Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem

"Vriskaj, hči sionska, vzklikaj, Izrael! Veseli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska!" slišimo preroka Sofonija na 3. adventno nedeljo. Pritrjuje mu tudi sv. Pavel v pismu Filipljanom: "Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se." Sofonija ni imel nobenih vidnih razlogov za veselje. Leta 612 pr. Kr. je doživel padec Niniv (današnjega Mosula), prestolnice asirskega imperija, in vzpon babilonskega kraljestva, kar se je končalo s padcem Jeruzalema 587 pr. Kr. Nič laže ni bilo Pavlu, ki je Filipljanom pisal iz ječe v Efezu. To je bilo pismo vklenjenega preganjanim, trpečega trpečim.

Ne Sofonija ne Pavel se ob vsem, kar doživljata, ne zlomita; ne jadikujeta in ne tarnata nad razmerami, ne toneta v depresijo in malodušje. Psihološko tega ni mogoče pojasniti, saj vidimo, kaj vse o pesimizmu v času covida pišejo terapevti in sociologi; kakšne projekte snujejo umetniki, ki prevprašujejo politiko in družbo. Sofinija in sv. Pavel sta ogrožena in negotova; ne vesta, kaj bo prinesel jutrišnji dan – ali rešitev ali novo trpljenje ali celo smrt. V zaupanju v Boga se njuni duši nahajata onstran vidnega polja strahov, v adventnem hrepenenju, skozi katerega sije neizrekljiva Beseda, ju tolaži in jima vliva moč.

Očem skrito veselje se po njuni besedi in vztrajanju v Resnici preliva tudi na vse tiste, ki jih doseže njuno oznanilo. Za kaj pri vsem tem gre, je opisal sv. Gregor Nacianški (330–390), carigrajski škof, v enem od svojih govorov: Božji Sin, rojen pred vsemi veki, neviden, nedojemljiv, netelesen, živi vir iz pravira, luč od luči, Očetov odtis, izraz Očetovo misli, se je napotil k meni, ki sem mu podoben. Utelesil se je, da bi rešil moje telo. Z razumno dušo se je združil, da bi rešil mojo dušo.

Če je tako, kaj naj storimo?, se sprašujemo z učenci Janeza Krstnika. Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem, odgovarja sv. Pavel. Pomagajmo torej, kjer moremo! Pri tem smo precej neiznajdljivi; nič drugačni kot tisti, ki so spraševali Janeza Krstnika, kdo potrebuje njihovo pomoč, kaj lahko dobrega storijo; kot da ne bi vedeli, kdo je njihov bližnji. Janezov odgovor poslušalcem je bil večplasten. Tako njih kot tudi nas najprej  spodbuja, naj začnemo s preprostimi in konkretnimi dejanji dobrote.

Res je, da sta v naši državi sociala in zdravstvo v primerjavi s preostalim svetom visoko razvita; Slovenija je socialna država, to je dejstvo. Ob že doseženem si naša politika, tudi s pobudami številnih društev in zavodov, ki povezujejo invalide, slabovidne, obolele za različnimi vrstami raka itd., še naprej prizadeva izboljšati kakovost življenja. Toda še tako dobro razvita sociala in zdravstvo ne moreta odkriti in pomagati vsem pomoči potrebnim.

Po mestih, pa tudi na podeželju, je vse več ostarelih, ki imajo težava z gibanjem, zato si sami težko zagotavljajo redno preskrbo z živili, zdravili, plačevanjem položnic itd. Pogosto se jim v stanovanju tudi kaj pokvari. Ob zahtevni službi in skrbi za lastno družino je gotovo težko nuditi stalno in vsestransko pomoč ostarelemu sosedu, ali ostarelemu zakonskemu paru. Nekaj pa vendarle lahko naredimo in v pomoč vključimo še koga iz bližnje okolice ali iz župnijskega občestva. A še pred tem je treba izgrajevati medsebojno zaupanje, se kdaj s kom ustaviti na stopnišču, pred blokom ali na ulici, si voščiti za praznike, koga kdaj povabiti k sebi, v svoje stanovanje ali v svojo hišo. Moj oče in mama sta imela po upokojitvi vedno odklenjena vrata. Večkrat me je bilo strah, da ju bo kdo oropal. A se to ni zgodilo. Ljudje so ju nenehno obiskovali. Vsakomur sta dala čuti, da se ga veselita.

Evangelist Janez pripoveduje, da sta dva učenca Janeza Krstnika vprašala Jezusa: Rabi, kje stanuješ? Brez oklevanja ju je povabil k sebi: Pridita, in poglejta. Šla sta in videla, kje stanuje, in ostala pri njem tisti dan. Nikodem, ugleden farizej, se je odpravil k Jezusu na pogovor ponoči; kot predstavniku tedanje družbene elite mu je bilo nerodno, da bi podnevi kdo videl, kako navezuje stik z nekom, za katerega si niso znali razložiti, kdo pravzaprav je.

Tudi Jezus se je rad odzval vabilom in obiskoval ljudi. Najdemo ga na svatbi v Kani Galilejski, vzame si čas za zelo oseben in dolg pogovor s tujko, Samarijanko, večkrat gre v Betanijo, k Lazarju, Mariji in Marti, na Petrovem domu ozdravi njegovo taščo, ne zmeni se za opravljivce, ki se čudijo, zakaj je šel na dom dveh cestninarjev, Levija – Mateja in Zaheja, pri obedu v hiši farizeja Simona, gostitelju izreče nekaj precej trdih besed, ki imajo drugačen učinek, kot če bi isto povedal množicam.

