Svoboda 2.0: plod zablod bivšega režima

Devetega maja 1945 je nastopila svoboda. A ne za vse. Za tiste, ki vladajoči kasti niso bili po volji, se je začela nočna mora. Prvega junija 2022 je nastopila Svoboda. A ne za vse. Za tiste, ki vladajoči kasti niso po volji, se je začela nočna mora.

Vzporednice današnjega časa s povojnim se ponujajo same po sebi. Seveda današnja politična elita ne posega po tako brutalnih oblikah boja proti neposlušnim, toda izhodiščne točke so podobne in so plod zablod bivšega sistema.

Postavljanje kolektiva nad posameznika pogosto vodi v zatiranje osebnih svoboščin, kot so svoboda govora in lastnine. Obljube o enakosti se razvodenijo in ustvarjajo se nove elite. Oblastne strukture sistematično preganjajo opozicijo in verske skupine. Teorija, da lahko ljudje delujejo izključno zaradi kolektivnih interesov, zanemarja individualno motivacijo, iz katere izhajata osebni dobiček in tekmovalnost. Propaganda ustvarja lažno podobo uspeha in s tem prikriva resnične težave.

Ko izhajamo iz teh postavk, se zelo hitro izriše več paralel s povojnim režimom, ki s svobodo ni imel kaj dosti skupnega oziroma je pojmovanje svobode relativiziral sebi v prid.

Voltaire se verjetno obrača v grobu

Brez svobodnih, neodvisnih in pluralnih medijev ni demokracije. Svoboda medijev ni samoumevna, pač pa je rezultat nenehnega prizadevanja, zaščite in razvoja. Tehtne misli, ki jim lahko samo pritrdimo, a hkrati podvomimo o iskrenosti njihove avtorice. Ob svetovnem dnevu svobode tiska v začetku meseca jih je namreč zapisala ministrica za kulturo Asta Vrečko. Ministrica, pod okriljem katere je nastajal prenovljeni zakon o medijih, ki na zakonodajni ravni uvaja medijsko cenzuro.

Kako drugače bi lahko sploh razumeli določbo, po kateri bo vsakokratnemu ministru oziroma ministrici podrejeni inšpektor arbitrarno presojal, kaj je sovražni govor in kaj ne. Kot so ob svetovnem dnevu opozorili v Združenju novinarjev in publicistov, medij ne bo imel niti možnosti, da bi odločitev inšpektorja v hitrem postopku izpodbijal pred sodiščem.

Še en vzvod več za pokoritev neposlušnih. A nič presenetljivega, če se spomnimo, da je čiščenje janšistov že kmalu po začetku mandata napovedal tudi predsednik vlade. Preko novele zakona o Radioteleviziji Slovenija je vlada v svet zavoda imenovala praktično vse člane, ti pa so na direktorska in uredniška mesta nastavili svoje ljudi, opozarjajo v ZNP. Tiste, za katere so ocenili, da ne poročajo v skladu z vladi naklonjeno uredniško politiko, pa so degradirali.

Na roko je šlo vladi tudi ustavno sodišče, na katerem se je po odpravi začasnega zadržanja izvajanja novele ustavna presoja zakona zaustavila. Ker ne zagovorniki ne nasprotniki zakona ne morejo doseči absolutne večine, potrebne za presojo o zakonu, je ta zamrznjena. Škoda pa je medtem že narejena.

Francoski razsvetljenski pisatelj in filozof François-Marie Arouet, bolj znan pod psevdonimom Voltaire, je nekoč zapisal: »Ne strinjam se s tvojim stališčem, vendar bom do smrti branil tvojo pravico, da ga poveš.« Danes se verjetno obrača v grobu.

Obdavčevalska norija

Še bistveno starejša je misel znamenitega Aristotela, ki je že 350 let pred Kristusom ugotavljal, da »lastnina mora biti zasebna, saj ljudje bolj skrbijo za tisto, kar je njihovo, kot za tisto, kar je skupno«.

Videti je, da Golobova vlada intenzivno dela na tem, da bi prekosila starogrškega filozofa. Kako sicer lahko razumemo obdavčevalsko norijo s predvidenim nepremičninskim davkom, povišanjem zneskov za RTV-prispevek in za zdravstveno zavarovanje, uvedbo prispevka za dolgotrajno oskrbo ter z dodatnimi obremenitvami za samostojne podjetnike?

Vladi je uspelo obdavčiti celo dobičke od kriptovalut. Z izjemo 30 dni v letu je vlada praktično prepovedala razpolaganje s turističnimi kapacitetami, zdravnikom koncesionarjem pa razpolaganje z dobičkom od dejavnosti.

Aristotel je že 350 let pred Kristusom ugotavljal, da »lastnina mora biti zasebna, saj ljudje bolj skrbijo za tisto, kar je njihovo, kot za tisto, kar je skupno«.

Glavobol

Tako imenovana zdravstvena reforma dokazuje naslednjo v vrsti vzporednic z nekdanjim sistemom: obljubljene enakosti ni od nikoder, priča pa smo nastajanju novih elit. Učinek zakona o zdravstveni dejavnosti, ki so ga pripravili brez tistih, ki jih najbolj zadeva, torej zdravnikov, bo po napovedih stroke nasproten od tistega, ki naj bi ga vlada želela doseči.

