[Video] P. Bogdan Rus: Če mladim ne postavimo meja, jim delamo krivico (Vroča tema, 28. 8. 2025)

V Vroči temi se je Vida Petrovčič tokrat pogovarjala s patrom Bogdanom Rusom, med drugim o začetku novega šolskega in študijskega leta, ki vedno odpira več vprašanj kot pa odgovorov. Voditeljica si je obetala nekaj odgovorov na ta vprašanja, predvsem na ravni duhovne, moralne in psihične priprave na novo šolsko leto. S sogovornikom pa sta se dotaknila še mnogo drugih zanimivih tem in misli.

Frančiškan Bogdan Rus je deloval v več svetiščih po Sloveniji in imel stike z mladimi, trenutno pa je v Kopru. »Tam je eno čudovito svetišče Svete Ane in samostan,« je dejal in pojasnil, da v tem samostanu deluje tudi študentski dom, ki zavzema veliko njegove pozornosti in dejavnosti. »Svetišče Svete Ane pa ponuja najrazličnejšo duhovno ponudbo in se vključuje v življenje lokalne cerkve. Je še ena beseda evangelija v Kopru, ki je res čudovito mesto,« je dodal.

Pater Bogdan Rus je na začetku izpostavil, da so nekateri njegovi sobratje ali pa sosestre na pedagoškem področju naredili čudovite stvari, sistematizirali so poti pedagoškega izobraževanja in podajanja. On nikoli ni tega počel na ta način, drugi so se pa na zelo znanstven način lotili recimo psihoterapije, psihologije, prepoznavanja mladih tudi na tem področju. »Jaz se v tej smeri nisem nikoli specializiral, čeprav sem prebral ogromno pedagoške literature, tudi psihološke in psihoterapevtske, da sem lahko čim bolj razumel,« je dejal in poudaril, da kljub vsemu prihaja kot duhovnik, kot brat frančiškan in se naslanja predvsem na to izročilo.

»Meni je osrednja zgodba, ki se mi vedno bolj očiščuje, zgodba svetega Frančiška Asiškega, ki je res zgodba evangelija,« je izpostavil. Spomnil je, da ena zgodba govori o njegovem življenju. Frančišek je zelo vzneseno živel svojo mladost, potem prisluhnil svojemu srcu in naredil radikalne korake svojega življenja. Prisegel je Bogu in dopustil, da ga je Bog objel z vso močjo. In potem drugi del njegovega življenja, v katerem je bil res svoboden za Kristusa. »To ni zgledalo vedno lepo, ampak bil je res svoboden človek,« je poudaril in povedal, da se ob tej zgodbi tudi on navdihuje, ko želi danes razmišljati o tem, kaj bi mladi potrebovali.

Druga zgodba svetega Frančiška je mogoče še bolj avtentična, nam danes bolj govori, in je še bolj takšna, da ob njej lahko začutimo stanje današnjega človeka. To je tista zgodba, ki se je zgodila pred 800 leti. »To je Frančiškova sončna pesem, v kateri Frančišek svoje življenje prevede v navdušenje. Nad Bogom, nad vsem, nad srečo, da je lahko živ, da lahko dela, da se lahko veseli tega življenja, da živi evangelij,« je zgodbo opisal pater in izpostavil, da mu je tukaj Frančišek velikokrat vzor, v njegovi poti skuša najti tudi mlade ali pa tudi malo manj mlade. »V njegovi zgodbi želim videti, kje je stalna rdeča nit, ki gre skozi zgodovino. In to je svoboda, spoštovanje, resnica, pristnost, ki jo je Frančišek zelo živel do zadnjega diha in skozi vse življenje, do zadnje globine,« je pripovedoval Rus.

Pater je prepričan, da bodo – če sam v mladih prepoznava to navdušenje, ki je bilo v svetem Frančišku – tudi oni počasi spoznali, da je to nekaj njihovega, nekaj, kar že živijo. »To je mogoče lahko en lep pripomoček v neki fazi njihove rasti življenja. Pristnost je nekaj, kar mladi danes živijo in na kar se želijo nasloniti. Pristnost je nekaj, v čemer doživljajo sami sebe. In to je Frančiškova tema, resnica je tista, ki jo je hotel skozi vse življenje doživljati,« je povedal pater.

Pater je v nadaljevanju pojasnil, da mlade navdušuje tako, da poišče navdušenje v njih. Verjame, da to v njih že obstaja. »Zdi se mi zelo pomembno, da od mladih ogromno zahtevamo, da jim postavljamo meje in da jih spodbujamo, da si sami postavljajo meje in se odločijo za smiselne meje svojega življenja,« je poudaril in spomnil, da če ne bi bilo struge, nikoli ne bi vedeli, da izvirska voda lahko postane reka. »Če jim ne bomo pokazali, kako jo lahko odkrivajo, kako lahko s to zamejitvijo – ne z omejenostjo – svoje meje odkrivajo, da vidijo, da dejansko imajo v sebi strahotno moč, razveseljujočo in lepo, v sebi tega ne bodo odkrili in jim bomo na nek način naredili krivico,« je pater opomnil na dolžnost, ob kateri sicer tvegamo, da bodo mladi jezni na nas, da ne bomo popularni – ampak če tega ne naredimo, ne naredimo tistega, zaradi česar smo tukaj.

Lepota slovenske vere je zelo velika in nikjer tako močno povzeta kot na Brezjah

Pater je nato pripovedoval tudi o svojem življenju na Brezjah in vračanju v Ljubljano. Dejal je, da je bil vsak kraj, v katerem je služboval, priložnost in tudi vpogled v to, da smo si Slovenci zelo različni, da na zelo različne načine vzpostavljamo odnose, a na zelo globok, pravzaprav enak način rastemo, ko se resno lotimo dela na področju vere.

»Drugič, ali pa zares, sem postal duhovnik, ko sem bil na Brezjah in sem srečeval ljudi, doživljal zgodovino v svetišču Marije Pomagaj, ki je res slovensko narodno svetišče in si želim, da bi se to bolj poudarjalo,« je povedal in pojasnil, da je duhovnost, ki se razvija ob Mariji Pomagaj, resnično duhovnost slovenskega človeka. »Imamo Martina Krpana, ki je švercal angleško sol, vsi Slovenci smo neki švercerji, tihotapci. Vsak bi nekaj naredil tako, ali ti poznaš tega ali onega. Polovica slovenskega gospodarstva gre po moje na črno,« je pater razvijal svojo misel in ugotovil, da se pri Mariji Pomagaj dogaja neka podobna trgovina – duhovna seveda. Ljudje pridejo in odpirajo svoje srce.

V zanimivih »znajdi se« okoljih ljudje doživljajo sebe kot Martin Krpan, ki hoče biti močan ali pa celo je. In ki tihotapi angleško sol oz. smodnik ter premaguje velikane, sicer pa je tiho in zavit v svojo suknjo. »Tako pa pri Mariji Pomagaj ljudje rečejo: jaz sem preprost, jaz sem šibek, ne znam naprej, ampak to ni nič hudega, lepo je živeti,« je dejal in dodal, da je povsod to doživljal. Lepota slovenske vere, ko ni površinska, je po njegovih besedah zelo velika in nikjer tako močno povzeta kot na Brezjah.

Spomnil je, da je začetek šolskega leta tudi praznik kronanja Marije Pomagaj na Brezjah. To se patru zdi zelo pomembno, opozoril je, da Slovenci septembra in oktobra postanemo bolj resen narod. Postanemo ljudje, ki rečejo: zdaj bomo pa delali. »Otroke damo v šolo in tudi sami začnemo nekaj delati, se zaženemo, sicer nam po dveh mesecih zmanjka potrpljenja in vztrajnosti, ampak hočemo nekaj narediti,« je poudaril. Gremo na romanje, gremo k spovedi, jeseni je ogromno duhovnega gibanja. »Bogu hvala je tudi veliko Frančiškovih praznikov, tudi naše frančiškanske province, ki je jeseni. In to se kar doživi, vse to gre v en duhovni tok, v lepo navdušenje,« pater ob opisovanju jesenskega dogajanja ni mogel skriti svoje navdušenja.

Tisti ki laže, pač ni krščanski politik – lagali so na obeh straneh

Voditeljico oddaje je zanimalo, zakaj v politiki ni katoliških izobražencev. Imamo katoliške šole, naredijo teološko fakulteto, zakaj jih ni v politiki? P. Rus je skromno odgovoril, da ne ve. Nato se je vprašal, kaj sploh je to, katoliški izobraženec, kako ga definiramo? »Katoličan,« je predlagala voditeljica.

Pater je ponovil, da ne ve, sam si sicer predstavlja, kdo je pokončen človek, ki zagovarja besede, kdo je tisti, ki vero prinaša v ta svet in navsezadnje tudi v parlament. Vendar pa je po njegovem mnenju krščanski politik nekdo, ki ne laže. »Tisti ki laže, pač ni krščanski politik in vem, da so na eni in drugi strani – če imamo strani – vem, da so ljudje lagali, povedali so mi, da lažejo,« je dejal. Po njegovem mnenju je to nekdo, ki zagovarja življenje od spočetja do naravne smrti. »Tudi tukaj nimamo skoraj nikogar. In tudi ne vem, če bi ljudje volili nekoga, ki bi prišel in rekel, da se zavzema za življenje od spočetja do naravne smrti,« je ocenil.

»Upajte si živeti«

Pri tem sta se seveda dotaknila tudi vprašanja evtanazije, o kateri mladi razmišljajo različno. »To je pač zločin naše generacije, naše civilizacije, ki bo postopoma ali to odpravila ali pa se bo samoukinila,« je komentiral pater, ki je ob tem opomnil, da evtanazija ni enoznačen problem, sestavljena je iz mnogih vprašanj.

Najlažje je zatrditi, da si proti evtanaziji. Nihče pa (se) ne vpraša drugih pomembnih vprašanj, kot na primer: »Ali si pripravljen vzpostavljati življenjske razmere, v katerih boš poskrbel za svoje starše, da bodo živeli človeka vredno življenje?«« Ali pa: Ali si pripravljen biti zraven svojega starša ali soseda, ki trpi? Ali si pripravljen trpeti, da boš imel izkušnjo trpljenja, da mu boš lahko v tistem trenutku, ko bo on trpel, kaj povedal?«

P. Rus je opozoril, da teh vprašanj sploh ne postavimo, o tem se ne pogovarjamo, o tem skoraj ni dovoljeno govoriti. Vendar pa bi se po njegovem mnenju o smrti morali pogovarjati že v osnovni šoli.

Sogovornika sta se pogovarjala še o mnogih zanimivih temah, pogovor je vsekakor vreden ogleda in posluha. Voditeljica je na koncu še vprašala, kakšno je patrovo sporočilo mladim in tudi staršem pred začetkom šolskega oz. študijskega leta. »Upajte si živeti,« je bil jasen frančiškan.