Vsi vedo za Camino, a romarji zdaj odkrivajo poti, ki so bile v srednjem veku še bolj priljubljene

Nekatere starodavne romarske poti so v zadnjem času doživele ponovno odkritje tako vernikov kot ljubiteljev zgodovine in kulture. Največja med njimi je seveda Pot svetega Jakoba, ki postaja iz leta v leto bolj priljubljena in je prepoznavna po vsem svetu, ponavadi pod španskim imenom El Camino de Santiago.

Nekatere poti pa še čakajo, da bodo ponovno odkrite. Srednjeveški Evropejci so namreč redno opravljali vrsto svetih poti, med katerimi so mnoga kasneje izgubila pomen zaradi novih političnih razmer, zaradi reformacije, ki je večinoma nasprotovala romanjem, kasneje pa tudi sekularizacije, ki je bodisi nasilno ali pa postopoma s propagando zatrla marsikatero v krščanstvu izvirajočo tradicijo.

Zlasti če ste že izkušen romar, ki je do Kompostele in ostalih klasičnih romarskih krajev morda hodil že večkrat, vam lahko razkritje manj znanih poti pomeni novost in spremembo, hkrati pa lahko prispevate k popularizaciji katere od poti, ki še ne dobi dovolj pozornosti kljub starodavnemu in globokemu izročilu in duhovnemu pomenu.

Romarska pot (Anglija)

Preprosto imenovana Romarska pot je pot, po kateri se romarji odpravijo iz Winchestra v angleški pokrajini Hampshire do groba mučenca Tomaža Becketa, v »Rim« angleške katoliške, od reformacije naprej pa Anglikanske cerkve, torej v Canterbury v pokrajini Kent. Winchester je bil do 11. stoletja škofija in tudi nekdanja prestolnica Anglije. Becketova grobnica je bila najpomembnejša v državi, zlasti po njegovi kanonizaciji leta 1173 do razpustitve samostanov leta 1538, in je privabljala romarje od blizu in daleč.

Pot ustreza starodavni cesti iz keltskih časov, ki poteka do južnih pobočij North Downs. Izkoristila je naravne danosti, izogibala se je lepljivih ilovnatih tal v dolinah kot tudi prodnato-ilovnate mešanice vrhov. Pot je sledila celotnemu North Downsu skoraj do Folkestona, nato dolini Great Stour pri Chilhamu do Canterburyja. Danes jo že dodobra razkristjanjeni Angleži uporabljajo bolj za kolesarjenje in pohodništvo, a romarja še vedno privede do znamenite katedrale in groba mučenca, ki so ga umorili v njej zaradi spora s kraljem.

Via Francigena

Kjer se ena romarska pot konča, pa se druga začne. Via Francigena je ime starodavne romarske poti, ki vodi iz Canterburyja v Rim. Pot poteka skozi Anglijo, Francijo, Švico in Italijo. V Italiji je bila pot znana kot Via Romea Francigena ("Pot Frankov v Rim"). V srednjem veku je bila pomembna cesta in romarska pot za tiste, ki so želeli obiskati Sveti sedež in grobove apostolov Petra in Pavla. Tako je po pomenu presegala celo »El Camino«.

Prvi opisi poti segajo že v 6. stoletje, celotno današnjo pot z 80 postanki pa je v 10. stoletju opisal canterburyjski nadškof Sigerik Resni. Njegov opis je tako natančen, da mnogi še danes sledijo njegovi poti. Ta predvideva ok. 20 km na dan in 80 dni poti, seveda pa jo lahko začnete tudi kje vmes.

Poti sv. Olafa

Najbolj eksotična romarska pot na tem seznamu. Romarske poti do groba svetega Olafa so stare romarske poti v Nidaros in jim romarji sledijo že od leta 1032. Gre za približno 5.000 km zgodovinskih poti z Danske, Norveške in Švedske, ki se v obliki zvezde stekajo do groba svetega Olafa v katedrali Nidaros v Trondheimu. Prejele so tudi certifikat Sveta Evrope za kulturno pot. Najbolj znana je cesta, ki povezuje zgodovinsko pomembni norveški mesti Oslo in Nidaros (v 16. stoletju preimenovan v Trondheim).

