Smrt vsakršnemu totalitarizmu, svoboda slovenskemu narodu

Martin Nahtigal
Foto: Libertarec Twitter
Kot vsako leto je danes minilo še eno srečanje krožka ljubiteljev slovenske okupacije, njenih kolaborantov ter podpornikov. Vsako leto pa to srečanje postaja bolj odkrito protidemokratično in politično profilirano srečanje apartičkov socializma v razponu od tistih, ki so se v sistemu "znašli" in si "zrihtali" stvari, vse do tistih, ki s ponosom povedo, da "smo jih še premalo poklali". Vse to je slovenska realnost distopične dežele na sončni strani Alp. Sonce pa se na žalost ustavi na platnici zgodovinskih knjig in pred prodorom v srčiko intelektualne poštenosti vsakega izmed tam stoječih. Tudi tistih, ki se tolažijo s prozorno tančico športne narave tega in podobnih dogodkov.

Podcast komentarja je na voljo na dnu prispevka


Letošnje srečanje je postreglo z ravnjo "mitinga resnice", saj je slavnostni govornik pesnik Ervin Fritz v nagovoru zbranim izpostavil pomen narodnoosvobodilnega boja in dobrobiti socializma. Posebej pa je okrcal neoliberalni kapitalizem in s pesmijo pozval ljudi k prizadevanjem za drugačno družbeno ureditev. Zanimivo pa so tam v prvih vrstah stali ravno tisti, ki so povzročili stanje kot ga imamo. "Zasebna tržna ekonomija, gospodarstvo, ki diktira državnim oblastem sumljive zakone, oblasti, ki gojijo sistemsko korupcijo, ki so razprodale nacionalno bogastvo, nekdaj skupno last in ki hlapčujejo tujim interesom in interesom bogatih, oblasti, ki drsijo v fašizacijo, ne morejo več zagotavljati ljudske blaginje", je dejal Fritz.

Toda vsega tega ni izvedla kratka dopuščena osamosvojitvena vlada, ampak politiki mentalnega socializma, ki so lahko z izgovorom kapitalizma ljudem pripovedovali pravljico o pretekli enakosti ter obenem legalizirali in kopičili svoje premoženje. Zgodba tranzicije je zgodba konsolidacije moči partije iz politične sfere v ekonomski sferi. Z nekaj izjemami, ki so tam za lepšo sliko. Tako kot so bili partizanski kurati, krščanski socialisti ter podobni elementi Potemkinove vasi odlične komunistične propagande.
Govorec je okrcal neoliberalni kapitalizem in s pesmijo pozval ljudi k prizadevanjem za drugačno družbeno ureditev. Zanimivo pa so tam v prvih vrstah stali ravno tisti, ki so povzročili stanje kot ga imamo.

"Pri nacističnih zavojevalcih ni bilo nič viteškega, samo brutalno prisiljevanje vsega prebivalstva, samo brutalno, neusmiljeno nasilje. In tako, ali še huje so ravnale njegove pomožne, plačane policijske sile, slovenski kvizlingi. Kljub temu je prav, da partizanska stran povojne poboje teh zavojevalčevih pomožnih policijskih sil obžaluje," je dejal Fritz. Dikcija, ki je klasično zamegljevanje ljubiteljev rdečega terorja, ki mimo določenih dejstev ne morejo in jih zato opustijo ter slikajo neko pravljično deželo. Obžalovanje se lahko začne s tem, da je revolucija bila vzrok vsega zla. Prvo gibalo, ki nas je načrtno popeljalo v desetletja totalitarizma, ki je okvaril narodni značaj za naslednje stoletje.

Kaj je vzrok in kaj posledica


In tukaj se skriva srž zadeve. Jedro dejstev, od katerih se ne da odstopiti. Pa ne zaradi ideologije, strankarske pripadnosti ali osebnih zgodb. Ampak zaradi dejstev, datumov, krajev in ljudi ter intelektualne poštenosti vsakega, ki se s tem obdobjem ukvarja. Namreč brez stotine političnih umorov s strani komunistov po Ljubljani ne bi bilo političnega razkola, brez komunističnega nasilja po podeželju ne bi bilo vaških straž, brez revolucije ne bi bilo domobrancev. Sprevržena rdeča mitologija pa zamenjuje vzrok in posledico. Velika večina slovenskih žrtev na vseh straneh izvira iz tega. Revolucionarne roke se tako niso okopale le v krvi domobrancev, ampak tudi tisočih drugih civilistov, vaških stražarjev in partizanov.

Kdo je kloaka in kdo hrbtenica naroda


Isto zamenjavo pa izvajajo pri sodobnem političnem diskurzu. Tako je Fritz danes dejal: "Vsi, vsi, ki živite v kloaki, le vkup z nami. Z nami, obubožana vas, z nami, študentje, profesorji, pesniki, strokovnjaki, prihaja naš čas." Torej, kloaka je za kaviar komuniste terciarno izobražen kader, ki večinoma zadovoljno dela v zasebnem sektorju, ali pa dobiva, za slovenske razmere, nadpovprečne prihodke v večinsko državnem šolstvu. Ocena realnosti povprečnega Slovenca in njegovih težav, ki je ravno toliko v stiku z resničnostjo, kot je bila med drugo svetovno vojno. Hvala Bogu, nam ravno grda demokracija in kapitalizem omogočata, da se temu postavimo po robu. Z ustvarjanjem dodane vrednosti za lasten obstoj in pravico do svobode govora.

Ne kloaka, ampak hrbtenica slovenskega gospodarskega sistema so mali podjetniki, obrtniki in kmetje. Čeprav jih vsakršna oblast zatira in ovira ravno s pomočjo zgoraj opisane "kloake" družbeno pravilno orientiranih delavcev ter jih s tem spravlja na nivo "kloake". Enaki v revščini, razen posvečenih, pa je bil in bo model politike, ki verjame, da "partizanska generacija in njen boj pomenita tudi za sedanjo generacijo zgled človečnosti in navdih v prizadevanjih za narodni obstanek in človeka vredno življenje."

Zato nam ne ostane nič drugega, kot da se držimo dejstev in vztrajamo, kajti z vsako razveljavljeno sodbo, z vsakim novim obeležjem ter farno ploščo ter vsako uro, ki jo prejšnja generacija porabi za prenos spomina in plamenice upanja na naslednjo generacijo, smo bližje dnevu, ko se bo samostojna in neodvisna Slovenija dokončno osvobodila tega moralnega, političnega in ekonomskega sidra totalitarnega režima.

Smrt vsakršnemu totalitarizmu, svoboda slovenskemu narodu.


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Dražgoše kot tragedija
  • 24. 01. 2025
Novinar in urednik Bojan Požar: »Na levi so začutili nevarnost, da se lahko vlada zamenja.«
  • 27. 01. 2025
Jože Možina
Dr. Jože Možina o Milanu Kučanu in Dražgošah (iz Odmeva tedna, 1. del): »Prav je, da se obeležuje Dražgoše, ampak kot tragedijo.«
  • 12. 01. 2025