Zabloda o »izvozu migranta« za 20.000 evrov, sled denarja in padli schengen

Razkrivamo pravo ceno novega migracijskega pakta. Zakaj 1,8 milijona evrov ne pomeni izvoza varnostnega problema in kaj na mizo dobiva novi notranji minister Franci Matoz.

Plačujemo odkupnino, migranti so še vedno naše breme

Z 12. junijem Evropska unija uveljavlja nov sistem, ki Sloveniji prinaša kruto varnostno in finančno realnost. V veljavo vstopajo nova evropska azilna pravila. V slovenski javnosti se je marsikje zasidralo zmotno mišljenje: če nezaželeni migrant nezakonito prečka slovensko mejo, mu preprosto kupimo enosmerno vozovnico za Avstrijo ali Italijo, Bruslju pa nakažemo 20.000 evrov (za enega migranta) in naša težava je rešena. A resnica evropskega migracijskega pakta je bistveno bolj surova in precej manj naklonjena državam na tranzitnih poteh, kot je naša. Znesek 20.000 evrov ni nobena »poštnina« za izvoz migrantov, temveč zgolj obrambna odkupnina.

Znesek 20.000 evrov ni nobena »poštnina« za izvoz migrantov, temveč zgolj obrambna odkupnina.

Tukaj se postavlja pomembno vprašanje, kajti javnost – kot tudi marsikateri politik – dotični pakt razume napačno. Gre namreč za eno največjih in najdražjih zablod, ki jo je treba pojasniti. Da odgovorimo takoj in neposredno: ne, Slovenija ne more plačati 20.000 evrov, da bi migranta, ki je nezakonito prišel k nam, poslala v Avstrijo ali Italijo. Evropska unija namreč ni vzpostavila »cenika za izvoz« lastnih težav. Kaj se torej dejansko zgodi z novimi migranti, ki pridejo nezakonito in so popisani v Sloveniji, ter kakšne so zadnje novice iz Bruslja, kjer nekateri že dolgo časa opozarjajo in zdaj kričijo: »Dovolj je bilo, ustavite to!«

Medtem ko se Slovenija pripravlja na finančne in varnostne posledice novega evropskega migracijskega pakta, pa sta Evropski parlament in Svet EU dosegla soglasje o strožji direktivi za vračanje nezakonitih migrantov, ki jo bo v kratkem uradno potrdila evropska desna večina.

80 odstotkov migrantov z odločbo o izgonu ostane v EU

Statistika, ki je bruseljski eliti sodu izbila dno, je namreč absurdna: trenutno kar štirje od petih migrantov z uradno izdano odločbo o izgonu gladko ostanejo znotraj meja Evropske unije. Nova zakonodaja prinaša tisto, kar se je še včeraj zdelo politično nekorektno – pospešene deportacije, daljša obdobja pripora, t. i. centre za vračanje v tretjih državah in radikalno omejevanje zlorab azilnih postopkov.

A bruseljski papir prenese vse; implementacija bo izključno v rokah nacionalnih vlad. Za novo slovensko desnosredinsko vlado in prihodnjega notranjega ministra to ne predstavlja samo novega pravnega okvira, temveč neposreden vzvod za obljubljeno »ničelno toleranco« in presek z dosedanjim nevladnim aktivizmom. Krovno sporočilo nove politike je neizprosno: kdor nima pravice bivanja, mora oditi. Pika.

Krovno sporočilo nove politike je neizprosno: kdor nima pravice bivanja, mora oditi.

Ko nova pravila vračanja udarijo v praksi

Pomembno je, da ne mešamo jabolk in hrušk. Medtem ko bo celoten evropski migracijski in azilni pakt v praksi zaživel že prihodnji petek, 12. junija, je nova direktiva za vračanje, o kateri poroča Bruselj, šele prebila ključno politično blokado. Soglasje med Evropskim parlamentom in Svetom EU pomeni, da je vsebina »zaklenjena«, zdaj pa sledi formalna potrditev.

Pričakovati je, da bo desna večina v Evropskem parlamentu to formalnost izpeljala po hitrem postopku še pred poletnimi počitnicami ali najkasneje zgodaj jeseni. A ker gre za direktivo (in ne uredbo, ki bi veljala neposredno), bodo morale države članice ta nova strožja pravila najprej prenesti v svojo nacionalno zakonodajo. Tranzicijski rok (t. i. transpozicija) običajno traja od 12 do 24 mesecev. V praksi to pomeni, da bo politični pritisk za deportacije prisoten takoj, operativno in pravno – vključno z daljšimi pripori in centri v tretjih državah – pa bo nov sistem vračanja v polnosti zaživel v letu 2027 ali najkasneje 2028.

Za novo slovensko vlado in ministra Francija Matoza to pomeni, da bosta morala zakonodajne spremembe za hitrejše izgone pripraviti in skozi državni zbor spraviti v najkrajšem možnem času. A do takrat bomo plačevali, kot veleva Bruselj.

1,8 milijona evrov deluje samo v eno smer

Kvota, ki smo jo letos plačali (1,8 milijona evrov oziroma 20.000 evrov za vsakega od 90 migrantov), nas ščiti zgolj pred zunanjim vsiljevanjem. Ta denar smo plačali izključno zato, da nam Bruselj iz prepolnih sprejemnih centrov v Italiji ali Grčiji, ki sta prvi na udaru sredozemske poti, ne pošlje še dodatnih 90 ljudi. Plačujemo torej, da k nam ne pridejo novi, ne pa zato, da bi se znebili tistih, ki so že tukaj. Torej to še zdaleč ne reši problema.

Plačujemo, da k nam ne pridejo novi migranti, ne pa zato, da bi se znebili tistih, ki so že tukaj.

Pravilo odgovornosti: kdor ga popiše, ga obdrži

Pakt strogo ohranja in celo nadgrajuje temeljno pravilo prejšnje ureditve (t. i. dublinskega sistema): država prvega vstopa oziroma registracije ostaja odgovorna za prosilca za azil. Če slovenska policija v ilirskobistriških gozdovih prestreže in popiše migranta, slednji postane izključno naše pravno in finančno breme. Zanj moramo izpeljati celoten azilni postopek in mu v tem času plačevati oskrbo (65 evrov na dan). Ne moremo ga »prodati« ali z doplačilom preusmeriti v katerokoli drugo evropsko državo.

Država prvega vstopa oziroma registracije ostaja odgovorna za prosilca za azil. 

Bumerang sekundarnih migracij: Avstrija nam jih bo vračala

Kaj pa se zgodi, če ta migrant, ki smo ga popisali v Sloveniji, preprosto pobegne in jo mahne čez Šentilj v Avstrijo? Novi pakt močno zaostruje pravila za preprečevanje t. i. sekundarnih migracij. Če avstrijski ali nemški varnostni organi ujamejo migranta, čigar prstni odtisi (prek sistema Eurodac) pokažejo, da je bil prvič registriran v Sloveniji, nam ga bodo po hitrem postopku vrnili. In to povsem brezplačno za Avstrijo, strošek ponovnega sprejema pa bo spet padel na slovenska pleča.

Nova vlada in minister Franci Matoz se bosta tako soočila z neizprosno dvojno finančno zanko: na eni strani bomo Bruslju plačevali milijonske zneske solidarnosti, da nas ne zasujejo s kvotami z juga, na drugi strani pa bomo sami nosili celotno breme vseh tistih tisočih migrantov, ki se po balkanski poti dnevno prebijajo preko slovenske južne meje in postajajo naša trajna pravna obveznost.

Kam poniknejo slovenski milijoni?

Ko slovenska vlada nakaže 1,8 milijona evrov »solidarnostne odkupnine« (oziroma 20.000 evrov na fiktivnega migranta), se ta denar ne shrani na kakšnem posebnem računu za slovensko varnost. Vplačila se iztekajo neposredno v evropski solidarnostni mehanizem (Solidarity Pool), velikanski finančni lonec, s katerim upravlja izključno Evropska komisija. Slovenija nad tem, za kaj se bo njen davkoplačevalski denar porabil, nima več nobene besede.

Kaj torej financiramo s tem 'migrantskim' denarje? Bruseljski dokumenti govorijo o »krepitvi upravljanja migracij«, a ko birokratski žargon prevedemo v realnost, se slovenski milijoni porabljajo za tri zelo sporne in pogosto neučinkovite stebre evropske politike:

Evropa avtokratskim režimom tretjih držav plačuje, da delujejo kot njen zunanji varnostnik. 

1. Igre EU brez meja in milijarde evrov

Največji in najbolj kontroverzen del evropskega migrantskega proračuna se sploh ne porabi na evropskih tleh. Bruselj je ubral strategijo »outsourcinga«, zunanjega izvajanja nadzora meja. Stotine milijonov evrov se zlivajo v blagajne tretjih držav, predvsem v Tunizijo, Egipt, Mavretanijo in Libijo.

Slovenski davkoplačevalci tako posredno financirajo tamkajšnje obalne straže, nakupe patruljnih čolnov in gradnjo zadrževalnih centrov v severni Afriki. Evropa s tem denarjem avtokratskim režimom plačuje, da delujejo kot njen zunanji varnostnik in ustavijo čolne, preden ti odrinejo proti Lampedusi. Ti režimi, kot kaže primer Tunizije, evropski denar z veseljem pograbijo, nato pa migrantsko pipico odpirajo in zapirajo glede na lastne izsiljevalske politične interese.

2. Frontex in birokratski mastodont

Znatna sredstva se preusmerjajo v proračun Frontexa – Evropske agencije za mejno in obalno stražo. Frontex je v zadnjih letih postal najdražja agencija EU z večmilijardnim proračunom, uniformami in celo lastnim orožjem. A njegova učinkovitost je, milo rečeno, vprašljiva. Namesto da bi Frontex na zunanjih mejah, denimo v Grčiji in Bolgariji, deloval kot neprepusten ščit, se zapleta v birokratske in nevladne tožbe. Zaradi zavračanj na osrednjem Sredozemlju pa ga kritiki pogosto označujejo za pomožno službo, ki zgolj pomaga pri reševanju in prevozu migrantov na evropska tla. Naš denar torej hrani mastodonta, ki balkanske poti in padlega schengna ne zmore ali ne sme ustaviti.

3. Gradnja velikih taborišč na evropskem jugu

Tretji steber porabe zbranega solidarnostnega denarja so »investicije v infrastrukturo« v najbolj obremenjenih državah. Prevedeno: slovenski milijoni pomagajo Italiji, Grčiji in Španiji pri gradnji novih, večjih in (teoretično) strožje varovanih azilnih taborišč ter pri kritju stroškov njihovih azilnih aparatov. Evropa s tem denarjem institucionalizira krizo – gradi večja taborišča na robovih Evrope, namesto da bi ljudem fizično preprečila vstop. Sem spada tudi financiranje predhodno omenjenih »return hubov«, deportacijskih centrov in logistike za vračanje tistih, ki do azila niso upravičeni – postopek, ki v praksi še vedno tragično propada, saj izvorne države zavrnjenih migrantov ne želijo sprejeti nazaj.

Slovenski milijoni se porabljajo za tri zelo sporne in pogosto neučinkovite stebre evropske politike.

Farsa padlega schengna

Če bi danes prebirali zgolj evropske in vladne brošure, bi verjeli, da je schengensko območje še vedno velik dosežek brezmejne Evrope, ki živi v miru. A realnost na terenu, še posebej na slovenskem geostrateškem prepihu, kaže precej bolj mračno sliko. Schengen je de facto suspendiran. Tisto, kar bi moralo biti območje prostega pretoka, se je zaradi popolnega neobvladovanja balkanske migrantske poti spremenilo v domino efekt, ko bo vsaka država krčevito branila zgolj in samo še lastno notranjost.

Slovenija je tako ujeta v obroču mejnih kontrol. Na zahodu in severu nas z začasnimi, a nenehno podaljševanimi nadzori blokirata Italija in Avstrija. Verižna reakcija, tudi iz potrebe po samozaščiti, pa je, da je naša država prisiljena ohranjati strog »začasni« nadzor na notranji schengenski meji s Hrvaško in Madžarsko.

Domine padajo: zakaj hrvaški schengen ne deluje

Ko je Hrvaška 1. januarja 2023 z velikim pompom vstopila v schengensko območje, so nam politiki obljubljali, da se bo varnostni obroč EU pomaknil na hrvaško-bosansko in hrvaško-srbsko mejo. Zgodilo se je natanko nasprotno. Hrvaška meja se je izkazala za izjemno porozen filter. Zaradi pritiska z juga in strahu pred terorizmom je Italija že oktobra 2023 zaprla mejo s Slovenijo, Slovenija pa je morala – da ne bi postala slepo črevo in migrantski žep – takoj zatem uvesti nadzor na hrvaški in madžarski meji. Ta »začasni« ukrep se od takrat neprestano podaljšuje iz polletja v polletje in ostaja naša varnostna realnost tudi v letu 2026.

Slovenska južna meja (dolga 670 kilometrov) tako absorbira absolutno večino – pogosto več kot 95 odstotkov – vseh nezakonitih prehodov v državo. Na udaru je najbolj Policijska uprava Novo mesto, kjer policisti dnevno bijejo bitko z neusahljivim tokom z Balkana.

Zaradi pritiska z juga in strahu pred terorizmom je Italija že oktobra 2023 zaprla mejo s Slovenijo, Slovenija pa je morala – da ne bi postala slepo črevo in migrantski žep – takoj zatem uvesti nadzor na hrvaški in madžarski meji.

Trgovina z belim blagom: tihotapljenje kot industrija

A število migrantov je samo en del enačbe. Drugi, še srhljivejši je razmah organiziranega kriminala. Na balkanski poti ne gre več zgolj za nenadzorovano bežanje ljudi, ampak je to postala priložnost za visoko organizirano in izjemno donosno industrijo tihotapljenja ljudi (trgovina z belim blagom). Kriminalne združbe, ki operirajo od Turčije prek Srbije in Bosne do Slovenije, so tehnološko opremljene, prilagodljive in neusmiljene. Cene za »transfer« od bosanske do italijanske meje stanejo tisoče evrov na osebo.

Kriminalne združbe, ki operirajo od Turčije prek Srbije in Bosne do Slovenije, so tehnološko opremljene, prilagodljive in neusmiljene.

Statistika slovenske policije je neizprosna: samo v letu 2024 je preiskala skoraj 500 primerov in prijela več kot 520 tihotapcev ljudi (med katerimi prevladujejo tujci, najde pa se tudi peščica slovenskih državljanov). Tihotapci migrante kot tovor stlačijo v kombije, osebna vozila in celo hladilnike, jih nato izpustijo ob slovenskih cestah ali obmejnih gozdovih, kjer nato pogosto ogrožajo mir in celo življenja lokalnega prebivalstva.

Dve leti izrednih razmer

Za razumevanje obsega te varnostne krize moramo pogledati uradne številke slovenske policije v zadnjih dveh letih, ki kažejo, da ne gre za prehoden pojav, temveč za trajno stanje visoke obremenjenosti.

• Leto 2024: Po absolutno rekordnem letu 2023 (ko smo presegli 60.000 prehodov) je slovenska policija v celotnem letu 2024 obravnavala nekaj več kot 44.300 nezakonitih vstopov. Čeprav so uradniki to razglasili za »padec« ali »uspeh«, gre v resnici za gromozansko številko. Med migranti so absolutno prevladovali državljani Sirije, sledili so jim državljani Afganistana, Turčije in Maroka.
• Leto 2025: Varnostni pritisk se je stabiliziral na visoki krizni ravni. Slovenija je obravnavala več kot 28.200 nezakonitih prehodov.
• Začetek leta 2026: Kot smo v naši analizi že razkrili, balkanska pot ne spi. Slovenska policija je v obdobju januar–april 2026 obravnavala 8.767 nedovoljenih vstopov v državo, kar predstavlja približno tretjinski porast v primerjavi z istim obdobjem lani, ko je bilo zabeleženih 5.780 primerov.

Ti podatki, kot črno na belem potrjujejo, da se pritisk na balkansko pot ni zmanjšal, ravno obratno. 

Glede na to, da novi evropski pakt o migracijah stopa v veljavo junija 2026, te številke kažejo na kritično izhodiščno stanje, s katerim se bo morala soočiti nova slovenska vlada pri implementaciji določb pakta, zlasti tistih o vračanju in mejnih postopkih.

Zgovoren je tudi podatek, kaj se s temi ljudmi zgodi ob prijetju. Večina, v nekaterih obdobjih celo do 90 odstotkov vseh prijetih, takoj po stiku s slovensko policijo zlorabi azilni sistem in izrazi »namero podaje prošnje za mednarodno zaščito«. To jim omogoči, da niso takoj deportirani, nakar jih večina v nekaj dneh ali tednih samovoljno zapusti slovenske azilne domove in poskuša pot nadaljevati proti Avstriji, Nemčiji ali Italiji.

Večina, v nekaterih obdobjih celo do 90 odstotkov vseh prijetih, takoj po stiku s slovensko policijo zlorabi azilni sistem. 

Kaj to pomeni za slovensko suverenost

Ob meji s Hrvaško, Madžarsko in Avstrijo smo torej priča varnostnemu in pravnemu paradoksu. Slovenija deluje kot zbirni center in administrativni filter za Evropo, medtem ko nam Bruselj pošilja »solidarnostne položnice« po 1,8 milijona evrov.

Razmere na schengenski meji niso več vprašanje humanitarnosti, temveč gre na prvem mestu za vprašanje nacionalne varnosti in boja proti mednarodnim kriminalnim kartelom. Prav to bo morala biti ena od primarnih operacij novega notranjega ministra Francija Matoza – presekati tihotapske mreže in zaščititi prebivalce ob meji, preden slovenska južna meja postane trajno taborišče za tiste, ki jim preboji na sever lahko spodletijo. A bruseljsko »administrativno formulo« in predvsem ceno bomo, kakor vidimo, še naprej plačevali tudi slovenski davkoplačevalci. Spomnimo: stroški na migranta v Sloveniji znašajo 65 evrov na dan oziroma 1.900 evrov na mesec.