Verčič: Gre za moralno paniko s pridihom tehnofobije

»Ne v mojem imenu. Gre za moralno paniko s pridihom tehnofobije. Izbrali ste grešnega kozla, a ta vam ne bo odnesel grehov skupnosti,« se je na pobudo odklopi.net, ki si prizadeva za zakonsko omejitev uporabe zasebnih telefonov in drugih digitalnih naprav v vzgojno-izobraževalnih ustanovah odzval dr. Dejan Verčič, profesor na Fakulteti za družbene vede.

Kot smo poročali, je pred kratkim potekala tiskovna konferenca, na kateri so zbrani govorili o škodljivih vplivih prekomerne uporabe zaslonov oziroma digitalnih naprav – predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Mojca Mihelič je poudarila, da se ji zdi nujno potrebno omejiti nepooblaščeno uporabo vseh digitalnih naprav v šolah in drugih zavodih. Pobudniki poziva za zakonsko omejitev uporabe zasebnih telefonov in drugih digitalnih naprav v vzgojno-izobraževalnih ustanovah pa so Vlado Republike Slovenije, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter vse pristojne institucije pozvali, da v sodelovanju s strokovno in zainteresirano javnostjo nemudoma oblikujejo in sprejmejo zakonodajne ukrepe za učinkovito omejitev uporabe zasebnih telefonov in drugih zaslonskih (digitalnih) naprav za otroke in mladostnike v vzgojno-izobraževalnih ustanovah v Republiki Sloveniji. Peticijo je do zdaj podpisalo že več kot 4 tisoč posameznikov.

Nekateri pa se s pobudo ne strinjajo. Nekdanja dolgoletna ravnateljica Mojca Škrinjar je zapisala: »Po netu se zopet svaljka peticija brezidejnih levičarjev in neukih ravnateljev. Gre zgolj za poskus promocije. Nove zakonske omejitve telefonov na šolah niso potrebne. Zakonodaja na področju osnovnih in srednjih šol omogoča, da šola z lastnimi pravili omeji uporabo telefonov v šoli. Isti nateg kot promocija pravice do splava.« Prav tako se s pobudo ne strinja vodja Centra za marketing in odnose z javnostmi na FDV-ju Dejan Verčič – po njegovem mnenju gre za moralno paniko s pridihom tehnofobije. »Če učitelj nima (več) avtoritete v razredu, mu je ne boste povrnili s še enim zakonom – učiteljstvo je moralno razoroženo s preveliko regulacijo, ki je zbirokratizirala poučevanje,« je še zapisal in dodal, da je sicer zgodovina polna preganjanja tovrstnih grešnih kozlov, od pisave, literature, glasbe, televizije … Verčič je na Facebooku tudi dodal povezavo na svoj članek, v katerem je med drugim zapisal, da mu le malo stvari olajša starševstvo tako kot mobilni telefon. Če zamujaš v šolo po otroke, jih lahko pokličeš in jih o tem obvestiš. Če so otroci nekje zunaj, te lahko pokličejo, da prideš po njih. Če potrebujejo denar, jim ga lahko takoj pošlješ. Za zabavo lahko berejo, igrajo igrice ali gledajo videe in filme. Ob tem se sprašuje, zakaj se potem širi moralna panika proti mobilnim telefonom, kot da nam bo ta pokvarili otroke?

Strah pred pismi, knjigami in elektronskimi napravami je strah pred neodvisnostjo interpretacije

»Pripadam generaciji, ki so jo starši branili pred televizijo. Spodbujala je brezdelje, kvarila oči in slikala lažni svet, ki nas bo vse pokvaril. Vedelo se je, kako dolgo in kdaj se lahko gleda v ekran, odvisno od starosti. To so bili časi linearnega televizijskega monopola, ko so morali vsi gledalci gledati iste programe hkrati. Večinoma smo gledali več kot nam je bilo dovoljeno in pogosto takrat, ko ne bi smeli: pozno zvečer in ponoči. Pa smo preživeli,« je Verčič spomnil v svojem članku in spomnil tudi na to, da so mlade ogrožale tudi druge medijsko posredovane vsebine: rock glasba, stripi, video igre. »Vsa ta elektronska čudesa naj bi spodkopala branje papirnatih knjig, ki danes veljajo za edino sveto preživljanje časa otrok in mladostnikov zunaj igre v naravi in ​​pod budnim očesom staršev oziroma njihovih predstavnikov. Elektronika je alkimija moderne dobe, ki ji za užitek prodamo dušo, kot je Faust prodal svojega Mefista. In ne prodajamo samo svoje duše, ampak tudi duše svojih otrok,« je zapisal.