Romanja so v času reformacije povsem prepovedali, obujena pa so bila šele v 70. letih prejšnjega stoletja. Zaradi tradicije prepovedi romanj v protestantizmu in današnje prevlade sekularizma po vsej Skandinaviji se pot oglašuje predvsem kot kulturna in zgodovinska, a primarnosti romarske tradicije se ne da zanikati, kljub temu, da je bil grob prvega (in da, čisto pravega) vikinškega svetnika sv. Olafa med reformacijo uničen, vključno z njegovimi ostanki.

Poti so v skladu z visokimi skandinavskimi organizacijskimi standardi dobro označene, prav tako pa je izpopolnjena infrastruktura, od udobnih hotelov do zasilnih bivakov. Tako kot na poti k sv. Jakobu tudi tukaj romarji zbirajo žige v knjižico in ob zadostnem nabranem številu kilometrov na cilju prejmejo priznanje.

Mont-Saint-Michel

Mont-Saint-Michel je morda najbolj znan francoski spomenik izven Pariza in okolice. Mestece na peščenih plitvinah Normandije, ki se ob plimi spremeni v otok, letno obiščejo milijoni. Vendar pa žal le malo njih ve, da gre primarno za romarski kraj z eno najbogatejših tradicij v nekoč prvi katoliški državi sveta. V središču je samostan, posvečen nadangelu Mihaelu, h kateremu se kristjani zatekajo v duhovnem boju.

Tradicija romanja ni nikoli povsem zamrla, z izjemo nasilne prepovedi v času Francoske revolucije, ki je samostan spremenila v zapor. Vendar pa je ta tradicija, tudi po zaslugah revolucije, povsem zasenčena pod maso množičnega turizma, ki z duhovno vsebino kraja nima kaj dosti skupnega. Za alternativno in globljo izkušnjo kraja se lahko k znamenitosti odpravimo po katerih od uvedenih romarskih poti, ki vodijo k svetemu Mihaelu z vseh strani. Vpete so tudi v vseevropsko omrežje poti sv. Jakoba.

Sveta kri v slovenskem zamejstvu

Za konec še nekaj bliže doma. Slovenci smo skozi več kot tisočletje, ki smo ga preživeli kot krščanski narod, prav tako vzpostavili neizmerno bogato tradicijo romanja. Številni kraji so priljubljeni in tudi danes zelo aktivni, med katerimi seveda vsak slovenski vernik pozna Brezje, Ptujsko goro, Sveto goro in slovenske dele Jakobove poti. A tako kot drugod so tudi tu mnoga romarska središča pozabljena. Predvsem veliko smo jih Slovenci izgubili iz svoje tradicije, ker so ostali v zamejstvu, čeprav jih mnogo tudi danes roma na Svete Višarje, h Gospe sveti in nekaterim drugim.



Ena od pozabljenih pa je gotska cerkev sv. Vincenca v kraju Sveta kri (po nemško Heiligenblut), na skrajnem severozahodu Avstrijske Koroške, pod Velikim Klekom, na višini več kot 1.000 m. Kot pove že ime kraja, naj bi tam hranili relikvijo krvi samega Jezusa Kristusa, kar je gotovo najpomembnejša krščanska relikvija v naši okolici.

Po legendi je relikvijo leta 914 iz Konstantinopla prinesel danski vitez Brikcij. Na poti nazaj ga je zasul plaz. Njegovo truplo so našli, ko so iz Svete krvi v snegu zrasli trije pšenični klasi. Tja so Slovenci začeli romati kmalu po tem, prav možno pa je, da se je v kraju v časi legendarnega dogodka tam še slišalo tudi kakšno slovensko besedo med domačini.

Z avtom vam bo pot iz Celja vzela dobre tri ure, z javnim prevozom pa najmanj pet in pol. Če se želite odpraviti peš, boste iz Celja potrebovali slab teden, vendar se je ob tem potrebno zavedati, da iz Slovenije ustaljene pešpoti ne obstajajo, kar pomeni, da je potrebna zelo dobra orientacijska priprava.