Sveče na 1. november, le zakaj?

Ste kupili veliko sveč za prvi november? Kajti, hitro se lahko zdi, da so sveče najpomembnejša reč na ta dan. Saj, namen je vsekakor lep: pokazati svojim dragim rajnim, da se jih spominjamo in da jih imamo še vedno radi.

Vendar pa bodimo pozorni na mesto, ki ga dajemo svečam, saj naj bi te namreč bile (prevečkrat edino) sredstvo, pa verjetno marsikdaj postanejo tudi cilj v smislu »temu moram prižgati svečko, pa onemu tudi itd.«. Vem, da je občutljiva tematika; pravzaprav je ravno zato še toliko bolj potreben razmislek o tem.

Slovenci slovimo kot zelo navdušeni prižigalci sveč, vprašanje pa je ali skupaj s tem tudi tako veliko molimo, ali pa sveče prižigamo kar tako, ker je tako pač prav? K molitvi štejem tudi vse pozitivne misli in lepe spomine na osebo, v kolikor so v duhu hvaležnosti za čas, ki nam je bil dan skupaj z njo.

Morda bi bilo bolje, če bi namesto, da kupimo sveče v trgovini, rajši doma na kakšen list z voščenkami narisali nekaj kar občutimo ob misli na manjkajočo osebo.

Smisel sveč

Se pa lahko za prižiganjem sveč skriva velika praznina in še taka kvantiteta lučk ne more razsvetliti teme, ki se zgrinja nad človeka, ko razmišlja o smrti in niču. Po drugi strani pa lahko ljubeč odnos sam napolni dušo z veseljem, da je bilo življenje, kakršno je bilo in da se še danes lahko napaja iz tistega, kar smo nekoč prejeli.

Morda bi bilo bolje, če bi namesto, da kupimo sveče v trgovini, rajši doma na kakšen list z voščenkami narisali nekaj kar občutimo ob misli na manjkajočo osebo. Ob risanju bi lahko v sebi razrešili kakšno bolečino. Potem bi lahko s to sliko prišli na pokopališče in jo pustili tam, kot naš dar, kot izraz naše ljubezni ... Ali pa bi se vsaj na pokopališču naredilo nek zabojnik kamor bi vsi metali svoje risbe, te pa bi potem zažgali – odpadnega materiala bi bilo bistveno manj kakor pri svečah, ki jih hitro kupiš in ni nujno da kaj veliko prispevajo k tvojemu odnosu do umrlega.

Zanimiva je pobuda »sveča manj«. Vse je v redu z njo. In vendar, ali je klik na računalniškem ekranu tisto, kar nas najbolj poveže z nekom, ki se zdi nedostopen? Ali se gre za družbeno potrditev, ker je vsako sporočilo javno zapisano? In se zasebna bolečina malo razredči v skupnem prostoru? Pomembno je stvari izreči, jih ubesediti, ali pa vsaj nakazati v njihovi neizrekljivi kompleksnosti.

Ampak ... malo nenavadno pa je pisati na računalnik takšne reči ... ali pa slikati risbo z namenom izražanja svojih čustev in predvsem ljubezni.

Zakaj je to nenavadno? Zakaj se nam zdi bolj smiselno prižigati sveče, kakor pa posvetiti nekaj več časa risanju, ki bi v takem primeru bilo tudi molitev? To je moje osebno vprašanje; upam pa, da nisem edini, ki se to sprašujem.

Menim, da to delamo zato, ker smo nesposobni izražati svoja čustva. Ker nas je mnogokrat sram, da sploh imamo čustva. Rekel bi, da je to družben problem, saj zaradi tega ostajamo bolj prazni.

Ob risbi bi se recimo lahko pogovorili z drugimi, ki imajo podobno izkušnjo izgube in bi  skupaj lahko rasli v občestvo.

Komur pa gestalt pedagoški način ni blizu, pa ima še vedno možnost klasične molitve rožnega venca.

Vsaka od teh možnosti je dobra – tudi sveča – vendar naj ne ostanemo zgolj pri sveči. Plamenčki upanja morajo zagoreti v nas.