[Video] Suzana Husukić: Najbolj me je skrbelo, kako bom to povedala drugim (Vroča tema, 11. 8. 2026)

V novi oddaji Vroča tema smo gostili onkološko bolnico Suzano Husukić, ki se je z rakom spopadla že dvakrat. Pripoveduje o življenju pred rakom, o svoji mladosti, koreninah in o tem, kako je spoznala bodočega moža, s katerim se je poročila že pri devetnajstih in v istem letu tudi rodila prvo od dveh hčera.

Spregovori o začetkih simptomov bolezni, ki so se pojavili leta 2009. Ker je bila v istem času tudi noseča za tretjega otroka, simptomom sprva ni namenjala večje pozornosti, kmalu pa ji je zdravnik kirurg po opravljeni punkciji povedal, za kaj gre. Šlo je za maligni limfom, ki je vrsta krvnega raka.

Z operativnim posegom je bilo treba odstraniti bezgavke, deležna pa je bila tudi lažje kemoterapije, saj zaradi nosečnosti ni želela preveč agresivnih posegov. Predlagali so ji tudi splav, da bi lahko tako takoj začela z intenzivnim zdravljenjem, a o tem ni želela niti slišati.

V okviru zdravljenja bolniki dobijo tudi naročilnico za lasuljo. Suzana opisuje obisk trgovine lasulj, kjer so vsi tam z istim namenom in iz istega razloga, zato občutke opisuje kot groteskne.

Rodila je v osmem mesecu nosečnosti, otrok je med nosečnostjo že prejel injekcijo za hitrejši razvoj pljuč, da bi lahko prej prišel na svet. Porod je potekal normalno, poudari pa, da je vesela, da je bila takoj po porodu kar 14 dni skupaj z novorojenčkom zaradi odsotnosti njene onkologinje.

Po porodu je takoj začela z intenzivnejšimi kemoterapijami, ki so imele tudi veliko stranskih učinkov, kot so slabost in izčrpanost.

Ko so se izvidi izboljšali, se je vrnila domov. Spominja se, da ni bilo časa za počitek, saj je bila hiša polna otrok. Skrbelo jo je, kako bo z vrnitvijo v službo, a bolezen še ni rekla zadnje besede. Rak se je namreč spet pojavil januarja 2012.

Ker je bil njen kostni mozeg kljub bolezni zdrav, so ji odvzeli lastne matične celice, jih shranili, nato pa po zelo intenzivni kemoterapiji ponovno vrnili v telo. Opiše celoten postopek presaditve ter razloži, da je bila zaradi popolnega uničenja imunskega sistema več tednov v strogi izolaciji na hematološkem oddelku.

Posebej čustveno opiše trenutek, ko je med zdravljenjem zaradi izredno visoke vročine in hudih zapletov doživela zastoj srca. Pove, da je imela občutek, da ne sme zaspati, saj se ne bo več zbudila. Med izgubo zavesti je doživela srečanje s pokojnim dedkom, ki ji je po njenih besedah dejal, da njen čas še ni prišel. Po uspešnem oživljanju se je zbudila z občutkom, da bo od tistega trenutka naprej okrevala.

Za tem je sledilo obsevanje. Pojasni, da samo obsevanje ni bilo boleče, so pa kasneje nastopile težave z grlom, govorom in požiranjem. Po petnajstih obsevanjih so kontrolni pregledi pokazali, da bolezen ni več aktivna. Kljub temu poudarja, da zdravniki pri raku govorijo o zazdravljenju in ne o dokončni ozdravitvi, saj vedno obstaja možnost ponovitve bolezni.

Bolezen ji je po njenih besedah popolnoma spremenila življenjske prioritete – kariera in materialne stvari niso več v ospredju, veliko pomembnejši so postali zdravje, odnosi in skupni čas z bližnjimi.

Velik del pogovora je namenjen tudi Društvu onkoloških bolnikov Slovenije in skupinam za samopomoč. V društvu je našla ljudi s podobnimi izkušnjami, nove prijatelje in predvsem okolje, kjer se lahko odkrito pogovarja o bolezni brez občutka nerazumevanja. Posebej poudarja, da srečanja niso namenjena le pogovorom o bolezni, temveč tudi druženju, izletom, medsebojni podpori in izmenjavi življenjskih izkušenj, najbolj pa poudarja pomen pripadnosti med okrevanjem.

Vabljeni k ogledu celotnega pogovora s Suzano, ki iskreno predstavi svojo pot zdravljenja, ob osebni zgodbi pa predvsem poudari pomen družinske podpore, skupin za samopomoč, odprtega pogovora o bolezni ter sporočilo, da lahko človek tudi po najtežjih življenjskih preizkušnjah ponovno najde smisel, upanje in veselje do življenja.

Če moja zgodba pomaga vsaj enemu človeku, je bilo vredno spregovoriti.