Spomini Vinka Udovča, enega redkih preživelih domobrancev (3. del): Slovenci nikoli prej niso tako množično zapuščali domov

Vinko Udovč opisuje aktivnosti Rupnikovega bataljona ob zavarovanju Ljubljane med 6. in 8. majem 1945, da so zaščitili umik vseh ogroženih iz mesta proti Gorenjski in naprej na Koroško, pod zaščito Angležev. 

Prejšnje dolgotrajno deževje je gibanje po Barju zelo oteževalo. Zlasti mule so se vdirale in niso mogle dalje. Potrebovale so primerno pomoč. Tipajoč prehode sta voda vendarle prispela do Ljubljanice, zahodno od železniške proge. Prebresti Ljubljanico je bilo nevarno, kajti bila je narasla. Zato sta našla izhod na mostu železniške proge, ki pa je bil po pripovedovanju borcev za mule skoraj neprehoden. Morali so jih raztovoriti in jim pomagati. Končno sta voda sredi dneva prispela v Notranje Gorice. Bila sta premočena in blatna. Poveljniku Icu Riharju se je odvalil kamen od srca in jih je napotil v Ljubljano v realko, da so se na srednji tehnični šoli okopali, posušili in na suhem odpočili. Naslednjega popoldneva so se vrnili k Notranjim Goricam na položaje in pripovedovali o svoji odisejadi ter krivili odgovorne. Pri tem niso bili osamljeni, zato so se odnosi do neke mere zaostrili. Toda ker se v vojni zgodi marsikaj napačnega in pozabi, je tudi ta primer tonil v pozabo. 

Obramba okoli Ljubljane 

6. maja se je zgodilo marsikaj pomembnega. Nasprotnik, ki se je bližal Ljubljani iz dveh smeri, je doživel najmanj odpora od Postojne po Tržaški cesti. Drugi, od Kočevja, je doživel v Kočevju in Ribniški dolini močnejše boje. Nato pa je odpor popustil tudi na kočevski magistrali, kajti branitelji so prejeli ukaz povleči se v bližino Ljubljane, do tja, kjer je bila postavljena zadnja obrambna črta pred Ljubljano, tako iz dolenjske smeri kot iz notranjske.

Tako je obrambna črta Ljubljane potekala od reke Save, čez Sostro, Orle, Lavrico, Babno Gorico, Podpeč, Notranje Gorice, Drenov Grič na Horjul in Vrzdenec. Na tej črti naj bi Slovenska narodna vojska vzdržala do prihoda povabljenih zahodnih zaveznikov. Na nemške oborožene sile se ni bilo zanašati in tudi od Narodnega odbora bi bile nezaželene. Od nekaj prisotnih srbskih enot pa tudi ni bilo pričakovati vneme za obrambo, kajti tudi oni so že iskali pot k zahodnim zaveznikom. 

Razlogi za umik 

Vendar vojaško poveljstvo še ni bilo predano. Zato je Ljubljani in vsem tu prisotnim vojskam še vedno poveljeval nemški polkovnik Walter von Seeler, da bi na ta način pripravil svojo vojsko v stanje, da bi bila zmožna, ko bo prišlo povelje, čim prej oditi na Koroško in se tam predati zahodnjakom. To je bil vzrok, da poveljnik Slovenske narodne vojske general Franc Krener še ni poveljeval celovitemu stanju.  

Zvečer tega dne, z ozirom, da ni bilo odziva od zahodnih zaveznikov, povabljenih zasesti Slovenijo, so že začeli razmišljati o morebitnem splošnem umiku na Koroško k zaveznikom, napovedovano za »15 dni«, kajti klešče okoli Slovenije so se začele nevarno zapirati. Motorizirani del 4. armade je namreč že hitel od Trsta po Soški dolini proti Koroški, s severne strani Slovenije pa je prav tako hitela 3. jugoslovanska armada pod vodstvom Kostje Nađa. Ob tej armadi so hiteli tudi Bolgari in višje tudi Rusi pod vodstvom poveljnika Tolbuhina. Skratka, dovolj razlogov je bilo za takšna razmišljanja Narodnega odbora v Ljubljani.  

Kako iz Ljubljane? 

