Svoboda slovenskega novinarstva stoji in pade z Bojanom Požarjem

V petek je slovensko javnost šokirala novica, da naj bi moral mesec pred volitvami oditi za zapahe najbolj znani, praktično one-man-band slovenskega raziskovalnega novinarstva, Bojan Požar. Kljub temu, da je bil po posegu Vrhovnega sodišča sklep razveljavljen, se pojavlja serija vprašanj. Zakaj ravno Požar, zakaj praktično točno en mesec pred volitvami in še posebej, zakaj so se morebitnega Požarjevega zaprtja številni iz samooklicanega ''ustavno-koalicijskega tabora'' silno razveselili ter zakaj smo pri Požarjevih novinarskih kolegih naleteli na oglušujočo tišino?

Bojan Požar se je v zadnjih letih podal na praktično lastnoročno raziskovanje delovanja politično-paradržavnih ozadij slovenske države. Pri tem se je več kot očitno zameril številnim; kako naj si drugače razlagamo privoščljivo veselje poslanca SAB Marka Bandellija, ki je zapisal, ''Končno gre v čuzo. Uživam.''

https://twitter.com/AnamarijaMezan/status/1507456423202271236

Grožnje z zaporom novinarju Požarju so podobne, kot če bi v ZDA ''v čuzo'', če se izrazimo ''po Bandellijevo'', ''sterali'' Boba Woodwarda ter Carla Bernsteina, novinarja Washington Posta, ki sta bila med leta 1972 prvimi poročevalci o škandalu Watergate, ki je kasneje odnesel ameriškega predsednika Richarda Nixona.

Toda ZDA so še danes kljub vsem težavam še vedno ZDA, in tam se lahko o predsednikih svobodno poroča ter se jih kritično presoja, vse do impeachmenta. V Sloveniji je to nepredstavljivo in Požarjevo novinarsko ''nadlegovanje'' Šarca, njegovo kritično presojanje delovanj levega političnega pola ter kritično osvetljevanje ozadij, je za slovensko samooklicano avantgardo nekaj nezaslišanega. Jasno je, da so slovenski Tovarišiji bližje Putinove poteze, ki dejansko novinarje lahko po hitrem postopku meče v 'čuzo' oz. poskrbi za ''nenadni infarkt'' ali ''padec z balkona''.

V času pisanja tega prispevka je s strani obeh novinarskih združenj uradno izjavo podalo le Združenje novinarjev in publicistov. Društvo novinarjev Slovenije se je na dan Požarjeve obsodbe hvalilo s svojimi 'novinarji čuvaji'. Še več. Le nekaj dni pred sprožitvijo sodnega stampeda nad Požarjem, se je Marcel Štefančič Jr. na javni tribuni o ''zaščiti'' javne RTV Slovenija hvalil: ''N's je več k't njih. Njih je samo ene par. In vemo točno kateri so.'' ter še ''Ko povejo 'Goloba ne boste mel.'  Mi rečemo 'mel ga bomo. Seveda ga bomo mel!' ''

Ta nenavadni izbruh sicer pred kamero razmišljujočega voditelja Studia City, je prišel še toliko bolj do izraza, ker se je omenjena tribuna odvila praktično vzporedno z ''operacijo'' Požar. In ravno ta dvojnost kriterijev, na katero so v člankih ter komentarjih že začeli opozarjati številni, kot npr. politični analitik  Miran Videtič, ki je napad na Požarja primerjal s slovensko verzijo noči dolgih nožev, je tisto, ob čemer bi se moral vsak povprečno razmišljajoč državljan zgroziti.

Požarjevi novinarski ''tovariši'' se ne zavedajo, da pri pravem novinarstvu ne gre za to ali si desni ali levi novinar. Bojan Požar je navsezadnje že večkrat zatrdil, da samega sebe uvršča bolj na levi idejni pol. Pri novinarstvu, še posebej pri političnem novinarstvu, gre za to, da novinar s strokovnim ter analitičnim delom razkriva politične ter gospodarske teme v javnem interesu. In ker je v Sloveniji delež paragospodarstva ter z njim povezanim zakulisnih političnih poslov še vedno nenormalno velik, bi moralo biti novinarjem v interesu, da se o delovanju politike ter političnih ozadij čim bolj transparentno poroča.

Novinarji kot Požar vse redkejša vrsta

Napad na Požarja je zato šokanten iz dveh vidikov. Prvič zato, ker v državi obstajajo ljudje, ki so očitno tako globoko ne samo s prsti temveč tudi vse do komolcev v marmeladi para-gospodarstva, da so pripravljeni iti preko trupel, da pred javnostjo zakrijejo svoje rabote. Ter drugič zato, ker je slovensko novinarstvo v tem trenutku tako osiromašeno, da se zdi, kot da so ''old boysi'' napadli trenutno edinega preostalega, osamljenega jezdeca slovenskega novinarstva, ki si še upa razkrivati ozadje političnih zgodb v državi.

Kritični novinarji, kot je bil pred desetletjem Stanislav Kovač na Financah, so bili utišani, fotoreporter Jani Božič je zaradi posnetega SMS-a Alenke Bratušek pobegnil v Britanijo, redki preostali borci, ki razkrivajo ozadje slovenske tranzicije, kot sta npr. Rado Pezdir ter Igor Omerza, pa sta se do sedaj pred pregonom čudežno rešila tako, da sta iz novinarskih vod pobegnila na malce manj minirano publicistično področje.

Zatorej, (pre)drago društvo novinarjev Slovenije, slovenski televizijci ter radijci, velespoštovani slovenski časnikarji. Če trdite, da ste res zaščitniki slovenske demokracije ter delujete v javnem interesu vseh (!) slovenskih državljanov, je zdaj trenutek, da to dokažete, tudi s pismom v Bruselj. Ob vsem tem, kar se dogaja vašemu kolegu Bojanu Požarju, se morate izjasniti ali ste za svobodo novinarskega poklica ali pa ste ostali v dobi družbeno-političnih delavcev.

In če menite, da ste lahko boljši od Bojana Požarja, to dokažite. Upajte si, razkrivajte ozadja ter skrivne dogovore, odpovejte se vnaprej pripravljenim vprašanjem ter slušalkam v ušesih. Sami sebi pravite novinarji, a vse kaže, da je novinar z veliko začetnico v Sloveniji trenutno samo eden: Novinar P.