Kajni in Abeli sodobnega časa (2. del): Začetki strankarstva pri Slovencih

Čeprav se je formalno slovensko strankarstvo začelo šele okoli 1890. leta, je neorganizirano obstajalo že prej. Za vsakega, ki je v slovenski družbi izstopal, se da dokaj zanesljivo ugotoviti, kakšne opredelitve so mu bile bližje. Na primer, Prešeren je bil vselej »freigeist«, mož trdnih liberalnih prepričanj, Bleiweis izrazit prosvetljeni konzervativec. 

Slovenski prostor je v idejnem in političnem pogledu delil usodo Evrope v veliko večji meri, kot mislimo. Znamenita bitka pri Frigidu (Vipavi) 394. leta, če omenimo enega najstarejših in najbolj znanih strankarskih spopadov mednarodnega pomena na našem ozemlju, pomeni zmago krščanstva nad poganstvo v zahodnem delu rimskega cesarstva. Z uporom Ljudevita Posavskega 828. leta Slovenci nismo samo izgubili notranje avtonomije, ampak se je frankovska oblast utrdila daleč proti vzhodu. Plemstvo, ki je imelo posest v naših krajih, je bilo zelo vpleteno v boj med papeži in nemškimi cesarji, ki so se končali z Wormškim konkordatom leta 1122. Spomnimo se bojev med pristaši češkega kralja in Habsburžani, ki so še kako odmevali v našem prostoru. Nekateri so bili zato sposobni videti v Otokarju II. Přemyslu prvega Jugoslovana. Po njegovem porazu leta 1273 smo bili skoraj vse do leta 1918 pod Habsburžani. Odmevali so boji med Benečani in Habsburžani, 30-letna vojna … Še bi lahko drobili dogodke in vpliv strankarskih delitev – vse do bojev z Napoleonom na prelomu iz 18. v 19. stoletje. Nečaka stiškega opata barona Žigo Taufererja je revolucionarno frankofilstvo – v resnici je bil verjetno defravdant, kar pa je za prikrivanje kriminala pri strankarskih voditeljih prej pravilo kot izjema – stalo življenja. Radovljičan Anton Füster je bil leta 1848 eden najuglednejših dunajskih revolucionarjev. Poskus atentata na cesarja Franca Jožefa, ki ga je izvedel Wilhelm Oberdank, tržaški iredentist, čigar mati je bila iz Šempasa, je eden od primerov strankarske aktivnosti v evropskem okviru. 

Samo spomnimo se na boje med Habsburžani in celjskimi grofi, ki so se končali leta 1456, in zrinjsko-frankopanske zarote, ki je Ivana Erazma Tattenbacha, člana rodbine, ki je imela v lasti Konjice, Rače, Podovo itd., leta 1671 stala glave. 

Kmečki upori, ki so pri nas potekali še v 19. stoletju, so bili prav tako odraz množičnega strankarstva. Leta 1515 so uporne kmete podprli proti plemstvu tudi meščani Šentvida ob Glini, zaradi česar so izgubili položaj glavnega mesta Koroške – to je postal Celovec. 

Pri nas so odmevali tudi boji znotraj Cerkve. Zaradi njih so bile Žiče v letih 1391–1410 osrednji samostan kartuzijanov, ki so ostali v razkolu z rimskim papežem. Kakšen razkol, strankarstvo je povzročil v slovenski in avstrijski Cerkvi škof Herberstein s svojim pastirskim pismom leta 1781! 

Kako se je razvijalo strankarstvo na Slovenskem? Kaj je (bilo) levo in kaj desno? Preberite tu ali v tiskani izdaji.