Tožba proti Izraelu: urejena država se s svojimi dejanji ne sme ponižati na raven teroristov Hamasa

Sodnik pregleduje dokaze pred zaslišanjem obrambe Izraela na Meddržavnem sodišču (ICJ) v tožbi Južne Afrike glede genocida v Gazi proti Izraelu 12. januarja 2024 v Haagu na Nizozemskem (foto: Profimedia.si)

Tožba, ki jo je zaradi domnevnega genocida na Mednarodnem sodišču vložila Južnoafriška Republika proti Izraelu, je nekaj brez primere. Če je konflikt do sedaj bil le dejanske narave, ker se v krutem obračunavanju nobena od strani ni držala pravil niti mednarodnega niti humanitarnega prava, se je s to tožbo za cel svet povzpel do drugih dimenzij, pravnih, psiholoških, medijskih, končno pa, in sploh ne nazadnje, moralnih. Na dnu vsega so močno navzoči tudi biblični momenti, čeprav nihče tega ne omenja.    

Kar nekaj elementov je, ki so popolnoma nenavadni.

Medijsko ta konflikt imenujejo »konflikt med Izraelom in Hamasom«, torej med urejeno državo in ne-državo. To narekuje različne odgovornosti. Država se s svojimi dejanji ne sme ponižati na raven še tako teroristične organizacije.

Če je Hamas teroristična organizacija, in to nedvomno je, ali lahko od nje pričakujemo, da se bo držala pravil mednarodnega in vojnega prava? Nasprotno pa od pravne države, Izraela, to moramo pričakovati in celo zahtevati. Kaže, da obe strani izvajata totalno vojno in obe strani hočeta svojo državo »od reke do morja«. Vojaška zmogljivost in sredstva ene in druge pa so med seboj neprimerljiva. To ima hude posledice v kolateralnih civilnih žrtvah spopada.

Genocida obtožuje stran, katere narod je bil dolga desetletja podvržen hudi diskriminaciji (večji del prebivalstva pod sistemom apartheida v Južnoafriški republiki). Tožnice torej ne moremo imeti za totalitarno desničarsko izpostavo kake tovrstne ideologije. Genocida je pa obtožena in ga domnevno izvaja tista stran (Izrael, judovska država), katere narod je bil med drugo svetovno vojno žrtev najhujših grozot, ki jih pa sedaj, seveda v manjšem obsegu, povzroča ona sama.

Levica in desnica sta se ob tem primeru pomešali v ideološko-politični megli. Palestinsko stran danes brani pretežno levica, izraelska država pa, katere narod je bil po simpatijah vedno nagnjen na levo (npr. kibuci) in je bil svoj čas žrtev skrajno desnega totalitarizma, s tem postane njegov svojevrsten ideološki in politični podaljšek v 21. stoletju.

S podobnimi vprašanji se srečujemo ob obtožbi o genocidu. V oči bije nesorazmernost med dejanji enih in drugih, poleg nespoštovanja temeljnega principa ločevanja med bojujočimi in ne-bojujočimi.

Izrael si uničuje ugled

Izrael do onemoglosti ponavlja, da ima neodtujljivo pravico do samoobrambe (člen 51 Listine OZN). To je res. Da je bila država krivično in zahrbtno napadena 7. oktobra, je tudi res. Napad je povzročil okoli 1.200 žrtev. Toda pravica do samoobrambe ni neomejena in mora biti v sorazmerju z napadom. Prekoračitev samoobrambe je v pravu kazniva in se ugotavlja pozneje (ex post). Od tistega datuma do danes smo priče nesorazmernemu »odgovoru« Izraela, ki je do danes povzročil že preko 23.000 civilnih žrtev, med njimi 7.000 otrok, ne-hamasovcev. Ta »odgovor« ne kaže, da bi se nameraval ustaviti. To pa že ni več samoobramba, temveč je protinapad, ki so ga izraelske oblasti napovedale kot »eksemplaričnega«. S tem kršijo vsa pravila, ne samo bojevanja, temveč tudi razumne politike. S tem ravnanjem izraelska država močno škoduje svojemu ugledu in tvega, da bo marsikateri od njenih dosedanjih podpornikov začel razmišljati drugače.

Pa ne gre samo za smrtne žrtve. Večina prebivalstva iz Gaze je razseljenega, če pa ni, nima kje živeti, ker je to ozemlje kup ruševin. Če bi kdo dejal, da sta bila to nameren izgon dvomilijonskega palestinskega življa in pridobitev novega ozemlja za izraelsko državo, bi mu glede na posledice težko ugovarjali. Posledice izraelske »obrambe« so vsestransko preveč vnebovpijoče.

 Če bi kdo dejal, da sta bila to nameren izgon dvomiljonskega palestinskega življa in pridobitev novega ozemlja za izraelsko državo, bi mu glede na posledice težko ugovarjali. 

Izrael argumentira tudi s tem, da je vse njegovo početje povzročil Hamas s svojim napadom 7. oktobra. Marsikdo bo pa odvrnil, da je vse povzročil Izrael s svojo politiko in vojnami od leta 1948 dalje, kar trdi tudi Južnoafriška republika v tožbi. Za vsem ravnanjem izraelske države ni videti drugega kot bes, ihto in golo maščevanje za porušen prestiž vojaške in tehnološke vsemogočnosti. Na ta način država samo brezglavo drvi … kam?

Govorjenje o rešitvi konflikta na podlagi načela o »dveh državah«, torej, da bi obstajala tudi palestinska, je le idealna formulacija. Realna po vsem tem, kar se dogaja, gotovo ni. Ali si lahko kdo predstavlja, da bodo Palestinci po vseh krivicah zadnjih skoraj osemdesetih let, od katerih je zadnja najhujša, hoteli sprejemati miloščino popolnoma pogojene končno nesuverene in razkosane palestinske države? Resno dvomim v to. Sicer pa tega danes nočejo niti v Izraelu.  

Vložitev tožbe s strani Južne Afrike že ima mnogo podpornikov in bo učinkovala na svetovno javno mnenje kot neka katarza. Predobro vemo, da bomo do končne odločitve sodišča morali čakati vsaj nekaj let. Vemo tudi, da najostrejša obsodba ne bo imela nobenega uspeha in bo politika izvršenih dejstev z brutalno silo na čelu še naprej krojila usodo regije.

Naj spomnim na odločbo sodišča iz leta 2004 o znanem zidu, kjer je bilo odločeno, da je zid protipraven, in je bilo ukazano celo njegovo porušenje. Nič takega se ni zgodilo. Nasprotno, nenehno raste. Toda, če bi Mednarodno sodišče tokrat ugotovilo vsaj, da je na prvi pogled ravnanje Izraela v nasprotju s Konvencijo o genocidu, če bi odredilo prekinitev izraelske kampanje v Gazi in če bi izdalo vsaj kak »začasni ukrep« v tem smislu, bi to gotovo imelo osvežujoč učinek za svet.

Izbrano za naročnike
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike