Tepežni dan

Danes je dan nedolžnih otrok, ko se Cerkev spominja pomora betlehemskih otrok, ki ga je izvedel kralj Herod, da bi med njimi pokončal novorojenega Jezusa, ki so ga modri z Vzhoda imenovali judovski kralj. Na Slovenskem je zaradi stare šege dan znan kot tepežni dan.

Krščanska preobleka starejše šege

Na ta dan je ponekod še danes v navadi tepežkanje, je za naš medij opozoril etnolog dr. Janez Bogataj: »To je navada, ko otroci hodijo od hiše do hiše in udarjajo odrasle po zadnji plati s šibami, pri tem pa dobijo darove. Tudi ta šega ima razlago, temelječo na evangeljskem poročilu, ko je dal Herod v Betlehemu in okolici pomoriti dečke do dveh let starosti. Vendar ta razlaga ni točna oz. gre le za krščansko preobleko starejše šege, ki sega v predkrščanski čas in njegove predstave o sprevodu otroških duš. Udarjanje s šibo naj bi kot dejanje pripomoglo k rešitvi odraslih pred temi nadležnimi dušami prednikov, da jim v življenju ne bi škodovale.«

Ker so pogani verjeli, da je zelena veja znamenje življenja, so z njo tepli zemljo, saj naj bi ta postala rodovitnejša. Običaj so nato prenesli na ženske, saj so verjeli, da bodo tudi one plodnejše. Ženske se zato udarcem niso upirale. Običaj je nato prevzela krščanska Cerkev.

Na tepežni dan so otroci morali vstati že zgodaj, saj naj bi tepežkanje veljalo samo do 9. ure. S šibo so se odpravili od hiše do hiše, kjer so dobili tudi skromne darove: jabolka, suhe hruške, orehe, kos potice, kasneje pa tudi nekaj drobiža.

V zvezi s tem ljudskim običajem so se pri nas ohranila številna poimenovanja - tepežkanje, pametiva, pametva, šapavica, otepovci.

Ob tepežkanju so otroci ponavljali verze in prepevali. Seveda so bili od kraja do kraja ti napevi različni. 

Ena od njih je (Poljanska dolina ob Kolpi): »Šip šap, šip šap, šip šap. / Da bi bili zdravi in veseli / dolgo živeli, nebesa služili, potico delili. / Šip šap, šip šap, šip šap.«

Druga pravi: »Rešte se, rešte se! / Zdravi veseli, dolgi, debeli, da bi dosegli sivo brado in dočakali leto mlado!«

Tretja (Koroška): »Veseli kakor ptičice v gozdu, / zdravi kakor ribice v vodi, / močni kakor medvedi v gori. / Da bi imeli toliko otročičev, / kolikor ima ta vejica vršičev. / Šip, šap, dober čas, kar je na tej vejici iglic, / kaj more bit potic!«

Izvor praznika nedolžnih otrok

Kot lahko preberemo v Matejevem evangeliju, so v dneh, ko je bil rojen »judovski kralj«, v Jeruzalem prišli modri z Vzhoda, da bi se mu poklonili. Ko je novico o detetu slišal kralj Herod, se je zbal za svoj prestol. Modre je prosil, naj raziščejo, kje se je rodilo, in mu sporočijo, da se mu bo poklonil tudi sam. Modri pa so bili v sanjah opomnjeni, naj tega ne storijo, zato so se domov vrnili po drugi poti. »Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih.« (Mt 2,16)

Cerkev je te otroke že zgodaj častila kot mučence, ker so bili umorjeni zaradi Kristusa, četudi smrti niso sprejeli zavestno. Sv. Quodvultdeus, škof v Kartagini in Avguštinov učenec, je v zvezi z današnjim praznikom zapisal: »Kaj se bojiš, Herod, ko slišiš, da je rojen Kralj? Saj ni prišel, da bi tebe izločil, temveč da bi hudobnega duha premagal. Toda ti tega ne razumeš in se vznemirjaš ter besniš; in da bi enega samega, ki ga iščeš, ugonobil, pokažeš svojo okrutnost z usmrtitvijo tolikerih otrok. […] Ne govorijo še, pa so že Kristusovi pričevalci.«