Ustavno sodišče je odločilo v prid bolnikom, ministrica o odstopu ne razmišlja

Ustavno sodišče (US) je odločalo o pobudi za oceno ustavnosti Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), ki jo je vložilo več zdravnikov oziroma zdravstvenih delavcev in drugih pobudnikov. Odločilo je, da je del zakona, ki zdravstvenim delavcem onemogoča delo pri zasebnikih in v drugih javnih zavodih, pri koncesionarjih pa jim ga omogoča pod strožjimi pogoji, v neskladju z ustavo. »Ustavno sodišče je ocenilo, da so cilji, ki jih novela zasleduje, primerni,« je povedala ministrica Valentina Prevolnik Rupel, ki ocenjuje, da sodišče pritrjuje njihovi strani. Predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Bojana Beović pa je poudarila, da je odpravljen del člena, ki je zdravnike postavljal v diskriminatoren in neustavnen položaj. Na čigavo stran se je torej postavilo sodišče?

Predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Bojana Beović je dejala, da jih odločitev ustavnega sodišča zelo veseli, odpravljen je namreč del člena, ki je zdravnike postavljal v diskriminatoren in sodeč po odločitvi sodišča tudi v neustaven položaj. »Že med razpravo o tej noveli smo ves čas opozarjali, da gre za nesorazmeren ukrep in nas veseli, da je ustavno sodišče potrdilo in se v tem delu soglasno strinjalo, da imajo zdravstveni zavodi že vsa orodja, da lahko regulirajo delo pri drugih izvajalcih. »To je treba uveljavljati, če pa prihaja do anomalij, pa je treba ukrepati, ne pa da se želi dobesedno ustaviti zdravstveni sistem,« je poudarila. Kot je dejala, pa jih – zbornico in zdravnike - še bolj veseli, da ne bo prihajalo do nedostopnosti zdravnikov in do podaljševanja čakalnih dob.

»Odločitev sodišča je v prid prebivalcem oz. bolnikom,« je zatrdila. Upa, da bodo zdravniki, ki so že napovedali odhode, po odločitvi sodišča ostali. »Mogoče lahko optimistično računamo, da se bo kdo tudi vrnil,« je dodala in opozorila, da ni pametno omejevati dela tam, kjer ga zelo potrebujemo. Spomnila je, da v Sloveniji nimamo toliko zdravnikov kot morda v katerih drugih državah. Pa tudi, če bi jih imeli, število potreb po zdravstvenih storitvah pri dolgoživem prebivalstvu narašča. »Nujno potrebno je združevanje vseh sil, da zagotovimo dovolj zdravstvenih storitev za prebivalce,« je bila jasna. Kot je izpostavila, regulacija torej že obstaja, zdravniki morajo za delo drugod dobiti soglasje, ki ga med drugim pogojuje dovolj dela pri matičnem delodajalcu, v skladu s pogodbo o delu. 

Ministrica zavrača pozive k odstopu, odločitve sodišča ne vidi kot poraza

»Absolutno ne,« je odgovorila ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel na vprašanje, ali bo odstopila. »Po hitrem pregledu delne odločbe ustavnega sodišča ugotavljamo, da je ustavno sodišče prepoznalo pomen javne zdravstvene službe za vse prebivalce, ne glede na njihov finančni položaj. Zato je odločilo, da prepoved opravljanja dela v obliki s.p.-ja ni neustavno,« je povedala, po tem, ko je medije pustila čakati skoraj eno uro - v zdravstvenem resorju očitno brez tega ne gre.

Po ministričini oceni sodišče pritrjuje odločitvi zakonodajalca, saj taka ureditev omogoča bistveno bolj pregledno, kakovostno in varno izvajanje zdravstvenih storitev za paciente in zagotavlja, da izvajanje zdravstvenih storitev ni odvisno od ponudbe in povpraševanja na trgu. »Ustavno sodišče je ocenilo, da so cilji, ki jih zasleduje novela, primerni,« je dejala in nadaljevala: »Poleg tega je sodišče presodilo, da dodatna konkurenčna prepoved na ravni ZZDej ni potrebna, zato ker lahko isti cilj – torej regulacijo dela med javnim in zasebnim – dosežemo že z obstoječimi vzvodi. Direktorji so tisti, ki morajo v skladu s 53. b členom ZZDej presojati, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo soglasja, je izpostavila. Pogoji so, da ne bo povzročena škoda javnemu zavodu, da zaposleni ne zavrača sodelovanja pri skrajševanju čakalnih vrst, ne zavrača nadurnega dela in dela v neprekinjenem zdravstvenem varstvu ter da zavod sam nima potrebe po dodatnem delu. Kot je povedala, konkurenčna prepoved velja že na podlagi zakona o delovnih razmerjih, pogoji za izdajo soglasja pa so jasno zapisani v ZZDej in ostajajo veljavni. »Soglasje samo po sebi ni pravica,« je poudarila. Napovedala je, da bodo delno uredbo še bolj natančno preučili in ugotovili, kako jo uresničiti. Po vsej verjetnosti bodo to naredili z novelo.

