Zgodba o predsednici in njeni ruski prijateljici dobiva nove razsežnosti

»Iskrena bom: vsega tega ne znam ustaviti,« je v javno objavljenem pismu zapisala predsednica republike Nataša Pirc Musar. Toda po toči zvoniti je prepozno. Po nesreči na primorski avtocesti je bilo mogoče pričakovati val vprašanj, ugibanj in kritik. Na to bi jo morali opozoriti tudi svetovalci. Če jih ni poslušala, je ravnala podobno kot že kmalu po nesreči, ko se je s poškodbami odpravila po nakupih.

V petek, 31. julija, je bila Pirc Musarjeva v predoru Kastelec na primorski avtocesti udeležena v prometni nesreči, ko se je vračala z dopusta na Hrvaškem. V nesreči sta bili udeleženi službeni vozili policijskega spremstva, predsednica pa je bila poškodovana. Javnost je za nesrečo izvedela naslednji dan, podrobnosti pa so se nato razkrivale postopoma – med drugim, kdo je bil v predsedničinem vozilu, kakšne poškodbe je utrpela in da med nesrečo ni bila pripeta z varnostnim pasom. Njeni sopotnici sta bili Viktorija Krivolutskaya in Urška Repovš. Na Domovini smo o tem pisali že v več člankih.

A zgodba se s tem ni končala. Po 7. avgustu so v javnost prišle nove informacije, ki odpirajo dodatna vprašanja o predsedničinem ravnanju po nesreči, njenih povezavah z rusko prijateljico Viktorijo Krivolutskayo in tudi o stanovanju v Ljubljani, ki naj bi ji ga predsednica pred leti kupila.

Skrivanje informacij pred javnostjo in vsak dan novo presenečenje

Javnost je sprva izvedela le osnovne informacije o nesreči in še to z zamikom. Nato je postalo znano, da sta bili v predsedničinem vozilu poleg nje še dve sopotnici, ena od njiju dolgoletna prijateljica Krivolutskyaa. Predsednica je pozneje potrdila tudi, da med nesrečo ni bila pripeta z varnostnim pasom.

To je bilo še posebej nerodno ob dejstvu, da je v javno objavljenem videoposnetku svojega sina sama opozarjala na pomen uporabe varnostnega pasu.

V javnost so nato prihajale še informacije o njenih poškodbah in ravnanju po nesreči. Namesto enkratne in celovite predstavitve dejstev so se podrobnosti pojavljale postopoma. S tem je nastal prostor za ugibanja, kritike in nove zgodbe.

Namesto enkratne in celovite predstavitve dejstev so se podrobnosti pojavljale postopoma.

Z zlomljeno ključnico in pretresom možganov po nakupih

Pozneje so prišle na dan še podrobnosti o predsedničinem zdravstvenem stanju. Po objavljenem odpustnem pismu je bilo jasno, da poleg zloma ključnice ni utrpela le lažjih poškodb, temveč tudi pretres možganov.

Po poročanju Požareporta pa se je v ponedeljek, 3. avgusta, odpravila v bolnišnico po prijateljico, nato pa naj bi skupaj odšli po nakupih v Koper.

Če je predsednica po nesreči res utrpela takšne poškodbe, je razumljivo, da javnost zanima, kako resno je bilo njeno zdravstveno stanje in zakaj je tako hitro nadaljevala običajne aktivnosti. To, da je javna funkcionarka, pomeni tudi manj zasebnosti. Ko je kandidirala za predsednico, bi se morala tega zavedati.

Kosilo po infuziji

Razumljivo je, da je javnost po takšni nesreči pričakovala hitre, natančne in dovolj izčrpne odgovore. Skrivanje oziroma postopno razkrivanje informacij je namreč idealno okolje za nastanek teorij, ki jih je pozneje težko ustaviti.

Skrivanje oziroma postopno razkrivanje informacij je namreč idealno okolje za nastanek teorij, ki jih je pozneje težko ustaviti.

Predsednica ima prav, da je tudi sama človek. Toda prav dejstvo, da je predsednica republike, pomeni tudi večjo odgovornost do javnosti.

