V Nemčiji vas lahko zaradi sovražnega govora na spletu doleti policijska racija na domu

Več policijskih ekip je v nedavni koordinirani akciji po Nemčiji izvedlo racije na domovih. Iskali so osumljene objavljanja sovražnega govora na spletu. Eno od 50 racij so spremljali na CBS. Še pred zoro je šest oboroženih policistov preiskalo osumljenčev dom in mu zaseglo prenosnik ter mobilni telefon. Po besedah policistov naj bi bili napravi uporabljeni za objavo rasistične risanke na spletu.

Pa storilci sploh vedo, da so storili nekaj nezakonitega?

»Ne. Ne mislijo, da je bilo ilegalno. In rečejo: ’Ne, to je moj svobodni govor.’ Mi pa jim odvrnemo: ’Resda imate svobodni govor, vendar ima tudi ta svoje meje,« je za CBS razložil dr. Matthäus Fink, eden od tožilcev, ki se ukvarjajo s sovražnim govorom.

Nemška ustava ščiti svobodni govor, ne pa sovražnega

Tožilci pojasnjujejo, da nemška ustava ščiti svobodni govor, ne pa sovražnega. Nemška zakonodaja na primer prepoveduje govor, ki bi lahko vzbujal sovraštvo ali bil žaljiv. Storilci so pogosto presenečeni, ko izvejo, da je to, kar so objavili na spletu, nezakonito.

Nemčija naj bi se s spletnimi »troli« ukvarjala z namenom zaščite diskurza in demokracije. Po besedah tožilcev zakonodaja prepoveduje širjenje zlonamernih govoric, groženj z nasiljem in lažnih citatov. Tudi poobjavljanje laži je lahko zločin: »Bralec ne more razločiti, če ste si to izmislili vi ali pa ste laž le delili naprej,« pravi tožilka Svenja Meninghaus, »enako velja za nas.«

Zaporna kazen za kršenje zakonov o sovražnem govoru navadno doleti le večkratne prestopnike. V večini primerov sodnik odredi visoko denarno kazen, včasih pa tudi obdrži storilčeve naprave. »Tudi to, da izgubite lasten telefon, je nekakšna kazen,« je dejal tožilec Frank-Michael Laue. Po njegovem mnenju je lahko izguba naprave še hujša od denarne.

Sovražni govor na spletu je hujši od sovražnega govora v živo

Kot je pojasnil Fink, je žaljenje na štiri oči sicer lahko protizakonito, vendar je kazen v primeru žaljenja po spletu lahko višja, kajti vse, kar je objavljeno na spletu, tam tudi ostane.

Po državi je porazdeljenih 16 enot delovnih teles, ki preiskujejo sovražni govor na spletu. Enota Spodnje Saške, ki jo vodi Laue, letno obravnava približno 3.500 primerov. Vsak mesec dobijo na stotine namigov in informacij od policije, nadzornih »watchdog« združenj in žrtev samih, navaja Laue. Njegova enota je v zadnjih štirih letih uspešno preganjala 750 primerov sovražnega govora.

V enem od primerov je moral storilec, ki je objavil, naj se otroci beguncev igrajo v električnih žicah, plačati kazen v višini 3.750 evrov.

Od nacizma do žaljenja politikov

Uporaba nemške zakonodaje o sovražnem govoru se je prvič okrepila po drugi svetovni vojni. Dodaten zagon pa je nastal z umorom nemškega lokalnega politika Walterja Lübckeja leta 2019.

Lübcke je v svojem govoru leta 2015 branil progresivno politiko priseljevanja, ki jo je vodila tedanja kanclerka Angele Merkel. Posnetek se je hitro razširil po spletu in Lübcke je postal tarča skrajne desnice: »Na spletu so ljudje z zelo desnim političnim svetovnim nazorom postali sovražni do njega. Žalili so ga. Spodbujali so ljudi, naj ga ubijejo,« pojasnjuje Meininghausova.

Po štirih letih spletnih napadov pa je Lübckeja umoril Stephan Ernst, ki naj bi imel povezave z neo-nacisti. Tragičnemu dogodku je sledila ustanovitev delovnih teles za sovraštvo na spletu.

Po mnenju omenjenih tožilcev in podpornikov preganjanja sovražnega govora se sovraštvo iz besed prelije v dejanja in iz družbenih omrežjih prodre v resnično življenje.

Mnenja o obstoječi zakonodaji so deljena. Leta 2021 je duhove buril primer Andyja Groteja, lokalnega politika, ki se je pritožil, ko mu je nekdo na Twitterju (danes družbeno omrežje X) rekel »pimmel« (nemška beseda za moške genitalije). Zaradi njegove pritožbe je policija izvedla racijo, ta pa je privedla do obtožb prekomerne cenzure s strani vlade.

Tožilci so za CBS razložili, da je v Nemčiji dovoljeno razpravljanje o politiki na spletu, vendar pa je lahko zločin reči nekomu, tudi politiku, »pimmel« ali ga kako drugače žaliti. Takšni komentarji po Finkovem mnenju nimajo nikakršne konstruktivne vloge v političnih diskusijah.

Facebook na sodišču proti cenzuri v Nemčiji

Leta 2015 je spletni »mem« (šaljiva objava) na Facebooku namigoval, da je političarka Renate Künast izjavila, da se mora vsak Nemec naučiti turščino.

Künastova, ki je kmalu postala tarča žaljivk, zlonamernih želja in groženj, je Meto (lastnico Facebooka) prosila, naj lažne objave zbriše, a podjetje tega ni želelo storiti. Zato je Meto tožila in lani tudi zmagala: sodišče je odredilo, da mora Meta izbrisati vse lažne citate, ki se jih pripisuje Künastovi.

Meta se je na odločitev pritožila. Sodišče je dejalo, da je zaščita javnih uslužbencev v javnem interesu. »V nasprotnem primeru ne bi nihče bil pripravljen na takšen poklic. In to bi škodilo demokraciji,« je prepričana Renata Künast.