Vizija Slovenije, kot jo odražata dva vzpona na Triglav

Foto: Twitter Janeza Janše in Tanje Fajon
Dve proslavi, dve politični struji, dva pogleda na polpreteklo zgodovino … vsej tej dvojnosti sta se pridružila še dva vzpona na Triglav. Tanja Fajon jo je mahnila na najvišji slovenski vrh v spremstvu nemškega zveznega ministra za Evropo Michaela Rotha in njegovega soproga, Avstrijca Andreasa Schiedra. Nedolgo pred tem pa se je na Triglav podal Janez Janša, skupaj z Josepom Borrellom, sicer pripadnikom iste evropske struje kot Tanja Fajon.

Kaj kmalu po vzponu Tanje Fajon je prišlo do »afere zastave«. Trojica je ob prihodu na Triglav ponosno razprostrla mavrično zastavo. Pustimo to, da so jo v momentu zanosa narobe obrnili (kar lahko smatramo kot neodobravanje tega, kar zastava predstavlja). Pojavilo se je vprašanje, kaj naj bi ta akt sploh pomenil. Dol z domoljubjem? Vsi enaki, vsi različni? Mogoče poskus vstopa v Guinnessovo knjigo rekordov za parado ponosa na najvišji nadmorski višini? Kakorkoli, ta poteza ni ravno vzbudila nekega pretiranega navdušenja. No, razen pri kakšnem zapriseženem antijanšistu kot neka vrsta upora, ki se dogaja tako ali tako vsak dan. A ponuja pa se vseeno nekaj vprašanj. In sicer glavno je, ali to pomeni začetek neke nove realnosti, ki je do sedaj v Sloveniji nismo bili vajeni?

Razni modreci so ugotovili, da so nacionalne zastave pač nekaj slabega. Nacionalističnega. Ali pač karkoli se že novi Salomoni spomnijo. Seveda pa je potreben ustrezen surogat. Če je bila nekaj časa nazaj to še zastava Evropske unije (katero je razvil tudi Janša na Triglavu), je naenkrat to postala mavrična zastava, kot solidarnost s »trenutno najbolj preganjano manjšino, kar jih je«.

A tu se pojavijo razni nesmisli. Predstavlja namreč le LGBT skupino. Kaj pa predstavniki ostalih X spolnih orientacij (vsako leto se namreč doda še kakšna črka). Da seveda ne omenimo možnosti žensko-moških odnosov, ki pač v Sloveniji močno prevladujejo.
»Progresivni« del evropske politike poskuša svojo besedo vpeljati v druge, bivše vzhodne države. Tako je postala novodobna železna zavesa, ki Evropo spet deli na dva dela.

EU kot nam (ne) ustreza


Slovenska levica je pač močno potegnila s trendi, ki so nastali na političnem parketu Evropske unije in ostalega Zahodnega sveta (predvsem tu prevladuje ZDA z umotvori tamkajšnjih univerz). Evropska unija pa je nekaj, kar naši levičarji bodisi obožujejo bodisi sovražijo, odvisno od tega, kar jim bolj ustreza (spomnimo se recimo tistega koncerta ob proslavi 27.4.2013). Lahko so Behemot, proti katerem se borimo kot levi, češ da nam »tujci« že ne bodo govorili, kakšne ekonomske poteze naj bi vlekli za časa recesije. Po drugi strani pa se popolnoma predamo, ko gre za take stvari, kot je recimo odnos do istospolnih ali migrantov.

Kar sta ta dva vzpona predvsem pokazala, je neke vrste trk med preteklostjo in morebitno prihodnostjo. Prihodnostjo, kjer mnoge stvari, ki smo jih smatrali kot samoumevne, normalne in običajne, to naenkrat niso. In velja seveda tudi obratno.

»Progresivni« del evropske politike seveda ne bo odnehal in poskuša svojo besedo vpeljati v druge, bivše vzhodne države. Tako je postala novodobna železna zavesa, ki Evropo spet deli na dva dela. In na kateri strani bo pristala Slovenija? Verjetno na isti, kjer smo že bili. V gibanju neuvrščenih. Ne na eni in ne na drugi strani. Najbolj pa bomo trpeli državljani. Ker bomo spet prišli na polje dvojnosti, tako kot vedno. Dve proslavi, dve politični struji, dva pogleda na polpreteklo zgodovino… In dva vzpona na Triglav. To je slovenska vizija.

Avtor prispevka je Jakob Vid Zupančič, sodelujoči v natečaju za kolumnista Domovine


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike