[Video] Dr. Bojan Knific: Ko gre luč v vodo ter od nogavic do čevljev (Vroča tema, 28. 2. 2026)

Na Spotify:

Ste vedeli, da rek »nekomu dati košarico« ali pa »živeti na veliki nogi« nista le naključni besedni zvezi, temveč imata globoke korenine v zgodovini našega oblačenja in obuvanja? V novi epizodi podkasta »Vroča tema« smo gostili dr. Bojana Knifica, višjega kustosa Tržiškega muzeja in enega vodilnih slovenskih etnologov, ki na zgodovino ne gleda le skozi suhoparne letnice, temveč skozi korake naših prednikov.

Pomlad že lepo trka na vrata, dnevi se daljšajo in narava se prebuja. V Tržiču, zibelki slovenskega čevljarstva, ima ta čas, to obdobje, prav poseben pomen. Povezan je s starim rokodelskim običajem, ko so čevljarji prenehali delati ob umetni svetlobi, a so simbolično »luč vrgli v vodo«. O tem čarobnem običaju, o ptičji svatbi in o tem, zakaj so nekoč ženske dobesedno »dali na čevelj«, nam je v sproščenem pogovoru zaupal sijajen poznavalec vsega naštetega, Bojan Knific.

Gregorjevo: Ko pomlad premaga zimo in se dnevni daljšajo

Gregorjevo, ki ga praznujemo, 12. marca, je v ljudskem izročilu dolgo veljalo za prvi pomladni dan. Morda se boste vprašali, zakaj točno 12. marec če pa se koledarska pomlad začne z enakonočjem? Bojan Knific pojasnjuje to zmedo s spremembo koledarja v 16. stoletju. Ko je papež Gregor XIII. leta 1582 reformiral julijanski koledar, ki je »zamujal« za naravnim sončnim letom, so preprosto izbrisali 10 dni. Tako se je »god sv. Gregorja«, ki je prej padel na enakonočje, premaknil nazaj, ljudje pa so stare navade ohranili na isti datum.

Daljši dnevi so čevljarjem omogočali več ur dela

A bistvo praznika še danes ostaja enako, veselje nad svetlobo. »Ljudje so bili vezani na sonce in luno bistveno bolj kot smo danes. Bili so odvisni od narave,« razlaga Knific. V Tržiču, Kropi, Železnikih in drugih gorenjskih krajih so rokodelci komaj čakali, da jim ni bilo treba več delati ob brlečih petrolejkah ali svečah. Danes je »metanje luči v vodo« predvsem turistična in družabna prireditev, nekoč pa je šlo za praktično dejanje in čaščenje svetlobe. Sprva so po vodi spustili staro košaro, pehar ali coklo, napolnjeno z oblanci in smolo, tako so se simbolično znebili nečesa, kar je odslužilo svojemu namenu, hkrati pa pozdravili daljše dneve. Danes otroci izdelujejo umetelne hišice, ki jim pravimo »gregorčki«.

Ljudje so bili vezani na sonce in luno bistveno bolj, kot smo danes. Bili so odvisni od narave.

Dediščina in praznovanje Gregorjevega se prenašata na mlajše rodove

Knific ob tem poudarja vzgojni vidik tega običaja: »Ne gre samo za to, da nek predmet splava po vodi. Gre za spretnosti, gre za to, da se otroci seznanjajo s staro arhitekturo, z načinom gradnje … Predvsem pa, če se človek z neko stvarjo dolgo ukvarja, to ostane v njegovem trajnem spominu.« In otroci resnično uživajo v izdelavi »gregorčkov«.

Ko se ptički ženijo in sladki »ostanki« gostije

Še ena ljubka plat gregorjevega je vraža, da se takrat »ptički ženijo«. Čeprav so v Tržiču včasih rekli, da se ptički ženijo že na Vincenca (januarja) ali na Valentinovo (februarja), se je ta prispodoba najbolj prijela ravno ob Gregorjevem. Knific je slikovito opisal, kako so starši nekoč otroke peljali do grmovja: »Starši ali pa stari starši so tam poskrili nekaj »cukrov« in kakšne piškote ... in so potem otrokom rekli, da je to sigurno ostalo od ptičje svatbe, od ptičje ohceti. In otroci so v svoji naivnosti seveda temu verjeli.«

Zanimivo je, da ima ta običaj verjetno predkrščanske korenine, povezane s slovansko mitologijo, ki pa se je skozi stoletja preoblikovala v prijazno zgodbo za najmlajše.

Od kod pregovor: »Dal ga je na čevelj«?

