Tudi sinoda potrdila, da se v Cerkvi dogaja pretres na področju moralne teologije

Papež Frančišek je katoliške škofije po vsem svetu pozval, naj sodelujejo v pripravah na sinodo z naslovom »Za sinodalno Cerkev«, katere vrhunec bo oktobra 2023 v Rimu. Prejšnji teden, na veliki šmaren, se je iztekla prva faza te »sinode o sinodalnosti«: koordinatorji posameznih škofijskih procesov naj bi sedaj sintetizirali, kar se je v kontekstu sinodalnega dogajanja po župnijah in škofijah po svetu v tem času dogajalo.

Tudi v Sloveniji je bilo zato pretekli teden izdano in predstavljeno Poročilo Slovenske škofovske konference o sinodalnem dogajanju v slovenski Cerkvi.

Kaj so sploh sinode?

Čeprav je bilo v zadnjem letu o tej sinodi veliko govora, se še vedno zdi, da zavedanje o njej ni čisto dobro prodrlo do vernikov. Še vedno marsikdo ne ve, zakaj si je papež zaželel »sinodo o sinodalnosti«. Morda je zato na mestu ponovitev osnovnih informacij o tem, kaj naj bi ta sinoda pravzaprav bila.

Sinoda je zborovanje, običajno škofov, ki pomaga Cerkvi, da skupaj hodi naprej v isto smer. Sinode so bile pogoste v prvih stoletjih krščanstva, saj so škofom dajale priložnost, da se srečajo in razpravljajo o vprašanjih, pomembnih za življenje Cerkve. Leta 1965 je papež Pavel VI. škofovsko sinodo ponovno uvedel, in sicer kot nekakšen podaljšek II. Vatikanskega koncila, kjer so se med letoma 1962 in 1965 zbirali škofje z vsega sveta.

Od takrat se vsaki dve ali tri leta organizirajo sinode, na katerih se zberejo škofje, strokovnjaki in različni delegati ter razpravljajo o najrazličnejših temah. Zaključnemu dokumentu sinode, ki jo sprejmejo škofje, običajno sledi tudi »apostolska spodbuda«, v kateri sveti oče doda še svoje učenje glede teme, ki jo je določena sinoda obravnavala.

Sinoda o sinodalnosti

Za razliko od preteklih sinod tokrat ne gre za obravnavo določenega vprašanja, temveč papež želi, da se Cerkev, vsi skupaj, sooči z resničnostjo svojega stanja sredi današnjega svet. Trenutno trajajoča sinoda je zato precej nova realnost.

Ne gre namreč več le za enomesečno sinodo škofov, ampak za dvoletni proces, pri katerem bi načeloma lahko sodeloval vsak vernik. Drugič, manj poudarka naj bi bilo na vprašalnikih in več na iskanju tiste poti, na katero Duh kliče Cerkev v sedanjem času. Tretjič, sinoda se je vsaj v začetni fazi premaknila s statusa srečanja škofov na lokalno raven.

Sinoda v senci nemške »Sinodalne poti«

Nov stil pa s seboj vedno prinese tudi težave in nejasnosti. Tako se tudi sedanja sinoda že vse od oktobra lani, ko je sveti oče sprožil ta proces, sooča s kritikami in nezanimanjem, na kar – posebej v zvezi z nezanimanjem duhovnikov – namiguje tudi slovensko Poročilo.

Kar precej tistih bolj konservativnih katoličanov, posebej v tujini, je namreč prepričanih, da je celoten proces sinodalnosti zgolj začetek prevlade svobodomiselnih sil v Cerkvi. Neredko je je bila sinoda v tem letu videna kot teater, kot nekakšen uvod v triumf tistih, ki želijo spremeniti Cerkev, namesto da bi se reformirali in se uskladili z naukom Cerkve.

Mnenje glede sinode kvari tudi dogajanje v Nemčiji, kjer njihova različica »nacionalne sinode«, Der Synodale Weg, zagovarja ukinitev obveznega celibata (glede te točke najdemo namig tudi v slovenskem Poročilu) in možnost opravljanja duhovniškega poklica tudi poročenim možem, žensko duhovništvo, katoliško »legalizacijo« kontracepcije ter popolno sprejemanje teorije spola LGBTQ+.

Sklepni dokument razumljivo, kratko in jasno povzame stanje duha v naši lokalni Cerkvi, in uspe na le nekaj straneh zajeti naše bistvene dobre in slabe strani.

Sadovi

Težko je zato po enem letu, odkar sinoda poteka, opredeliti njene dosedanje sadove. Če sklepamo po dokumentih, kakršnega je predstavila tudi Cerkev na slovenskem, je proces prinesel sadove.

Tudi tisti bolj skeptični katoličani namreč lahko priznajo, da je nekaj uspelo premakniti naprej; sklepni dokument namreč razumljivo, kratko in jasno povzame stanje duha v naši lokalni Cerkvi, in uspe na le nekaj straneh zajeti naše bistvene dobre in slabe strani. Priznavanje lastnih težav in predvsem njihovo nepriznavanje pa je stara težava naše Cerkve.

Če bi sklepali po kakšnem drugem dokumentu, denimo tistih iz Avstralije, Nove Zelandije in Irske, pa je slika nekoliko drugačna. V irskem povzetku je denimo zapisano: »Jasen in prevladujoč je bil poziv k popolni vključitvi LGBTQI+ oseb v Cerkev, ki so ga izrazile vse starosti, še posebej pa mladi in sami pripadniki skupnosti LGBTQI+.«

Novozelandska škofovska konferenca nadalje toži: »Boleče je videti družinske člane in prijatelje, ki zapuščajo Cerkev, ker se jim zdi, da so nesprejemljivi zaradi spola, ponovne poroke ali istospolnega razmerja.« Takšni zaključki, ki se nanašajo na »spolno identiteto«, so prisotni tudi v avstralskem poročilu, in to znotraj Cerkve seveda sproža nekatera vprašanja.

Kam naprej?

Težko je torej opredeliti, kje točno se sinodalni proces trenutno nahaja. Lahko rečemo, da sama ideja ni padla na suha tla, ampak je obrodila določene sadove: prišlo je do izmenjave mnenj znotraj župnij, škofij in narodov. Vprašanje, ki se postavlja, je, če so res vsi deležniki imeli možnost razprave; če so si jo glede na pretekle izkušnje s »cerkvenimi razpravami« sploh želeli; in, seveda, če morda mnenja nekaterih skupin niso nekoliko preveč zastopana. Večja gorečnost v vernih ljudeh bi pripomogla tudi k večji angažiranosti v sinodalnem procesu.

Hkrati pa potek te sinode potrjuje, da se v Cerkvi dogaja pretres, in to na področju moralne teologije. (Zahodna) Cerkev se na teh temah dobesedno kolje na pol, in to bo nedvomno pokazala tudi sinoda, ki je trenutno v teku.