Navedena obrambna črta pred Ljubljano v obliki polkroga naj bi služila samo toliko časa, dokler ne bi uspeli organizirano oditi iz Ljubljane tako civilna oblast Narodnega odbora kot vojaška, nemška in slovenska, pa tudi številni civilisti, celotne družine ali posamezniki. Ti zadnji so menili, da bodo v stanju »15 dni« prebiti tako ali drugače, ker si niso obetali nič dobrega od komunistov, četudi samo petnajstih dni pod njihovo vladavino. Ob uri resnice se je pokazalo, da takšnih ljudi ni bilo malo.  

Zaradi umika vojaštva na omenjeno obrambno črto sta obe partizanski krili z lahkoto napredovali do bližine Ljubljane. Tu pa sta bili ustavljeni, saj se je obrambna črta pokazala kot trdna. Vendar so pri obeh nasprotnih krilih menili, da bodo hitro prebili oviro in vdrli v Ljubljano. Zlasti se je to mudilo 7. korpusu in njegovi Ljubljanski brigadi, ki bi kot prva požela smetano evforije v Ljubljani s strani njim naklonjenih ljudi. Slovenski 7. korpus se je bal, da jih ne bi prehitela 29. hercegovska divizija. V zvezi s tem je štab 7. korpusa še tega dne naredil načrt napada z dolenjske strani na Ljubljano. Ta naj bi se začel že ob 5. uri zjutraj naslednjega dne. Zato je ponoči vse svoje sile namestil na izhodišče.  

Tudi Hercegovci so načrtovali, kako bi prebili obrambne domobranske položaje na tržaški magistrali in v dolini Horjulke. Hercegovcev je bilo samo za eno divizijo in še bojeviti niso bili, pa so spričo tega razen Rakeka vse zasedli malodane brez bojev in prišli v bližino Ljubljane, kjer se jim je ustavilo.  

Slovenski 7. korpus se je bal, da jih ne bi prehitela 29. hercegovska divizija. V zvezi s tem je štab 7. korpusa še tega dne naredil načrt napada z dolenjske strani na Ljubljano. 

Boji pri Ilirski Bistrici 

Tega dne je končno podlegla tudi enklava 97. armadnega nemškega korpusa pri Ilirski Bistrici. Žrtvovali so ga z namenom, da bi na njegov račun rešili okoli 150.000 drugih nemških vojakov Aleksandra von Löhra iz Bosne, kar se ni posrečilo. Imenovani nemški korpus se je skoraj tri tedne požrtvovalno boril s petkrat številčnejšimi divizijami 4. armade. Do 2. maja so mu bili umik prepovedali in nato odobrili, vendar je bilo že prepozno. Zmanjkovalo mu je namreč tako hrane kot streliva, imel je tudi že okoli 300 ranjencev brez prave oskrbe. Tudi poveljnik te enote, general Ludwig Kübler, je bil že ranjen. Zato je tega dne pooblastil svojega podrejenega generala, sicer poveljnika 188. gorske divizije, von Hösslina, da je v imenu Küblerja 6. maja pri Šembijah zahteval premirje oziroma predajo. To navajam zato, ker je nekaj dni prej Rupnikov bataljon prejel iz Ljubljane ukaz, naj vzpostavi stik s Küblerjem in mu pomaga rešiti se, kar je Vuk Rupnik iz znanih razlogov odklonil. 

Obramba pri Notranjih Goricah 

maja je Rupnikov bataljon pod vodstvom stotnika Ica Riharja zasedal obrambne položaje od Podpeči čez Notranje Gorice z gričem Plešivico (kota 390) in v zasedah počival. V tem sektorju je bilo mirno, razen v bližini Podpeči, kjer je bila 48. četa in kamor je nekajkrat priletel rafal z višinske točke od cerkve sv. Ane. Vendar se je to zgodilo samo v primeru, če se je kdo od vojakov stoje kazal na travniku. S tem v zvezi je vodnik že prejšnjega dne opozarjal disciplinirano ležati na tleh. Toda enkrat dnevno je bilo treba iti po vodo v naselje in takrat je nasprotnik dražil. Skratka, v tem sektorju ni bilo nič posebnega. 

