Usodne razsežnosti slovenskega razkola in krvave roke finančnih inženirjev sistema

Še prav nobena revolucija ni dosegla deklariranih ciljev in to velja tudi za njeno komunistično različico. Kljub temu pa razkol, ki na njej temelji, v slovenskem narodu dobiva usodne razsežnosti. Prizadevanja levičarskih oblasti za prikrivanje resnice o medvojnih in povojnih pomorih se krepijo, temna dediščina komunizma pa vpliva tudi na ekonomsko politiko in splošno blagostanje v državi, so opozorili sogovorniki na današnjem simpoziju v organizaciji Slovenske matice.

»Da bi spet videli sonce«

Celodnevni simpozij Temna in težka dediščina je s pozdravnim nagovorom odprla literarna zgodovinarka in teoretičarka dr. Urška Perenič, sicer tudi soorganizatorka srečanja. Kot je pojasnila, so v naslovu vzpostavili razliko med izrazoma. S pojmom »teman« merijo predvsem na duhovno in psihično nasilje, medtem kot s pojmom »težak« skušajo zaobjeti tako fizično nasilje kot materialno uničenje in ekonomsko nasilje.

»Nekoč smo se naučili, da če sončeva svetloba naleti na oviro, nastane senca.« Današnje srečanje bi lahko razumeli kot svojevrstno premagovanje teh senc, da bi lahko spet videli sonce.

Beseda za najgrozovitejše

Eno teh senc je iz zgodovinske perspektive osvetlil prodekan za znanstvenoraziskovalno delo in doktorski študij na Filozofski fakulteti dr. Sašo Jerše. Gre za revolucijo. Ta beseda je nekoč označevala sveto, odrešujočo stvar in čezvse pravično dejanje, je povedal. Danes je to »beseda za najgrozovitejše«.

»Skoraj pol stoletja se je komunistična revolucija na Slovenskem grozovito, brutalno igrala oblast,« je pojasnil. A preučevanje zgodovine revolucij nam po njegovih besedah pokaže, da še prav nobena ni dosegla svojih deklariranih ciljev, da je bila uresničitev revolucije razočaranje.

Edina svetloba

Danes pa na revoluciji temelječa razklanost Slovencev verjetno dobiva usodne razsežnosti, je dodal zgodovinar dr. Stane Granda. Če je do nedavnega ločitev duhov pomenila predvsem odnos do polpretekle zgodovine oziroma druge svetovne vojne, je danes ločitev že na celotni fronti slovenske zgodovine.

Prav posebej se je ta razklanost po njegovih besedah pokazala ob letošnji 80-letnici konca druge svetovne vojne, ko »kar naenkrat ni bilo več revolucije, ni bilo več državljanske vojne, ni bilo partizanov, so samo še odporniki«. Razlog za takšno početje pa je prikrivanje medvojnih in povojnih pomorov, je ocenil dr. Granda, ki kot »edino svetlobo« v časovnem obdobju od razpada Avstro-Ogrske do slovenske države izpostavlja ravno idejo samostojne slovenske države.

Ubijanje kot politični akt

Prav podrobnosti medvojnih in povojnih pomorov je na simpoziju obelodanil zgodovinar dr. Jože Možina. Ko gre za medvojne pomore v Ljubljanski pokrajini, kjer se je slovenski razkol skotil, podatki jasno dokazujejo, da konec leta 1941 in v začetku 1942 največ civilnega prebivalstva ne pomori okupator, pač pa domača komunistična gverila.

Generator takšne oblike revolucije pa je bil Edvard Kardelj. V enem od dokumentov, ki ga je leta 1942 poslal Zdenki Kidrič, je Kardelj namreč navajal navodila o metodologiji likvidacij, ki so temeljila na »najugodnejšem političnem momentu«. »Ubijanje ni bilo sami sebi namen, ampak je bilo politični akt,« je pojasnil Možina, ki je podrobneje opisal tudi pokol nad celotno romsko populacijo.

Akutno nerazumevanje in srebreniške žrtve

Politične povode, zakaj niti Romi niti vsaj 3450 žrtev iz Macesnove gorice še vedno niso dostojno pokopani, je v referatu pojasnjeval zgodovinar dr. Mitja Ferenc. Sprehodil se je skozi desetletja njihovih prizadevanj za raziskovanje medvojnih in povojnih morišč po državi in opozarjal, kako so oblastniki vsakič, ko je javnost izvedela za šokantna razkritja, denimo Hudo jamo in Macesnovo Gorico, poskrbeli, da so njihova dela zastala.

Zavračanje pokopa žrtev revolucije, nezainteresiranost in nerazumevanje izvršne oblasti je po njegovih besedah »akutno zlasti od leta 2023«. »Seveda je bila med vladajočimi političnimi akterji prepoznana moralna zadrega,« je dejal. Dokaz tega pa je tudi parlamentarno dogajanje junija letos, ko so koalicijski poslanci preglasovali sklepe, ki so izhajali iz Ženevskih konvencij in temeljnih civilizacijskih norm.

»Koalicijski poslanci so bili proti, da se pokopljejo Romi in žrtve iz Macesnove gorice. Koalicijski poslanci so bili proti, da se ugotovijo imena pomorjenih Romov. Koalicijski poslanci so bili proti, da se tem žrtvam, pomorjenim po vojni, izdajo mrliški listi. Koalicijski poslanci so bili proti, da se pripravijo zakonske podlage za DNK-analizo pomorjenih,« je navedel dr. Ferenc.

»Si predstavljate, da bi naši politiki, ki izkazujejo sočutje in naklonjenost do mater srebreniških žrtev, te uboge žene prepričevali, da mrliški listi zanje niso potrebni, da tudi DNK-identifikacije ne potrebujejo? Bi si upali reči, da nasprotujejo pokopu na centralnem pokopališču v Potočarah?« je vprašal Ferenc. A na domačem pragu je drugače: »Nobene empatije za sorodnike pomorjenih v Sloveniji ni zaznati,« je dodal.

Koalicijski poslanci so bili proti, da se pokopljejo Romi in žrtve iz Macesnove gorice, da se ugotovijo imena pomorjenih Romov, da se tem žrtvam, pomorjenim po vojni, izdajo mrliški listi.

Krvave roke finančnih inženirjev

Kljub zločinski preteklosti so krvniki in njihovi ideološki nasledniki skozi desetletja ohranjali tudi ekonomski monopol. »Smo v letu 1951. Narodni heroji, ki so imeli roke krvave do komolcev, naenkrat postanejo finančni inženirji kapitalističnega sistema, ki je v Jugoslaviji aktivno preganjan, podjetniki pa zaprti,« je pristavil ekonomist Rado Pezdir, sicer avtor knjige Vzporedni mehanizem globoke države.

Ta boleča dediščina še danes determinira prihodnost, saj se danes »vračamo k ekonomskim politikam, ki niso normalne«. Država je v tem pogledu razpadla na prikrite, neformalne dogovore in Pezdir se boji, da to odpira prostor za nove ekonomske težave. Rešitev pa vidi v prenovi šolskega sistema, ki naj preide od učenja na pamet v učenje kritično mislečih.

Posvet se je tudi v popoldanskem delu nadaljeval s sodelovanjem številnih strokovnjakov in njihovo bogato vsebino, ki so jo predstavili bodisi preko samostojnih prispevkov bodisi v razpravah.