Upravno sodišče odpravilo sklep vlade, za odstranitev hiš ni bil izpolnjen niti en pogoj

Upravno sodišče je v ponovnem postopku odpravilo vladni sklep o rušitvi treh objektov na desnem bregu Savinje v Letušu. Na levem bregu pričakujejo, da bodo tudi oni v kratkem prejeli odločitev sodišča in da bodo prav tako lahko ostali v svojih domovih.

Upravno sodišče je vladi naložilo ponovno odločanje in ob tem opozorilo, da je treba upoštevati, da gre za hud poseg v pravico do doma, ki je konvencijsko varovana kategorija. Sodišče torej ugotavlja, da ni bil izpolnjen niti en pogoj za odstranitev objektov, kot nalaga zakon. Odvetnica lastnikov Mateja Likozar Rogelj pričakuje, da bo vlada v ponovnem odločanju interventni zakon upoštevala dosledno. 

V začetku septembra smo poročali, da je vrhovno sodišče pritrdilo prebivalcem Letuša, ki se iz svojih domov ne želijo izseliti. Spomnimo, člani Civilne iniciative proti izselitvi iz kraja Letuš se že več kot dve leti borijo, da bi lahko ostali v svojih domovih – čeprav so temu nasprotovali, so se namreč znašli na seznamu za selitev.

Kot nam je že večkrat povedal Bojan Arčan, država nima zadostne pravne podlage za njihovo selitev. Opozoril je tudi, da se pozornosti ne posveča novo nastali situaciji – Savinja je sedaj očiščena, država je za sanacijo Zgornje Savinjske doline obljubila milijone, na tistem področju so napovedali dva suha zadrževalnika. Tudi zato, ker so v podjetju BSH Hišni aparati v Nazarjah opozorili, da se bo podjetje v primeru ponovne poplavljenosti selilo v tujino.

Zadrževalnik bi bil tudi na Dreti, ki se izteka v Savinjo. »To pomeni, da bo do Letuša prišla veliko manjša količina vode – torej imamo še razlog manj za selitev,« je dejal Arčan in spomnil, da so imeli na levem bregu nekatere hiše, ki v prostorih niso imele niti za centimeter vode. Kako tem lastnikom razložiti, da se bodo morali kljub temu odseliti, medtem ko so imeli v Nazarjah ali pa v Lokah pri Mozirju in Malih Braslovčah po dva metra vode, pa jim ni treba nikamor?

Arčanu se zdi nenavadno tudi, da so ob aktualni gradnji kanalizacije na levem bregu glavni vod speljali po najbolj problematičnemu delu, na sotočju Pake in Savinje. »Prvi sosed od glavnega voda se mora nujno seliti, glavni vod pa je lahko na poplavnem območju,« je komentiral.

Kako lastnikom razložiti, da se bodo morali odseliti, medtem ko so imeli v Nazarjah ali pa v Lokah pri Mozirju in Malih Braslovčah po dva metra vode, pa jim ni treba nikamor?

Upravno sodišče tožbo zavrglo, vrhovno sodišče zadevo vrnilo v ponovno odločanje

Na upravno sodišče so vložili tožbo večinoma prebivalci levega brega (48 hiš), še eno pa tudi tri hiše z desnega. Upravno sodišče je tožbi, s katerima so tožniki izpodbijali sklep vlade o določitvi objektov, katerih odstranitev naj bi bila nujno potrebna in v javno korist, najprej zavrglo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sklep vlade ni upravni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu; ocenili so namreč, da gre za splošni akt.

Tožniki so zoper sklep sodišča prve stopnje vložili pritožbo. Med drugim so poudarili, da ima že sama opredelitev njihovih objektov zanje neposredne in konkretne posledice – saj teh objektov ne morejo več svobodno uporabljati. Opozorili so tudi, da je bilo nedopustno poseženo v varstvo pravice do doma, lastninske pravice in pravice do enakega varstva pravic.

Vrhovno sodišče je pritožbi ugodilo. Zapisali so, da je izpodbijani sklep vlade posamičen in konkreten pravni akt, zoper katerega je dovoljeno varstvo v upravnem sporu. Sodišče je še dodalo, da ni mogoče izključiti, da bi uspeh pritožnikov v tem upravnem sporu in morebitna odprava sklepa vlade lahko vplivala na nadaljnjo veljavnost že sklenjenih pravnih poslov. Izpodbijani sklep je vrhovno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo na sodišče prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožniki so opozorili, da je bilo nedopustno poseženo v varstvo pravice do doma, lastninske pravice in pravice do enakega varstva pravic.

Tako je zadeva ponovno prišla na sodišče prve stopnje, tokrat so odločali trije sodniki. Tožniki so v dveh tožbah uveljavljali nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, kršitev materialnega prava ter procesne kršitve. Med drugim so se sklicevali na 151. a-člen Zakona o interventnih ukrepih za odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023 (ZIUOPZP – interventni zakon) in izpostavili, da je treba za vsak objekt posebej ugotoviti in določiti parametre, ki prihajajo iz navedene določbe ZIUOPZP.

Opozorili so, da izpodbijani sklep zgolj povzema zakonsko besedilo, ki pa ga ne aplicira na konkretno dejansko stanje. Zato izpodbijani sklep in strokovno mnenje, na katerem temelji prvi, po mnenju tožnikov, izkazujeta visoko mero pavšalnosti in nestrokovnosti. »Navedba, da naj bi bilo treba nujno odstraniti objekte, brez utemeljitve v strokovnem mnenju, je prazna, brez vsebine – zato ne more biti upoštevana niti se je ne da vsebinsko preizkusiti,« so zatrdili.