Vodnik Žužek je tega dne spet uspel dobiti dovoljenje za pot v Ljubljano k domačim zaradi oskrbe in glede izmenjave najnovejših novic. Zamenjal ga je njegov namestnik Lojze Krevs. Ta je bil mnogo bolj vešč in prilagojen vojaškim nalogam in spričo tega pri vodu najbolj spoštovan. Toda bil je samo podčastnik ...  

Hudi boji pri Orlah 

Na notranjski strani so Hercegovci previdno tipali, kje bi se dalo prebiti obrambo, kaj več pa niso žrtvovali. Morda so računali, da čas dela za njih. Povsem drugače je bilo na dolenjski strani obrambne črte. Tam je 7. korpus napadel z vso silo zgodaj zjutraj, vendar mu ni uspelo prebiti domobranske obrambe. Predvsem je bilo vroče pri Lavrici oziroma na območju vasi Sela in višje z Orlami vred. Zlasti mu je bilo za zavzetje domobranskih položajev pri Orlah, od koder bi nato po grebenu prodiral proti Golovcu in se tako na višinskih položajih približal Ljubljanskemu gradu oziroma osrčju mesta Ljubljane. S teh položajev bi nato lahko pomagal prodoroma po Dolenjski cesti v mesto (kot tudi po Zadvorski in Zaloški na drugi strani). S tem namenom je pritiskal ves dan 7. maja in vso noč na 8. maj, do nekako 10. ure dopoldne, ko je prenehal z napadom. Hotel je pregrupirati svoje sile.  

Niso hoteli priznati, da je bila domobranska vojska pomembna sila, kar je v svojem pisanju priznaval celo njihov general Lado Ambrožič v knjigi Petnajsta divizija. 

Težišče obrambe Ljubljane 

Ljubljano je tega dne zaznamoval vrvež ljudi, ki so se že pomikali proti Gorenjski. V polnem zamahu je potekal umik civilne policijske nemške uprave. Resno je pristopila k »začasnemu 15-dnevnemu umiku«, kot je izjavljala. Nemške policijske sile so že predale oblast in so se tudi že pomikale iz Ljubljane. Samo nemška vojska je še ostala. Toda tudi ta je bila že pripravljena na skorajšnji podpis premirja z zavezniki, kar je imelo za posledico, da je v glavnem pasivno opazovala dogajanje okoli sebe in usmerjala pogled proti Karavankam. Skratka, težišče obrambe Ljubljane je slonelo skoraj izključno na domobranskih enotah in maloštevilnih srbskih četnikih. 

Molk o moči domobrancev 

Naj ob tem omenim partizanske pisce, ki so skoraj kot po naročilu »jezdili« na takratnih njihovih vojnih poročilih, v njih so za navedeno obrambno črto navajali, da so jo držale nemške enote. To ni bilo res. Kot da domobranske vojske ni bilo. Ali pa se je okoli sedem do osem tisoč domobrancev (tu moramo odšteti novomeške oziroma dolenjske od skupne številke 12.000) »sončilo« po zelenicah Tivolija in so se za njih tolkle nemške enote. Niso hoteli priznati, da je bila domobranska vojska pomembna sila, kar je v svojem pisanju priznaval celo njihov general Lado Ambrožič v knjigi Petnajsta divizija. Zato je nujno oporekati takšnemu pisanju, ker izhaja iz ideoloških predsodkov. 

Omogočili so umik 

Naj omenim še enega od nasprotnih piscev, ki je bil takrat kot oficir v prvih vrstah samega dogajanja in je zatem takole opisal boje 7. maja na sektorju dolenjske obrambne črte: »Dopoldne se je razvnela srdita bitka za Ljubljano. Partizansko topništvo je imelo topove pod Pijavo Gorico, vendar je bilo dosti manj učinkovito kot sovražni topovi in minometi. Zlasti na območju Orl in Sel je sovražnik zadrževal vsako pomembnejšo potezo napadajočih brigad in jim povzročal velike izgube; tu so 8., 10. in Gubčeva brigada nosile težo bojev tega dne. Sovražnik je z odporom na teh položajih omogočal svojim četam umik iz Ljubljane.« 

8. maj je bil v znamenju splošnega umika domobranske vojske in mnogih civilistov, nekaj malega Srbov ter zadnjih enot nemške vojske iz Ljubljane na Gorenjsko in potem dalje proti Koroški, k Angležem. 

Oblikovanje v nove formacije 

Na položajih Rupnikovega bataljona ni prišlo do nobenih posebnih dogodkov. Tu nasprotnik sploh ni silil proti Ljubljani. Verjetno tudi uspel ne bi, kajti njegovo težko orožje (zlasti topovi) bi bilo za mehka barjanska tla neučinkovito. Samo pehota pa sploh ne bi prebila položajev, kajti dovolj je bilo vojaštvu umika in bi se radi z njimi spoprijeli v vseh elementih vojne veščine. 

Poleg ostalih resnih zadev se je Krenerjev štab končno odločil oblikovati domobransko vojsko v višje formacije, to je v polke Slovenske narodne vojske. Tako so majorja Emila Cofa postavili za poveljnika prvega polka, majorja Vuka Rupnika za poveljnika drugega polka in majorja Lehmana za poveljnika tretjega polka oziroma skupine.  

V drugi polk so umestili udarne bataljone, kot so bili Rupnikov, Meničaninov, pol novomeškega in močna težka četa. Tem bataljonom naj bi poveljevali stotnik Ice Rihar (Rupnikovemu bataljonu), stotnik Ratko Šušteršič (Meničaninovemu bataljonu), nadporočnik Tomic (novomeški enoti) in nadporočnik Sajovic (težki četi).  

Lahko rečemo, da ni še nikoli v svoji zgodovini slovenski živelj tako množično zapuščal svojih domov kot tega dne. Tudi v času najhujših turških vpadov ni prišlo do tolikšnega umika slovenstva. 

Beg Slovencev pred Slovenci 

maj je bil v znamenju splošnega umika domobranske vojske in mnogih civilistov, nekaj malega Srbov ter zadnjih enot nemške vojske iz Ljubljane na Gorenjsko in potem dalje proti Koroški, k Angležem. Lahko rečemo, da ni še nikoli v svoji zgodovini slovenski živelj tako masovno zapuščal svojih domov kot tega dne. Tudi v času najhujših turških vpadov ni prišlo do tolikšnega umika slovenstva. Tega dne pa je prišlo do bega Slovencev pred Slovenci. 

To noč, 8. maja ob 2. uri, je vodnik Niko Žužek iz 48. čete poslal v izvidnico štiri može, da bi še pod okriljem noči preiskali območje železniškega mostu čez Ljubljanico, oddaljenega okoli dva kilometra južno od Notranjih Goric. Naloga izvidnice je bila, kot rečeno, ugotoviti, ali se ni pretihotapil nasprotnik do mostu, kjer bi poskušal ponoči pripeljati čezenj večjo enoto. Okoli mostu niso zaznali nikogar, ki bi to možnost izkoristil in se priplazil do naših položajev. Tudi sam most je bil že poškodovan. Omenil sem že, da Hercegovcem ni bilo do posebnih podvigov. Ob vračanju izvidnice po zahodni strani železniške proge pa so naše straže ob delnem svitu zaznale njeno premikanje in udarile po njej na razdalji okoli tisoč metrov, vendar niso zadele nikogar. S tem so jo priklenile na tla do popolnega svita, saj ni imela razpoznavnih raket. Vodnik se je temu dogodku opravičil, češ da je vse bližnje zasede ustrezno obvestil.  

Približno ob 8. uri je sledila suha hrana za tekoči dan. Vsebovala je od 15 do 20 dekagramov salame in kos komisa. Človek bi z lahkoto to pojedel naenkrat, vendar je bilo pametneje to razdeliti na dva obroka. Vrnila se je 17. četa in se v Notranjih Goricah priključila bataljonu. Na območju delovanja bataljona je bilo čez dan brez posebnosti. Vojaki bi radi spali, četudi v močvirni travi, toda vodnik Žužek je to prepovedal, češ da se lahko nasprotnik priplazi po travi, česar nismo verjeli, vendar je bilo ukaz treba spoštovati. 

Nadaljevanje prihodnjič. 

(D202: 48-50)