Vsak narod je povabljen, da iz svoje srede rodi misijonarje in pričevalce

Dragi bratje in sestre!

Včasih je zanimivo ugotavljati, zakaj ima določen šport točno določeno število igralcev na igrišču. Na primer nogomet. Leta 1870 so sprejeli pravilo, po katerem igra za eno moštvo 10 igralcev in vratar, za katerega veljajo drugačna pravila. Zakaj 11 igralcev, nihče točno ne ve. Najbolj sprejemljivi razlagi sta dve: po prvi so dolgo ugotavljali, koliko največ igralcev lepo zapolni nogometno igrišče, da se igra lahko razživi in si niso napoti, in so prišli do številke 20 (dve moštvi, vsako po 10), po drugi pa so angleški promotorji nogometa v 19. stoletju želeli, da bi bil nogomet vsaj tako popularen kot kriket, in so zato izbrali enako število igralcev. Torej 11.

Podobno vprašanje se mi zastavlja ob današnjem evangeliju. Zakaj je Jezus izbral 72 učencev? Zakaj ne 50 ali 100 ali morda vsaj 120? Zakaj ravno 72? Izgleda, kot da jih je preštel in naštel 36 parov »in jih poslal pred seboj … v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval«. (Lk 10,1)

Dvainsedemdeseteri tako predstavljajo željo Jezusa, da bi se s svojim naukom dotaknil vsakega naroda in da je vsak narod povabljen, da iz svoje srede rodi misijonarje in pričevalce, torej apostole, ki bodo z Božjo močjo pripravljali brate in sestre na osebno srečanje z Jezusom.

V prvi knjigi Stare zaveze beremo o Noetovih sinovih Setu, Hamu in Jafetu, ki so varno prišli z barke po vesoljnem potopu in si skozi čas obudili 70 potomcev oz. narodov, kar grški prevod spremeni v 72 ljudstev. Ta ljudstva predstavljajo svet, to je celotno človeštvo, ki je počasi poselilo vsako ped naše Zemlje. Dvainsedemdeseteri tako predstavljajo željo Jezusa, da bi se s svojim naukom dotaknil vsakega naroda in da je vsak narod povabljen, da iz svoje srede rodi misijonarje in pričevalce, torej apostole, ki bodo z Božjo močjo pripravljali brate in sestre na osebno srečanje z Jezusom. Čeprav apostol Pavel pravi, »da nič ni tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva«, (1 Kor 3,7), Jezus vseeno pošilja prav v vsak narod svoje pričevalce, da z nerodnostjo svoje besede in s slabotnostjo svojega zgleda prinašajo Boga, ki izpopolni, poživi in daje rast. Zato apostol narodov na drugem mestu pravi: »Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem.« (2 Tim 4,2)

Druga dopolnitev pomena evangeljske besede je iz življenja očaka Mojzesa. Ta se je po prehodu skozi Rdeče morje znašel v nemilosti pred izraelskim ljudstvom, ki je bilo godrnjavo zaradi sestradanosti in nezaupanja v Boga. Mojzes je pod težo bremena prosil za pomoč in Bog ga je spodbudil, naj izbere 70 mož, ki mu bodo pomagali nositi breme ljudstva (prim. 4 Mz 11.10-24). Sveto Pismo pravi, da je Bog dal izbranim od Mojzesa duha in so začeli prerokovati. Obnašati so se začeli kot preroki. Tako tudi Jezus dvainsedemdeseterim posoja svoj obraz, daje jim svoje roke in noge, da je njihovo prerokovanje učinkovito in v edinosti z Jezusom. "Ne skrbite vnaprej, kaj boste rekli, temveč govorite to, kar vam bo dano tisto uro. Ne boste namreč govorili vi, temveč Sveti Duh." (Mr 13,11)

Vendar nič manj vsi krščeni, ki ste vsak dan izzvani, da tako kot nogometaši z vnemo in zaupanjem bojujete boj s hudičem za vsako dušo. In brez skrbi. Imate vse, kar potrebujete, in niste sami.

Če se še malce poigramo s svetopisemskimi številkami: 12, 72, 144. Večkratniki števila 12 – števila izvoljenosti. Dvanajst apostolov, 72 drugih učencev in 144 tisoč zaznamovanih iz vseh rodov Izraelovih sinov v Janezovem Razodetju (prim. Raz 7,4). Dvainsedemdeseteri so torej most med apostoli in kristjani vsega sveta, ki bodo Boga postavili za najvišjo vrednoto, za katero so pripravljeni dati tudi svoje življenje.

Marsikdo se lahko najde v številki poslanih. Gotovo najprej duhovniki, ki so pomočniki apostolov. Vendar nič manj vsi krščeni, ki ste vsak dan izzvani, da tako kot nogometaši z vnemo in zaupanjem bojujete boj s hudičem za vsako dušo. In brez skrbi. Imate vse, kar potrebujete, in niste sami. Amen.