Če gost pride v restavracijo na kosilo, natakar pa mu namesto jedilnega lista ponudi infuzijo, ve, da nekaj ni v redu. Podoben občutek je lahko ustvarilo tudi postopno razkrivanje informacij o nesreči.

Ko se enkrat sproži plaz ugibanj, dezinformacij in jeze, ga je bistveno težje ustaviti, kot bi ga bilo vnaprej preprečiti.

Kako ji Sukić pomaga igrati vlogo žrtve

Zato je nenavaden tudi poskus obrambe predsednice s strani poslanke Levice Nataše Sukić. Ta je opozorila, da je danes tarča predsednica, jutri pa bo lahko kdo drug, pri čemer je posebej izpostavila novinarje, kulturnike, nevladnike in opozicijo.

Posebej ostro je napadla zlasti urednika Siola Petra Jančiča, ki ga je označila za »dvornega lakaja« in ga obtožila, da naj bi predsednico načrtno diskreditiral.

Takšna obramba je politično razumljiva, vendar zgreši bistvo. Kritika predsednice zaradi njenega ravnanja po nesreči sama po sebi ni napad na demokracijo ali pregon javne osebnosti.

Če so bile informacije sprva nepopolne ali so bile javnosti predstavljene prepozno, je vprašanje odgovornosti popolnoma legitimno. Politični simpatizerji predsednice pa s tem, ko vsako kritiko razglasijo za organiziran napad, k razjasnitvi razmer ne prispevajo.

Ruski prijateljici naj bi kupila stanovanje

Zgodba o Krivolutskayi pa je medtem dobila še eno razsežnost. Po poročanju nekaterih medijev (denimo portalov Požareport in Siol) naj bi Pirc Musarjeva svoji dolgoletni ruski prijateljici leta 2012 kupila stanovanje v Ljubljani.

Stanovanje naj bi pozneje prešlo na družbo Ruska dača, turizem, povezano s predsedniškim parom, Krivolutskaya pa naj bi bila njena prokuristka. Ostaja vprašanje, kdaj in pod kakšnimi pogoji naj bi prišlo do prenosa ter kakšna je bila pri tem vloga predsednice.

Samo prijateljstvo seveda ni sporno. Tudi prisotnost prijateljice v avtomobilu sama po sebi še ne dokazuje ničesar. Toda ko se zasebni odnosi prepletajo s poslovnimi povezavami in uporabo službenega vozila policijskega spremstva, se pojavi legitimno vprašanje javnega interesa.

Pomembno je zato ločiti med zasebnim življenjem predsednice in okoliščinami, ki se nanašajo na uporabo državnih oziroma službenih virov. Prav slednje zahteva jasna pojasnila.

Pomembno je ločiti med zasebnim življenjem predsednice in okoliščinami, ki se nanašajo na uporabo državnih oziroma službenih virov.

Je predsednica res žrtev?

Nataša Pirc Musar ima prav, da je tudi predsednica človeško bitje. Ima pravico do zasebnosti, počitka in napak. Toda funkcija, ki jo opravlja, pomeni tudi večjo odgovornost.

Pri prometni nesreči bi lahko zgodbo zelo verjetno omejila na nekaj jasnih informacij: kaj se je zgodilo, kdo je bil v vozilu, kakšne so bile poškodbe in kaj je znano o okoliščinah nesreče. Namesto tega so informacije prihajale postopoma. S tem je nastal prostor, ki so ga zapolnili mediji, komentatorji in družbena omrežja.

Zato vprašanje ni le, ali je predsednica žrtev medijskega pritiska. V določeni meri morda tudi je. Vprašanje pa je, koliko tega pritiska je mogoče pripisati njenemu lastnemu ravnanju in komunikaciji.

Če nekdo v gorah sproži kamen, ne more biti popolnoma presenečen, ko se pod njim začne premikati pobočje.

Enako velja za javno komunikacijo: ko informacije prihajajo po kapljicah, prazna mesta prej ali slej zapolnijo ugibanja. In takrat je res prepozno zvoniti po toči.

Če nekdo v gorah sproži kamen, ne more biti popolnoma presenečen, ko se pod njim začne premikati pobočje.