Tožniki so prepričani, da do katastrofe sploh ne bi prišlo, če bi se izvajala vzdrževalna dela

Tožniki so med drugim opozorili, da se je od poplav zgodilo vsaj eno hujše deževje, a v tem primeru evakuacije nihče ni predvidel. Poleg tega zaradi očiščenja reke Savinje in Pake tudi ni bilo več nevarnosti poplav. V preteklosti so se izdelovale študije glede pojavnosti 100-letnih in 500-letnih voda, izdelana so bila tudi strokovna mnenja za pridobitve gradbenih dovoljenj – a nobeno strokovno mnenje ni ocenilo take ogroženosti, da se gradbenega dovoljenja ne bi dalo dobiti.

Iz prejete dokumentacije ni razvidno, katera poplavna nevarnost izhaja za območje desnega brega Savinje – ali gre za preostalo poplavno nevarnost (kot izhaja iz strokovnega mnenja) ali pa za visoko poplavno nevarnost posledic, za katere je treba odstraniti objekte (kot izhaja iz predloga sklepa vlade). Lastniki so prepričani, da do katastrofe niti ne bi prišlo, če bi se v zadnjih 30 letih izvajala vzdrževalna dela Savinje in Pake.

Sodišče je tožbi ugodilo in odpravilo sklep vlade, ki se nanaša na tri hiše; levi breg še čaka

Upravno sodišče je v novem postopku tožbi desnega brega ugodilo in zapisalo, da se sklep o določitvi objektov, katerih odstranitev je nujno potrebna in v javno korist, odpravi v delu, ki se nanaša na objekte, katerih lastniki so vložili tožbo. Gre namreč za desni breg, kjer so bili večinoma le vikendi – v svojih hišah so želele ostati le tri družine.

Prebivalci levega brega, ki so tožbo vložili posebej, pričakujejo, da bodo odločitev upravnega sodišča prejeli v kratkem. Glede na to, da sta bili odločitev in obrazložitev vrhovnega sodišča za oba bregova praktično identični, bo po vsej verjetnosti v obeh primerih enako postopalo tudi upravno sodišče.

»Izredno sem zadovoljen; dokazali smo, da smo imeli že od prvega dneva prave argumente. Naj še enkrat povem, da ne gre le za denar, kot so nam očitali mnogi. Mi si v svojih domovih resnično želimo ostati,« je dejal Arčan in napovedal, da se bodo, če bo treba, borili še naprej.

Po njegovem mnenju državi ostane le še ustavno sodišče, a da gre za javno dobro, bo država v njihovem primeru težko dokazala. Že zato, ker v študiji iz leta 2022 na njihovi strani suhi zadrževalnik ni bil predviden. Po Arčanovih besedah je tudi njihova odvetnica Mateja Likozar Rogelj izrazila pričakovanje, da bo vlada v ponovnem odločanju dosledno upoštevala interventni zakon, saj sodišče ugotavlja, da ni bil izpolnjen niti en pogoj za odstranitev objektov.

»Ne gre le za denar, kot so nam očitali mnogi. Mi si v svojih domovih resnično želimo ostati.«

Kaj je sodišče ugotovilo v ponovnem odločanju

Sodišče je ugotovilo, da tožniki utemeljeno opozarjajo na zahteve iz določbe 151. a-člena interventnega zakona. Če povemo na čim bolj enostaven način – da se hišo določi za nujno odstranitev, mora biti visoko ogrožena in mora predstavljati nevarnost za življenje in zdravje ljudi in/ali objekt mora biti znatno poškodovan, kar pomeni, da obnova ni mogoča ali ekonomsko sprejemljiva. Sodišče je pritrdilo tožnikom, da je podana bistvena kršitev določb postopka, saj je treba za vsak objekt posebej ugotoviti in določiti parametre, ki izhajajo iz določbe interventnega zakona.

Izpodbijani sklep vlade ne zadosti zahtevam, ne konkretizira razlogov in se ga vsebinsko ne da preizkusiti. »Iz navedenega sklepa vlade tako ne izhaja, da je zaradi varnosti prebivalcev nujno treba odstraniti njihove domove,« je zapisalo sodišče in opozorilo, da celo strokovno mnenje navaja, da se objekti nahajajo na območju preostale poplavne varnosti (in ne velike poplavne varnosti).

Da se hišo določi za nujno odstranitev, mora biti visoko ogrožena in mora predstavljati nevarnost za življenje in zdravje ljudi in/ali objekt mora biti znatno poškodovan.

Glede na to, da lastniki živijo v svojih hišah, je jasno, da objekti niso tako zelo poškodovani, da jih ni mogoče obnoviti – torej tudi temu pogoju ni zadoščeno. Sodišče je sklep vlade odpravilo in zadevo vrnilo pristojnemu organu, tj. vladi, v ponovni postopek. Pri novem odločanju mora organ upoštevati, da gre za hud poseg v pravico do doma, ki je konvencijsko varovana kategorija. Zoper sodbo pritožba ni dovoljena.

Iz vladne službe za obnovo po poplavah in plazovih so sporočili, da bodo odločitev upravnega sodišča upoštevali in da bodo navedene objekte skladno z napotki sodišča ponovno obravnavali. Napovedali so, da bodo predlagali ustrezne odločitve, ki bodo temeljile na strokovnih mnenjih, predlogih in pojasnilih pristojnih strokovnjakov.