Za krščansko družino ni dovolj, da praznuje družinske praznike - v središče bi morala postaviti Jezusa

Na nedeljo po božiču v katoliški Cerkvi obhajamo nedeljo Svete Družine. V zadnjih stoletjih se je do nje oblikovala posebna pobožnost, kristjanom pa naj bi predstavljala model krščanskih družin.

In ob tem se pojavi ta zanimiva povezava med Sveto Družino in krščanskimi družinami. Med prvo, o kateri vemo strašno malo, in je postavljena za ideal, in drugimi, ki bolj ali manj uspešno krmarijo skozi čas in zgodovino. In tako se zopet znajdemo v starodavni katoliški napetosti med idealom in stvarnostjo.

Letos ta dva praznika padeta posebej tesno skupaj: po božiču je na koledarju sv. Štefan, in danes smo že pri prazniku Svete Družine. Zato je tesna povezava z božičem še jasnejša, ob tem pa imamo te dni Sveto Družino pred seboj v neštetih jaslicah po naših domovih, cerkvah in drugod.

Sveto Družino bomo najlažje in najbolj dostojno praznovali tako, da bomo v naše, konkretne družine, spustili zraven tudi nekaj svetega.

Božič, Sveta Družina, krščanske družine. Kaj vse to povezuje? Žal v zadnjih desetletjih vedno bolj kliše po imenu »družinski prazniki«. Ko se bliža božič, se nam žal vedno pogosteje dogaja, da se ga poskuša razvodeneti, iz njega odstraniti versko osnovo in ga poenostaviti na družinske praznike. Nič ne gre zameriti nevernim v naši družbi – vzamejo pač tisto, kar se vzeti da, in to so umetno ustvarjeno praznično vzdušje, dela prosti dnevi in v tem času celo odloki vlade, ki so omogočili ponovno snidenje družin. Bogu hvala, da je tako.

Vprašanje pa je, če to zadošča za krščanske družine, ki naj bi si vzele za zgled Sveto Družino. Je dovolj, da si rečemo, da pač obhajamo družinske praznike? Menim, da za kristjana to ne bi smelo biti dovolj. Poleg Svete Družine nam namreč današnja Božja beseda ponuja vpogled v celo vrsto starozaveznih družin, in vsem je skupno njihovo globoko versko življenje. Slišimo Abramovo razglabljanje z Gospodom in v evangeliju beremo, kako je Sveta Družina »izpolnila vse po Gospodovi postavi«. To sta samo dva primera izmed mnogih, ki govorijo o tesni, organski in nepogrešljivi povezavi med družinami in verskim življenjem, med družinami in verskimi obredi, med družinami in njihovo globoko vdanostjo Gospodu.

Sveta Družina, ideal krščanskih družin, nam torej v svoji tesni povezavi z božičem govori tudi o tem, da klišejski družinski prazniki pač niso dovolj. Ni dovolj, oziroma na dolgi rok za naše krščanske družine ne bo dovolj (če hočejo ostati krščanske), da se pač po dolgem času vidimo in naberemo na kup, popraznujemo in nekaj skupaj pojèmo. To je prav gotovo povsem dovolj za marsikatero družino; predvsem za jedrne, ožje družine pa ne bo šlo brez tega, da se začnemo resno spraševati, kam in zakaj je izginilo versko življenje iz naših družin, in pri tem posebej mislim na molitveno življenje. Vsaj med prazniki bi bilo primerno in celo nujno potrebno, da najdemo čas ne le eden za drugega, ampak da skupaj najdemo tudi čas za Gospoda.

Klišejski družinski prazniki ne bodo dovolj za naše krščanske družine. Za vsako družino – kot se to lepo vidi prav v Sveti Družini – bi moral biti Gospod Jezus v centru. Kratka molitev, morda večerna desetka rožnega venca, skupno prebiranje Božje besede, pa seveda nujen obisk svete maše, kolikor in kakor je to pač trenutno mogoče … možnosti (med temi so tudi nekatere dolžnosti) je ogromno. Skratka, Sveto Družino bomo najlažje in najbolj dostojno praznovali tako, da bomo v naše, konkretne družine, spustili zraven tudi nekaj svetega.