Vsi smo na Zemlji tujci in priseljenci. Naša domovina je v nebesih!

Begunci, pribežniki, migranti, … kakorkoli jih že imenujemo, ti ljudje so v preteklih dneh in kot kaže, bodo tudi v prihodnosti polnili časopisne naslovnice in zavzemali prva mesta v televizijskih poročilih. Tudi sam ne morem mimo aktualnih dogodkov, še toliko bolj zaradi tega, ker sem bil tri leta župnik v župniji Dobova, v katero spadajo tudi Rigonce in okoliške vasi.

Če sem se do sedaj spominjal teh vasi in ljudi, ki so tam živeli, bo odslej v mojem spominu tudi množica ljudi, ki si skozi te kraje utira pot proti obljubljeni deželi, Nemčiji.

Toda ali ti ljudje res poznajo realno situacijo? Čeravno se zdi, tudi Nemčija ni dežela, kjer bi se cedila mleko in med. Tudi tam se je potrebno truditi za vsakdanji kos kruha. In po napovedih koliko ljudi bo tja prišlo, se bo ta kos kruha moral porazdeliti med vedno več ljudi.

 Zaslepljenost beguncev in migrantov

Zanimivo, da današnji evangeljski odlomek govori o slepem Bartimaju, ki prosi Jezusa za ozdravljenje. S svojo vztrajnostjo in vero pride do Jezusa, ki ga ozdravi.

Vsi ti ljudje, ki so na poti morda že več mesecev in so bili pripravljeni zapustiti prav vse, so tako zelo podobni slepemu beraču Bartimaju. Resda so njihove oči zdrave, a so zaslepljeni, ko mislijo da se bodo z njihovim prihodom v Nemčijo rešile vse težave in jim bo od tedaj naprej vse postlano z rožicami. Tudi Nemčija z vso svojo gospodarsko močjo verjetno ne bo zmogla sprejeti nepregledne množice beguncev in vseh tistih, ki si v to državo želijo zgolj zaradi ekonomskih koristi.

Kakšen je moj odnos do teh ljudi?

Slovenija zaenkrat še ni druga Švica in zato ni končna destinacija vseh teh ljudi. Smo pa država, ki je na poti vse te nepregledne množice, ki si želi v eno najbolj razvitih držav Evrope. Neizbežno se zato tudi nam postavljajo vprašanja: kaj storiti, kakšen odnos zavzeti do njih, kako jim pomagati? Tako in podobno smo se verjetno pogovarjali v zadnjih dneh. Veliko je teh vprašanj in še več mnenj in odgovorov nanje.

Na eni strani se oglaša naša vest in temeljna krščanska poklicanost, da je potrebno tem ljudem pomagati, na drugi strani pa se pojavlja strah pred neznanim, pred tem kaj vse ti ljudje prinašajo s seboj in kakšne posledice bo to imelo za našo državo, našo družbo in vso evropsko kulturo.

Dokončnega pravega odgovora sami gotovo ne bomo našli, kajti naša zaslepljenost je morda večja, kot si mislimo. Bodimo torej podobni slepemu Bartimaju, ki se je zavedal, da si sam ne more pomagati, temveč mu lahko pomaga le Jezus.

Tudi mi svoje zaslepljenosti ne moremo vedno odpraviti sami. Lahko pa kot slepi berač tudi mi pristopimo k Jezusu in ga prosimo, da bi nam pomagal najti pravo pot. Če bomo vztrajali, imeli vero in se pustili voditi Jezusu, bomo zagotovo našli pravo pot tudi v dani situaciji.

Zaupajmo, da ima Bog načrt z vsakim človekom, tudi z ljudmi, ki prihajajo k nam. Vodilo so nam lahko Jezusove besede, da s tem ko sprejmemo tujce sprejmemo Njega samega (prim. Mt 25,35b).

Vera v Jezusa Kristusa je bila in je tudi danes tista, ki nam v najbolj kritičnih situacijah pomaga k pravim odločitvam. Ravnajmo se po Njegovih besedah in živimo po Njegovem zgledu, pa bomo v življenju vedno imeli pravo smer!