V nadaljevanju je še spomnil, da tudi branje, še posebej knjig, sprva ni bilo namenjeno mladim, še posebej ne mladenkam. »Ko je branje leposlovja postalo razširjeno v Angliji v osemnajstem stoletju, so ga razumeli kot napad na spodobnost in zdrav razum, razvado, ki povzroča odvisnost. Namesto da bi spodbujala delo, je spodbujala zabavo, ležalniki pa so slabo vplivali na razvoj mladih kosti in mišic. Kritiki so potujoče knjižnice primerjali z bordeli in prodajalnami alkoholnih pijač. Branje je torej na splošno škodovalo duši in telesu mladenk. Branje je za neizobražene in nestabilne nevarno, saj spodbuja domišljijo, ki odvrača pozornost od prave realnosti. Nezreli bralci, zlasti bralke, lahko dobijo napačne predstave o tem, kako se obnašati in razmišljati.« Po Verčičevih navedbah se je že Platon pred več kot dva tisoč leti, pred izumom gibljivega tiska, pritoževal nad branjem in pisanjem. »Predvsem zato, ker lahko učenci sami berejo in zato iz besedila ustvarjajo svoje pomene, kar pa nikakor ni dobro, ker lahko gredo njihove misli v napačno smer,« je pojasnil razloge tistih časov. V vsem tem ogorčenju nad mediatizacijo, torej posredovanjem pomena skozi stvari, gre po Verčičevih besedah natanko za to: za nadzor. »Strah pred pismi, knjigami in elektronskimi napravami je strah pred neodvisnostjo interpretacije, ki jo prinašajo uporabnikom. V pogovoru v živo lahko vedno preverimo, ali otrok (mladostnik, v 18. stoletju tudi ženska) razmišlja »pravilno«, sicer ga popravljamo. Moralna panika torej ne izhaja iz vpliva medijev na nezrelo pamet, temveč iz omejevanja vpliva avtoritete na interpretacije tistih, ki jih imajo za nezrele,« je opozoril v članku z naslovom Strah pred mediji.

Verčič je v svojem članku tudi pojasnil, da je za moralno paniko značilna pretirana zaskrbljenost nad nečem, kar se empirično izkaže, da ni posebej škodljivo, morda sploh ne. Ljudje postanejo sovražni do subjekta moralne panike in vsi po vrsti se strinjajo z diagnozo: ja, to (knjiga, glasba, televizija, mobitel ...) je problem. »Ko sem bil v prejšnjem tisočletju v osnovni šoli, so nam kalkulatorje vzeli, ker naj bi nam kvarili naravno sposobnost računanja »na pamet«. Ko so moji otroci v tem tisočletju hodili v šolo, sem jim moral kupiti precej zapletene kalkulatorje, saj brez njih niso smeli v šolo. Podobno usodo predvidevam tudi za mobilni telefon oziroma njegovega naslednika,« je Verčič ocenil in dodal, da razpoloženje množic ni v pravem razmerju z realnim stanjem in je lahko muhasto. Mobilni telefon je po Verčičevem mnenju predvsem prenosni računalnik, ki nam pomaga živeti. »Zato bi namesto prepovedi nošenja in uporabe mobilnih telefonov morali v šolah učiti in izvajati čim boljšo uporabo,« je poudaril in opozoril, da tu naletimo na novo težavo, saj večina današnje mladine ve o mobilnih telefonih več kot njihovi starši in učitelji. Prav to pa je dodaten razlog za moralno paniko in v nasprotju z logiko vseh avtoritet. »Časi se spreminjajo, mobilni telefoni in njihovi nasledniki prinašajo še več navidezne in obogatene resničnosti, umetna inteligenca, ki so je današnji mobilni telefoni že polni, razkriva svetove, o katerih smo v preteklosti lahko samo sanjali. Izziv, pred katerim smo dejansko postavljeni in ki se skriva v jedru vseh moralnih panik, je, kako se prepustiti toku, plavati, ne potoniti, pa še uživati,« je Verčič sklenil v svojem članku, ki je bil objavljen na spletni strani sest.hr.

Z Verčičevim pogledom se ne strinja antropolog in profesor Dan Podjed, ki je prav tako sodeloval v pogovoru o škodljivih vplivih prekomerne uporabe ekranov. Med drugim je zapisal, da ne gre za za moralno paniko in ludizem. »Nasprotno. Gre za smiselno uporabo tehnologij ob pravem času in na pravem mestu. Pravi tehnofil pa bi moral razumeti tudi, da so tehnologije smiselne, dokler jih on uporablja, in slabe, ko začnejo uporabljati ali zlorabljati njega,« je opozoril.