Turčija leto dni po propadlem državnem udaru dlje od EU kot kdajkoli prej

Mineva eno leto od poskusa državnega udara v Turčiji. Obdobje po tem je zaznamovala vsesplošna čistka med pučisti in teroristi, se pravi tistimi, za katere je bilo mogoče utemeljeno ali neutemeljeno sumiti, da so kolaborirali z nevšečnimi formacijami.

V zaporu se je v preteklem letu znašlo več kot 40.000 ljudi – akademikov, aktivistov, profesorjev, policistov, ukinjenih pa je bilo desetine časopisov. Javno službo jih je izgubilo 150.000.

Obenem zadnje leto odnosi med Turčijo in Evropsko unijo postajajo vse bolj napeti -  v medijih in drugod zasledimo mozaik pogledov, ki turški »demokraciji«, Erdoganovi spremembi ustave in po-udarnih ukrepih dajejo vtis mitološkosti.

V Turčiji danes obeležujejo praznik »demokracije in mučenikov«, v Evropi skeptično razpravljajo o deželi, ki od ustanovitve republike 1923 ni bila tako razdeljena. Država, v kateri so odstavljeni člani opozicijskih strani v parlamentu zaprti za več desetletij – vodja poslanske skupine HDP Demirtas pa je v zaporu že vse od novembra.

Turška ambasadorska je Esen Altug je prejšnji teden za Dnevnik povedala, da »je strateški cilj Turčije še vedno članstvo v Evropski uniji;« na plenarnem zasedanju v Strasborugu pa je poslanka Kati Piri izrazila odločno mnenje, da se morajo pogajanja za vstop Turčije v Evropsko unijo prekiniti.

Obenem se je zavzela za preusmeritev 700 milijonov evrov, ki jih Unija letno nameni turški demokraciji preko različnih skladov. Po drugi strani nekateri obsojajo molk Evropske komisije, ki ob turških kršitvah človekovih pravic ni podajala izjav za javnost.

Erdogan je, prav tako srborito, v sredo za CNN povedal, da »Evropa ni iskrena« in da tudi večina Turkov ne želi več vstopa v EU.

Kaj o Turčiji pravijo evroposlanci

Nestrinjanja glede tega, kje stoji Turčija trenutno, je sicer precej. V parlamentu so se različni poslanci pridušali, da protidemokratične turške prakse ne sodijo v skupno sliko Evrope, da zapiranje političnih nasprotnikov nima deleža v »elitni skupnosti demokracij«; kot je unijo poimenovala Kati Piri.

Eden od poslancev Evropskega parlamenta se je pridušal da se Ataturk obrača v grobu, Igor Šoltes pa je izrazil prepričanje, da se v Turčiji razvija absolutna oblast, ki ni pokazatelj zrelih držav in da Turčija očitno ne spada v EU.

Podobnega mnenja je Lojze Peterle, ki je obenem poudaril, da Evropa in Turčija očitno sicer ne delita vrednot, vendar pa si morata deliti politične odločitve. Povedal je, da bodo po njegovem stvari spet šle v smeri strateškega sporazuma.

Katero smer bodo ubrali turško-evropski odnosi še ni povsem jasno, prejšnji teden pa je bilo vsekakor razbrati, da večina evropskih poslancev meni, da bi morali pristopna pogajanja s Turčijo, ki trajajo najdlje od vseh, prekiniti ali vsaj zamrzniti.

Za zdaj obe državi, poleg obline gospodarske povezanosti, veže tudi 6 milijard evrov namenjenih za prekinitev balkanske begunske poti, po predlogu Evropskega sveta pa je bila maja ustanovljena tudi preiskovalna komisija, ki naj bi ugotovila kršitve človekovih pravic po udaru pred letom dni.

Mnogim turškim državljanom to sicer ne pomeni več dosti, saj so pred grožnjo oblasti zbežali v mnoge evropske države, med drugim tudi v Slovenijo, kjer njihove prošnje za pridobitev mednarodne zaščite še niso razrešene.