Ministrica je še izpostavila, kako pomembno je, da direktorji odgovorno presojajo, ali so pogoji za izdajo soglasja izpolnjeni in soglasja odgovorno izdajajo – kar se je po njenih besedah izkazalo pri dvojnem delu v primeru Maribora in Novega mesta. Še enkrat je povedala, da so bili pogoji zapisani že prej, a so sedaj v ZZDej zapisani bolj jasno. Odločitev ustavnega sodišča po njenem mnenju ni poraz – reformo so zastavili v obliki številnih korakov, poleg regulacije javnega in zasebnega so veliko naredili na področju kakovosti, digitalizacije in prenove finančnih modelov.

Na vprašanje, ali se pri čakalnih vrstah že kažejo kakšni učinki novele, je ministrica odgovorila, da je skrajševanje čakalnih vrst bolj kompleksen pojav in ni povezan z regulacijo javnega in zasebnega. »Sprejeli smo številne druge ukrepe za krajšanje čakalnih vrst, predvsem preko finančnih spodbud,« je pojasnila in dodala, da se je število nedopustno čakajočih na nekaterih delih skrajšalo – na primer pri prvih pregledih, pri diagnostičnih pregledih pa se po drugi strani ni. Kot je povedala, so številni drugi ukrepi, ki uravnavajo število čakajočih, pri tem se ji zdi pomembno vnašanje transparentnosti v to, kdo nedopustno dolgo čaka. V okviru digitalizacije so pomemben ukrep tudi centralni urniki in centralno naročanje. »Dodatna konkurenčna prepoved ni nujna, ker je lahko že drugače dosežena – z izdajo soglasja in z že obstoječo prepovedjo iz zakona o delovnih razmerjih,« je še enkrat pojasnila odločitev ustavnega sodišča.

Ko Golobovo vojno proti zdravstvenim delavcem lahko ustavi samo Ustavno sodišče

»Sprejetje ZZDej končno odpravlja dvojne prakse, jasno ločuje javno in zasebno zdravstvo ter uvaja večjo transparentnost glede lokacij dela zdravnikov … in razkriva to »perverzno« prakso, kar je ključno za reformo.« S temi besedami je premier Robert Golob aprila 2025 pospremil sprejetje zdravstvene reforme, v katero je investiral ves svoj medijski, javnomnenjski in politični kapital. »Končalo se je slabo. Najprej za zdravstvo, ki je v mandatu te vlade postalo osrednji predpražnik politične demagogije za preusmerjanje javne pozornosti od neučinkovitega in slabega delovanja Golobove vlade. In končalo se je slabo tudi za Goloba. Osrednji reformni projekt vlade je mrtev. Neustaven. Uporablja se znova stara ureditev, ki je veljala pred spremembo,« so ocenili Demokrati in dodali, da so bili vsi njihovi očitki in pozivi k razumu utemeljeni. Pri zdravstveni reformi je šlo v resnici za ideološki boj, ne za resno reformo. V stranki so pozvali vlado, da nemudoma zagotovi jasna navodila izvajalcem in zavodom, da se uporablja prejšnja pravna ureditev - brez nove zakonodaje, brez interventnih zakonov, brez izgovorov..

Kaj je torej ugotovilo in odločilo sodišče?

Ustavno sodišče je z delno odločbo odločilo o delu pobude, ki se je nanašala na dodatno delo zdravstvenih delavcev, zaposlenih v javnih zavodih, in na delo zdravstvenih delavcev, ki so samostojni podjetniki. O preostalem delu pobude, ki se nanaša na več drugih določb navedenega zakona, bo  sodišče odločalo posebej.

