Sveta družina s posvetnimi problemi

Ob nedelji svete družine objavljamo del pridige papeža Pavla VI ob njegovem obisku Nazareta leta 1978:

Čeprav jo imenujemo "sveta družina," slednje ne pomeni, da niso imeli svojih problemov in težav, kot vsaka druga družina. Tako kot mora vsak kristjan nositi svoj križ, je tega v skupnem življenju morala izkusiti tudi sveta družina.

Predstavljamo si denimo lahko, kaj so si ljudje mislili o Jezusovem spočetju, še preden sta Jožef in Marija sploh zaživela skupaj. Jožef je celo nameraval Marijo skrivaj odsloviti, preden mu je bilo sporočeno, da je njeno spočetje Božjega izvora.

Devet mesecev kasneje se je Jezus rodil v živalskem zatočišču, ker v hiši zanje ni bilo prostora. Potem so morali pred Herodovim nasiljem zbežati v Egipt, kot danes iz vojnih območij bežijo mnogi begunci.

V težkih časih družine skupaj drži ljubezen in zaupanje. V srečnih družinah je ljubezen visoko cenjena vrednota.

Kasneje, ko je bil Jezus star 12 let, ju je na smrt prestrašil s tridnevnim "izginotjem", s kasnejšo, zanju nezadovoljivo razlago, da je "moral biti v hiši svojega očeta." Kljub temu se je vrnil z njima v Nazaret v tihi ritem vaškega družinskega življenja.

O Jožefu kasneje ne beremo več, kar pomeni, da je verjetno umrl pred Jezusovim začetkom javnega delovanja. In za slednje je svojo ceno morala plačati tudi Marija. Že ob Jezusovem darovanju v templju je Simeon Mariji napovedal, da bo meč žalosti prebodel njeno dušo. Kako jo je moralo boleti, ko so mu nasprotniki očitali, da je požeruh in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov. In na koncu je morala Marija svojega sina gledati, kako javno osramočen umira na križu.

Kaj je ohranilo to nazareško družino, da je zmogla vse te preizkušnje in križe? V težkih časih družine skupaj drži ljubezen in zaupanje. V srečnih družinah je ljubezen visoko cenjena vrednota.

Največja grožnja družinskemu življenju je pomanjkanje skupaj preživetega časa. Dandanes smo zaposleni z delom, druženjem, elektronskimi igračkami ali televizijo in ne najdemo več časa za medsebojni pogovor.

Zgodba o premožni ženski in njenem očetu

Premožna in uspešna ženska je živela daleč stran od svojega ostarelega ovdovelega očeta. Odkar ga je nazadnje videla, je minilo več mesecev, zato jo je poklical in povabil na obisk. A našla je tisoč in en izgovor, za kaj ne more priti: urniki sodnih obravnav, sestanki, novi stranke, raziskovalno delo itd..

Nato jo je oče vprašal: "a ko bom umrl, boš prišla na moj pogreb?" "Oče, ne morem verjeti, da si me to vprašal, seveda bom prišla," je bila ogorčena hči.

"Dobro," je dejal oče. "Potem pozabi na pogreb in pridi kar. Zdaj te namreč potrebujem bolj, kot te bom potem."

Hči je razumela sporočilo in začela očeta pogosteje obiskovati.

Učenje vere svojih očetov

Današnji evangelij prikazuje pobožno judovsko družino, ko Jožef in Marija sina Jezusa prineseta v tempelj, da ga kot prvorojenca darujeta Bogu. Jezus je bil v judovske tradicije vpet od rojstva naprej. Boga Izraela je spoznal preko svojih staršev, se v krogu družine naučil moliti, peti psalme, tu je prvič slišal zgodbe iz judovskih spisov.

A kljub temu je v svojem odraščanju  razvil lasten pristop k veri, in jo popeljal v smer, ki so jo starši in družina včasih težko razumeli. Prav o tem govori Simeon Mariji v današnjem evangeliju, ko pravi da bo "meč žalosti prebodel Marijino dušo".

A kot je prišel za Jezusa, tudi za nas pride čas, da s strani staršev prejeti veri damo svoj lasten pečat. Tako kot Jezus, jo bomo tudi mi oblikovali in živeli po svoje, na način, ki našim staršem ne bo povsem domač.

Večini od nas je bila vera posredovana preko staršev; vpeljali so nas v versko tradicijo, ki jim je bila pomembna. Kakor sta Jožef in Marija prinesla Jezusa v tempelj, so nas naši starši prinesli v cerkev h krstu.

Prav tako smo se verjetno, kot Jezus, moliti naučili doma, tam smo tudi prvič slišali in brali zgodbe iz Svetega pisma.

A kot je prišel za Jezusa, tudi za nas pride čas, da s strani staršev prejeti veri damo svoj lasten pečat. Tako kot Jezus, jo bomo tudi mi oblikovali in živeli po svoje, na način, ki našim staršem morda ne bo povsem domač.

Vero smo prejeli, a jo moramo narediti za nam lastno, saj je vera odnos z Bogom na zelo osebni ravni.

Na koncu evangelija piše, da je Jezus rasel v zrelosti. Tudi mi rastemo v zrelosti vse življenje, preko našega osebnega odziva na Gospodov klic.

Čeprav je bil Jezus v celoti božji, je bil hkrati tudi v celoti človeški in preko našega osebnega odnosa z njim v celoti človeški postajamo tudi mi.