Kratko bo zaradi doslednega ločevanja zasebnega in javnega zdravstva namreč potegnilo slednje, in sicer zaradi odhodov zdravnikov med zasebnike oziroma iz javnega sistema. To zlasti na odročnejših krajih, denimo v Tolminu, vodstvom zdravstvenih ustanov že danes povzroča hud glavobol.

Zdravniki se bodo že znašli, kratko bodo potegnili bolniki, ki bodo tako še dlje od primerne zdravstvene oskrbe. Če seveda ne bodo zanjo plačali, česar pa si ne bo mogel privoščiti prav vsak.

Zdravniki se bodo že znašli, kratko bodo potegnili bolniki, ki bodo tako še dlje od primerne zdravstvene oskrbe. Če seveda ne bodo zanjo plačali, česar pa si ne bo mogel privoščiti prav vsak.

Lažne podobe uspeha

»Prazne obljube so orodje šibkih, ki si z besedami kupujejo moč, a je nikoli ne uresničijo.« Če si to pot že pomagamo s filozofi, naj nadaljujemo z zgornjim zapisom Friedricha Nietzscheja, ki plastično opiše naslednjo paralelo: prikazovanje lažne podobe uspeha in prikrivanje resničnih težav.

Čakalne vrste v zdravstvu so se zmanjšale, hitita razlagati premier Golob in ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel. Številčno gledano so se res. A ne zaradi vladnih ukrepov, pač pa zaradi spremembe metodologije beleženja čakajočih. S pravilnikom so namreč dopustno čakalno dobo pri napotnicah z oznako »zelo hitro« s 14 dni podaljšali na 30 dni. Tako. Opravljeno.

Vlada je očitno podaljšala tudi rok za izvedbo tako imenovanih reform. Še konec leta 2022 je predsednik vlade zagotavljal, da bo leto 2023 leto reform, s katerimi bodo naslovili vse izzive, ki so se v državi nabirali v preteklih desetletjih. No, reform ni bilo ne predlani ne lani, letošnje spremembe zakonodaje na različnih področjih pa po oceni analitikov težko dojemamo kot reforme. Z izjemo zdravstvene, karkoli si kdo že o njej misli.

Podoben račun brez krčmarja je bila najprej obljuba o 30.000 stanovanjih, nato pa o 2.000 oziroma 3.000 stanovanjih letno. Izračun kolegov s POP TV je pokazal, da so celo obljube o 2.000 stanovanjih letno povsem nerealne. Do konca desetletja je namreč predvidena gradnja manj kot 4.000 stanovanj oziroma v povprečju manj kot 800 letno.

»Jaz sem v to ne samo prepričan, zato ker vem, da bomo v prihodnjih mesecih odpirali toliko gradbišč, kot se jih še ni odpiralo nikoli,« je marca letos dejal predsednik Golob. »Ne obljubljaj tistega, česar ne moreš izpolniti, saj je lažna beseda hujša od molka,« bi mu odgovoril Sokrat.

Prerok Vanč

Z izjemo Golobove obljube o »čiščenju janšistov« na javni radioteleviziji in v policiji v treh letih in treh mesecih torej relativno borna bilanca. Zato njegova nova strategija: reforme so pripravljene tako, da bodo pokazale rezultate v dveh mandatih. Kdo mu bo po takšnem fiasku zaupal še enega, ne pojasni.

V izdihljajih tega mandata pa bi vlada želela z dodatki k pokojninam nagraditi še nekatere kulturnike, ki se norčujejo iz naroda ali pa iz kristjanov. Med prejemnicami tega dodatka bi bili namreč tudi dama, ki je v umetniški instalaciji v slovensko zastavo izrezala luknjo, in pesnica, ki največjo versko skupino pri nas označuje za »katolibane«.

Ko opisanemu dodamo še onemogočanje opozicije in izigravanje poslovnika na sejah državnega zbora (na primer v primerih zahteve za referendum o Palestini, onemogočanja ustanovitve preiskovalne komisije v energetiki in skakanja v besedo poslancu SDS Zvonetu Černaču v razpravi o interpelaciji vlade), je krog vzporednic sklenjen. Oblastne strukture v komunističnem režimu namreč sistematično preganjajo opozicijo in verske skupine.

Začeli smo s filozofi, končajmo s prerokom. Gre za Vanča, ki ga je v legendarnem slovenskem filmu Moj ata, socialistični kulak upodobil Ivo Ban: »Hudič, zdaj je svoboda. V svobodi nikoli ne veš, kaj lahko in kaj ne. V diktaturi vsaj veš, kaj je prepovedano. V svobodi pa nikoli ne veš, kaj lahko govoriš in kaj ne smeš. Lahko te zaprejo za eno napačno besedo, lahko te zaprejo za en kos mesa.«

»V diktaturi vsaj veš, kaj je prepovedano. V svobodi pa nikoli ne veš, kaj lahko govoriš in kaj ne smeš.«

(D199: 24-25)