Glede omejitev opravljanja dodatnega dela pri javnih zavodih zaposlenih zdravstvenih delavcev zunaj mreže javne zdravstvene službe oziroma na prostem trgu (torej gre za tržno dejavnost oziroma t. i. samoplačniške storitve) je Ustavno sodišče ugotovilo, da to lahko pomeni bistveno omejitev obsega dela zdravstvenim delavcem, zato izpodbijana ureditev posega v pravico do proste izbire zaposlitve iz drugega odstavka 49. člena Ustave.

V okviru presoje skladnosti tega posega z ustavnim načelom sorazmernosti je Ustavno sodišče ugotovilo, da ima izpodbijana ureditev več medsebojno povezanih podciljev, kot so krepitev delavčeve lojalnosti do delodajalca, omejevanje t. i. dvojne prakse, manjše možnosti za konflikte interesov, povečevanje obsega dela v okviru delovnih razmerij, zmanjševanje čakalnih vrst in preprečevanje prekomernih obremenitev zdravstvenih delavcev, skupni cilj pa je krepitev sistema javne zdravstvene službe.

Ustavno sodišče je pojasnilo, da je ta cilj ne le ustavno dopusten, temveč izhaja že iz pravice do zdravstvenega varstva.

Protiustavnost v delu, ki se nanaša na dodatno delo zdravstvenih delavcev, zaposlenih v javnih zavodih

Vendar izpodbijana ureditev po presoji Ustavnega sodišča ni nujna za dosego zasledovanega cilja krepitve sistema javne zdravstvene službe. Skrajni ukrep praktično popolne prepovedi dodatnega dela po stališču US ni nujen, saj obstajajo manj omejujoči ukrepi, s katerimi je mogoče enako učinkovito zasledovati cilj krepitve sistema javne zdravstvene službe. Državni zbor in Vlada sta sicer trdila, da drugi možni ukrepi, kot je na primer obveznost izdajanja soglasij delodajalcev ter samoregulacija, finančne spodbude in natančnejše spremljanje opravljenega dela, niso primerni oziroma niso enako učinkoviti, vendar US njunih argumentov ni sprejelo. Poudarilo je namreč, da je določitev obsega dela oziroma delovnih rezultatov element delovnega razmerja, temelječega na pogodbi o zaposlitvi.

Delavce nadzorujejo delodajalci, ki imajo že po obstoječih pravilih, ne glede na izpodbijano ureditev, različne možnosti ukrepanja, da dodatno delo nima negativnega vpliva na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja. Različne oblike notranjega in zunanjega nadzora nad zdravstveno dejavnostjo so zakonsko že urejene. 

Izpodbijana ureditev, ki se nanaša na samostojne podjetnike, ni v neskladju s pravico do svobodne gospodarske pobude

V tej delni odločbi je Ustavno sodišče presojalo še ureditev v delu, ki zasebnim zdravstvenim delavcem, ki so samostojni podjetniki, onemogoča, da bi v tem svojstvu opravljali storitve v mreži javne zdravstvene službe, saj z javnimi zavodi ne morejo sklepati pogodb in pri koncesionarjih ne smejo izvajati koncesijskih programov. Po presoji US to pomeni omejitev pravice do svobodne gospodarske pobude, varovane v okviru prvega odstavka 74. člena Ustave. Tak poseg je dopusten, če zanj obstaja javna korist in če ukrep prestane test sorazmernosti, torej, če teža posledic izpodbijanega ukrepa ni prekomerna glede na zasledovane koristi. Ustavno sodišče je ocenilo, da je javna korist izpodbijane ureditve, ki zadeva samostojne podjetnike, izkazana. Cilj te ureditve je namreč doseči, da bi zdravstvene storitve v javni mreži izvajali praviloma zdravstveni delavci v delovnem razmerju, ker to pomeni intenzivnejšo vključenost v delovni proces, poleg tega je cilj tudi spodbujanje vračanja zdravstvenih delavcev v javni zdravstveni sistem z namenom zagotavljanja storitev v javni zdravstveni mreži, s čimer se krepi sistem javne zdravstvene službe. Po presoji US zato izpodbijana ureditev, ki se nanaša na samostojne podjetnike in ki jim onemogoča sklepanje podjemnih pogodb z javnimi zavodi in izvajanje koncesijskih programov pri koncesionarjih, ni v neskladju s pravico do svobodne gospodarske pobude.