih ukrepih. Pomembno je tudi, da je šlo za pismo, ki je sledilo sproščanju ukrepov, vračanju vernih k prejemanju sv. obhajila, ne za pismo ob ponovnem zaostrovanju ukrepov, zapiranju cerkva in prepovedovanju svetih maš.

Gotovo ni nepomembno tudi dejstvo, da Sarah kot varuh cerkvene dediščine, tradicije in reda na področju zakramentov in liturgije pravzaprav mora spregovoriti, če se zdi, da nek zakrament ali obred drsi v razvrednotenje. A dejstvo je, da je to posledica povsem spremenjenih okoliščin življenja, ki nikakor ne ustrezajo »normalnemu« življenju cerkvenih občestev. In prav ta vidik izjemnih okoliščin je tukaj ključen.
Argument Nadškofa Zoreta, da maše bolj množično spremljajo tisti, ki so v cerkvi sicer izjemno redko, je zelo nenavaden. Zakaj bi bil to problem?

Kaj bi storil Jezus?


Z argumentom, da njihovo obnašanje razvrednoti obred maše, bi iz cerkva vedno znova lahko nagnali vse majhne otroke. Pa jih ne, ampak jih ob zavedanju, da so Božji otroci vzgajamo v veri, da postanejo žive mladike in kristjani z močno osebno vero.

Argument Nadškofa Zoreta, da maše bolj množično spremljajo tisti, ki so v cerkvi sicer izjemno redko, je zelo nenavaden. Zakaj bi bil to problem? Je Jezus nevernike in grešnike pošiljal iz hiš, ko je govoril ali lomil kruh? Ni. Za njimi je hodil, jih iskal, jim dajal »živega kruha«, jih ozdravljal, jim govoril v prilikah, ko ga niso razumeli, jih poskušal opogumljati … Gotovo bo pandemija kot velika stiska k Bogu na poseben način vodila še več doslej nevernih. In vrata bi jim morala biti široko odprta.

Vrh slovenske Cerkve daje vtis birokratskosti


Bilo je pač res nerazumljivo, da so bili sporni prenosi duhovnikov preko socialnih omrežij in spletnih strani, ne pa tisti, ki so jih škofje »požegnali«. Kot da je medij garant za svetost maše in ljudje mašo na televiziji in radiju spremljajo bolj pobožno, zbrano, pozorno, v tišini … kot prenose maš preko spletnih strani in socialnih omrežij?

Nisem našla študije, ankete ali kakšne druge podlage, ki bi to podpirala. Nenazadnje smo bili pri prepovedi prenosa svetih maš preko spleta in družabnih omrežij unikum. Drugod po Evropi, kolikor sem države pregledovala, takšnega ukrepa niso sprejeli. Monopolizacija prenosov svetih maš se je tako zdela popolnoma nesmiselna in je dajala predvsem vtis birokratskosti in farizejstva v vrhu slovenske Cerkve.

A vsekakor bomo nekakšno analizo z novo obveznostjo spremljanja vseh statistik in parametrov spremljanja prenosov svetih maš sedaj dobili. Upam, da bodo štetje všečkov pustili ob strani in bi imela analiza tudi kakšne praktične koristi. Pri čemer je seveda dobro vprašanje, kaj bodo s podatki, če jim ti pravzaprav ne bodo povedali, koliko ljudi maše res spremlja (ker družina lahko spremlja le eno mašo), koliko so stari, kako »blizu« so Cerkvi, so šli potem tudi k obhajilu … Ali kar pač škofe že zanima.

Prav lahko bi na Teološki fakulteti kdo na to temo diplomiral ali magistriral, če bi seveda šlo za znanstveno uporabne podatke. Je kdo opazil, da se bodo poročila oddajala le za prenose svetih maš, ne pa tudi za prenose molitev, nagovorov, besednega bogoslužja, vlogov …? Nisem za še bolj obširno birokratsko obremenjevanje duhovnikov, ki so že sedaj pogosto v veliki meri tajnice, ampak če se že gremo …

Bog nas ni in nas ne bo zapustil


Vsekakor je pa dobro, da bodo imeli duhovniki sedaj vsaj možnost »ob isti mizi« obhajati daritev, kolikor se pač da »skupaj« z zaupanimi jim verniki, ki jih bodo vabili tudi k obhajilu. Na ta način bomo bližje idealu skupnosti, kot poprej. V resnici namreč sploh ni nujno res, da občestvo vedno umanjka. Družine so vsekakor »mala Cerkev«, kjer je Bog prisoten. Prav tako župnijske skupnosti, ki sveto mašo sooblikujejo preko Zooma.

Že hkratna povezanost ob isti uri z domačim župnikom nekakšno skupnost, ki ostaja povezana med seboj, vendarle ustvarja. Verjetno ob večjem občutku varnosti celo večjo, kot v cerkvi, kjer se trenutno ljudje drug drugega v strahu pred okužbo najbolj možno izogibajo.

To je trenutno edina alternativa, ki jo imamo. Boljše nam sv. Duh (še) ni pokazal. Ker je večji del države »rdeč« sploh ni težko preračunati, da bo po novem komaj mogoče prisostvovati maši v živo. K obhajilu pa vsi starejši, bolni, samoizolirani, karantenizirani in v rizičnih stikih tudi ne morejo – in teh je ta trenutek res veliko. Pa še blizu razglasitve epidemije smo. Izjemno daleč od ideala Cerkve, ki je vedno z ljudstvom in vedno z zakramenti.
Morda se bomo odslej bolj zavedali, da je sveta maša dar, ne pravica. In da kot verniki lahko tudi iz včeraj na danes pripomoremo k spremembi v Cerkvi.

Za konec pa še toliko: Morda se bomo odslej bolj zavedali, da je sveta maša dar, ne pravica. In da kot verniki lahko tudi iz včeraj na danes pripomoremo k spremembi v Cerkvi. Gotovo pa je tudi nekaj resnice v tem, da maše preko spleta del populacije enači z mašami v živo in prejemu živega Boga – na to skušnjavo so nas škofje sedaj nadvse jasno opozorili.

Želim vam, da bi ob novem, mnogo hujšem valu koronavirusa še posebej čutili bližino Boga. Še vedno smo v mesecu rožnega venca in tudi vsak od nas lahko organizira molitve preko spleta, za konec pandemije, za rajne, za svoje bližnje, za družine, za vse bolne …, lahko prebiramo Sveto pismo, delamo dobro, se postimo, pokličemo svoje sožupljane in duhovnike ter stojimo z ramo ob rami – pa četudi telefonsko, preko spleta in družabnih omrežij.

Naj si mi ali naši škofje to še tako želimo, trenutno ne moremo biti občestvo v živo. A Bog nas ni in nas ne bo zapustil, pa karkoli se že dogaja.

Sodelujte v naši anonimni anketi o spletnih prenosih verskih obredov v času pandemije COVID-19

Create your own user feedback survey

Rezultati ankete bodo na Domovini objavljeni tekom naslednjega tedna.

Preberite še:




Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike