Za spravo in edinost

Dragi bratje in sestre!

Ko se je apostol Pavel leta 53 po Jezusovem rojstvu odpravil na tretje misijonsko potovanje, še enkrat se je namreč odpravil po vzhodnem delu Rimskega cesarstva, ki ga je takrat še vodil cesar Klavdij, kmalu pa ga je zamenjal Neron, se je z misijonskim zanimanjem in apostolsko dolžnostjo že oziral proti zahodu. Rim in Španija sta bila na prioritetni misijonski listi najvišje. Dodatno so to željo podžigali posamezni kristjani iz Rima, ki jih je srečeval po mestih Male Azije in Grčije. Ti so mu orisovali, kaj se dogaja s kristjani v Rimu: kako so nesrečno razdvojeni med kristjane iz judovstva in kristjane iz poganstva, kako ne najdejo skupnega jezika, ko se je treba opredeliti do starozavezne postave, kar vodi v prezir in premoč številčnejših.

Apostola Pavla so težave rimske Cerkve očitno močno bremenile. Ne samo, da v Rimu niso imeli neke posebne cerkvene apostolske avtoritete, tudi Pavel ni mogel vsega pustiti in se odpraviti v glavno mesto. Na misijonskem potovanju je namreč zbiral pomoč za obubožano in močno preganjano cerkveno občino v Jeruzalemu, kamor se je nameraval vrniti. Najbolj oddaljena postojanka njegove poti je bil Korint. Tam se je zadržal približno tri mesece in napisal pismo v Rim, da bi vsaj malce odgovoril na njihove pastoralne potrebe. To je pismo, katerega odlomek smo prebrali kot današnje prvo berilo in ki ga je očitno Pavel že dalj časa nosil v svojem srcu. Pismo je postalo najpomembnejše Pavlovo teološko delo. Vsebuje osnove Pavlovega misijona, ki se osredinja okoli evangelija in dolžnosti, ki jih ima kot apostol poganov; pa tudi pastoralne prijeme in obrambo vere.

»Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo.«

V drugem berilu beremo: »Če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obúdil od mrtvih, boš rešen.« (Rim 10,9) Pavlova naloga je bila, da s pismom poveže obe strani v Rimu, ko naznači zgodovinsko pomembnost Izraela. Apostol razloži, da je Bog skozi zgodovino vodil in ohranil Izrael tudi zato, da bi ob učlovečenju Božjega Sina profitiral ves svet. Skozi Izrael in Jezusa je odrešenje dano vsem, zato ni treba, da bi kristjan postal najprej Jud in s tem zavezan postavi. Nekaj vrstic kasneje Pavel razlaga: »Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo.« (Rim 10,12)

Če se vrnemo k drugemu berilu in če prav razumemo napisano Pavlovo spodbudo, je za odrešenje dovolj, da v srcu verujemo in da z usti priznamo, da je Jezus Gospod. To drži, kar pa ne pomeni, da je treba to storiti le enkrat v življenju. V Matejevem evangeliju Jezus pojasni: »Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; toda kdor bo vztrajal do konca, bo rešen« (Mt 10,22) in »Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« (Mt 10,32) Pavlova dopolnjujoča si izraza »verovanje in pričevanje« nista zgolj odmev trenutne enkratne kaprice, ampak premišljen in celosten odgovor na Jezusovo vprašanje: »Ali hočete tudi v oditi?« (Jn 6,67) Tako tudi apostol v pismu Timoteju dopolni pismo Rimljanom: »Če kdo za svojce, posebno za domače, ne skrbi, je zatajil vero in je slabši od nevernika.« (1 Tim 5,8)

Skušnjav, da bi se v Cerkvi trudili za osebne kaprice, ne da bi gradili mostove in s tem zasledovali Božjo voljo, je ogromno. In ogromno je tudi zapeljanih do te mere, da delajo očitno škodo. Naj bo letošnji post spričo dogodkov v Ukrajini odločno in korenito prizadevanje za spravo in edinost. Za spravo in edinost. To je tudi sporočilo Pavlovega pisma Rimljanom. Amen.