V drugem delu pogovora je beseda nanesla na Knifičevo ožje strokovno področje, obutev. Tržič je bil nekoč »središče izdelave nogavic«, kasneje pa je postal še središče čevljarstva. A zgodovina obutve skriva tudi marsikatero bizarno in zabavno zgodbo, ki pojasnjuje slovenske pregovore, ki jih uporabljamo še danes. Ste vedeli, da pregovor »živeti na veliki nogi« izvira iz srednjega veka? Takrat so bili moderni t. i. »kljunasti čevlji«. Dolžina kljuna na čevlju je bila statusni simbol; daljši kot je bil kljun, višji je bil družbeni položaj, ki ga je dovoljevala zakonodaja. Kdor je bil bogat, si je lahko posledično privoščil, daljši čevelj, oziroma, »veliko nogo«.

Ste vedeli, da pregovor, »živeti na veliki nogi«, izvira iz srednjega veka?

Pete, ki so bile visoke 70 centimetrov

Še bolj zanimiva pa je razlaga pregovora, da so nekoga »dali na čevelj» (v pomenu, da so ga odslovili ali zavrnili). Knific je postregel z odlično anekdoto o benečanskih čevljih z izjemno debelimi podplati, petami, ki so bile visoke do 70 cm. Njih fotografijo lahko vidite v podkastu.

»Benečanke so uvedle modo čevljev z debelimi podplati. In od tega čevlja pravzaprav izvira rek, da daš nekoga na čevelj«. Zgodba namreč pravi, da so služkinje svoje gospodarice morale dobesedno 'dati na čevelj' (jim pomagati obuti te visoke hodulje). Ko so se gospe sprehajale, so bile popolnoma nebogljene. Če so se služkinje sprle z gospo, so jo pustile kar tam, na čevlju. Gospa sama ni mogla s čevlja dol. Torej, dale so jo na čevelj, ne pa s čevlja dol. In je gospa ostala v milosti in nemilosti drugih.

To je torej izvorni pomen fraze, nekoga spraviti v položaj, v katerem je nemočen ali odvisen, oziroma kako se ga na eleganten način znebiti.

Benečanke so uvedle modo čevljev z debelimi podplati. In od tega čevlja pravzaprav izvira rek, da »daš nekoga na čevelj«.

Vzpon in padec milijonskega slovenskega čevljarstva

Pogovor ni mogel mimo legendarne tovarne Peko in Petra Kozine. Tržič, ki je bil v 18. in 19. stoletju najprej znan po nogavicah (dokler niso moške hlače postale dolge in nogavic ni bilo več videti), se je prelevil v čevljarsko velesilo. Ob koncu 19. stoletja so v Tržiču izdelali že »milijon parov čevljev letno«. Knific je delil zanimivost o povojnem obdobju, ko je bila tovarna Peko nacionalizirana. Nova oblast je ime Peko (po industrialcu Petru Kozini) sprva ukinila in tovarno preimenovala v Triglav. Ker pa se čevlji niso prodajali, so ime Peko vrnili, a so si zanj izmislili nov, socialistično sprejemljiv pomen: Proizvodnja Elegantne Kakovostne Obutve.

Zakaj smo Slovenci nosili škornje?

Bojan Knific v svojih delih razbija tudi mite o tem, kako 'bosi' so bili Slovenci. Res je, da je bila bosa noga znak revščine (in ženske ter otroci so bili bosi pogosteje kot moški), a Slovenci smo radi posegali tudi po škornjih. »Če smo si Slovenci pri obuvanju z visokimi škornji z zavihkom (tistim zavihanim robom) ustvarili neko identiteto, je resnica ta, da je to poznala vsa Evropa. To je bil renesančni škorenj, ki je iz mode prišel tudi v obuvanje kmečkih ljudi,« pojasnjuje Knific. Nizozemci so si za svoj simbol izbrali cokle, Slovenci pa škornje, čeprav so, roko na srce, cokle nosili tudi naši kmetje, saj so bile poceni in praktične za delo okoli hiše.

Slovenci smo radi posegali tudi po škornjih.

Povabilo k poslušanju: Zgodbe o Gregorjevem in zakladih čevljarstva na Slovenskem

To je le delček bogate zakladnice znanja, ki jo je v pogovoru razgrinjal dr. Bojan Knific. Če želite izvedeti več o tem, kako so včasih reševali težave z levim in desnim čevljem, ki sta bila dolgo enaka, kako so tihotapili blago čez Ljubelj in zakaj so otroci jokali, ko so njihovi »gregorčki« v resnici odplavali po vodi, vabljeni k poslušanju celotnega podkasta. Pogovor je vodil Tomaž Cuder.

Naj bo vaš korak v letošnjo pomlad lahak, četudi ne živite »na veliki nogi.