V zaupljiv odnos z ljudmi je Jezus že od vsega začetka uvajal tudi svoje učence. Preden jih je razposlal, jim je naročil: Ko stopite v hišo, jo pozdravite. Če bo hiša vredna tega, naj pride nanjo vaš mir (prim Mt 10). Vnaprej je vedel, da vsi do njegovih učencev ne bodo prijazni, zato jih ne bodo povabili, naj vstopijo. Opozoril jih je, naj jih negostoljubje ne zmede; pomembno je, da naredijo prvi korak. To, ali bodo sprejeti ali zavrnjeni, pa ni več njihovo vprašanje, zato naj jih nobena zavrnitev ne odvrne od poslanstva, naj jim v duše ne zaseje dvom o smiselnosti tega, kar delajo, pač pa naj se sprostijo, vse skupaj izročijo Bogu, in si otresejo prah z nog (prim. Mt 10).

Naš krščanski poklic je, da delamo dobro, da naredimo tako, kot nam pravi Janez Krstnik, ne pa da izgubljamo čas in energijo s tuhtanjem, kakšni so ljudje. Plašnost in pretirana opreznost ni nekaj krščanskega.

Marsikakšnega dobrega dela ne naredimo zato, ker po nepotrebnem razmišljamo: kaj če bomo nerodni in bomo kaj narobe rekli, kaj če bomo s svojo odprtostjo komu nadležni, češ, kaj pa vemo, kaj ljudje hočejo. Vse te pomisleke lahko razrešimo tako, da prosimo Svetega Duha, naj odpre srca tistih, ki jih nagovarjamo, naj nam da pravo besedo in prijazen način komuniciranja.

Preprosta molitev k Svetemu Duhu in iskren namen zadostujeta, da lahko sproščeno navezujemo stike. Pri tem pa naj vzamemo v zakup, da bomo sprejeti celo lepše, kot si mislimo, ali zavrnjeni bolj neprijazno, kot smo predvidevali. Naj se pri tem spomnimo na Jezusove besede, ki jih je v poslovilnem govoru namenil apostolom: Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo držali tudi vaše (Jn 15,20).

Naš krščanski poklic je, da delamo dobro, da naredimo tako, kot nam pravi Janez Krstnik, ne pa da izgubljamo čas in energijo s tuhtanjem, kakšni so ljudje. Plašnost in pretirana opreznost ni nekaj krščanskega. Jezus je vedel, da mora iti k ljudem, in je šel.

V drugem delu svojega odgovora množicam pa Janez Krstnik na vprašanje, kaj naj storijo, poudari, naj vsak svojo nalogo, ki mu je zaupana, opravlja vestno, odgovorno in pošteno. Vojaki naj ne razkazujejo svoje moči, pač naj bodo zadržani in spoštljivi do ljudi; naj opustijo grožnje in vsakršno izsiljevanje. Podobno je odgovoril tudi cestninarjem. Vsi vedo, da je njihova služba pobiranje pristojbin, a naj nikoli ne terjajo več, kot je uradno določeno.

Tudi pri tem imamo veliko rezerv. Ena od teh je, da se hitro in vsebinsko popolno odzivamo na elektronsko pošto. So ljudje, ki tudi po več dni ne dajo glasu od sebe, tako da ne veš, ali so sporočilo dobili ali ne. Marsikatera elektronska pošta je obsežna in nepregledna. Če iz tega ali onega razloga nanjo ni mogoče odgovoriti takoj, je prav, da pošiljatelja obvestimo o prejemu sporočila in napovemo, kdaj lahko pričakuje naš celovit odgovor.

Sam dobim veliko obsežne elektronske pošte, iz katere ni že na prvi pogled razvidno, koliko tem je odprtih. Kadar je tako, si besedilo sporočila natisnem, vzamem ravnilo, si glavne vsebinske vidike podčrtam in jih označim s številkami. Ko to naredim, se sprostim, ker navadno ugotovim, da je odprtih vprašanj manj, kot je bilo sprva v nepreglednem tekstu videti. Potem pa grem od točke do točke in po točkah označujem svoje odgovore, tako da pošiljatelju olajšam razumevanje. Podobno velja tudi za SMS sporočila.

Na vseh delovnih mestih, tudi v najvišjih uradih v državi, v sodstvu in drugod, je mnogo preveč površnosti, nenatančnega branja in pojasnjevanja, zamujanja itd., zaradi česar ljudje, ki so od uradnikov odvisni, izgubljajo čas, denar in živce. Kaj naj torej storimo? Odgovorno, kvalitetno in ažurno naj opravljamo svoje službene naloge, bi nam danes naročil Janez Krstnik. Iskrena želja, da hočemo izboljšati kakovost svojega dela, je neposreden dokaz, da je iskreno tudi hrepenenje po Odrešeniku.

Vsako dejanje služenja bližnjemu in vsako odgovorno izpolnjevanje nalog prinašata veselje in utirata dostop Odrešeniku. Tudi to je imel v mislih prerok Sofonija, ki je klical: Vriskaj, hči sionska, veseli in raduj se iz vsega srca.