Tajni kongres svobodnjakov lahko prinese marsikaj, le svobode ne

Prejšnji teden se je končno zgodil dolgo pričakovani prihod novega, v resnici recikliranega, obraza slovenske levice. Na tajnem kongresu naj bi se stranka Zdej preimenovala in naj bi za njenega predsednika bil izvoljen Robert Golob. Slednji je namreč tudi za svojega predhodnika povedal, da je »baje odstopil«. Zaradi tajnosti kongresa je celotna zgodba mogoče samo bajka, a tega žal ne moremo preveriti. Naj bi Zdej bil poslej Gibanje Svoboda, so Golobovi rekli skrbno izbranim novinarjem.

Roko na srce, presenečenja ne moremo ravno igrati. Ta politična druščina se namreč glasno sklicuje na mite, ki so jih zgodovinarji že davno ovrgli. Partizanske. In tajne kongrese pozna ravno komunistična partija, ki si je vse te bajke izmislila in jih še dandanes širi s pomočjo tako imenovanih novih obrazov.

A tako to je na našem svetu. Znanost lahko še tako napreduje in človeka pošlje z raketo v vesolje, a velik del ljudi bo še vedno verjel in prebiral znanstveno že neštetokrat dokazano lažniv horoskop.

Zelo povedno je tudi ime. Svobodnjaki, člani Gibanja Svoboda, so si s skrajnimi stališči izključevanja velikega dela volivcev in politikov precej podobni s svojimi avstrijskimi soimenjaki. Pokojnega Haiderja in stališč skrajno desničarske svobodnjaške stranke menda ni treba posebej predstavljati. Zgodovina dokazuje, da se skrajna levica in skrajna desnica stikata. Zato je Mussolini iz marksista postal fašist, Hitler pa je ta dualizem vstavil celo v samo ime stranke: nacional-socialistična stranka. Gliha vkup štriha. Prav komično je, da Golob in tovarišija sedaj govorijo, kako nasprotujejo fašistom, ki v Sloveniji sploh ne obstajajo že več kot 76 let. S fašisti zmerjajo cel milijon Slovencev, obenem pa se sami poslužujejo ravno taktike in političnih metod – fašistov. Nad »fašiste« se spravljajo tako kot fašisti. Najprej grozijo, zmerjajo in lažejo. Potem terorizirajo po ulici. Nato prevzamejo oblast, ukinejo demokracijo in začno zapirati in pobijati politične nasprotnike.

Tudi italijanski fašisti so nastali po porazu, med njimi je bilo ogromno razvajene mladine siceršnje družbene elite, alternativnih umetnikov, ki jih nihče ne razume, odkrito so sovražno govorili o določenih delih prebivalstva, nasprotovali so demokraciji in oznanjali nov, pravičnejši družbeni red. Že nekaj desetletij kasneje pa so vsi trije sorodni režimi, rodni bratje, fašizem (1922–1943), nacional-socializem (1933–1945) in komunizem (1917–1990) odmrli.

Narod pa je, kljub velikim stiskam, vse to preživel. Vse vmesne mode so prešle, vsi slikarski slogi so postali zgodovina, vse arhitekturne smeri so ugasnile. A ostala je ljudska glasba. Malce posodobljena, seveda. Narodnozabavna glasba, ki jo prav »urbane« petkove ljudske množice tako zaničujejo; zato ima svetlo prihodnost. Za razliko od enodnevnih hermetičnih inštalacij in performansov, ki itak nimajo nobene druge funkcije razen stekanja davkoplačevalskega denarja v žepe samozvanih umetnikov.

Aleks Rutar, ki ga predstavljamo v 33. številki Domovine, je primer tihega in skromnega človeka, izjemno delavnega inovatorja in velikega glasbenika. Ko poslušaš njegovo zgodbo, da je nedavno moral v svet, ker ni mogel zaščititi svojih izdelkov pred ponarejanjem, te kot državljana postane sram.

Po drugi strani pa se zaveš, da se Slovenci nimamo ničesar bati, saj imamo na tisoče »rutarjev«, ki bodo z delom in vrednotami ohranili naš rod in državo.