Zakaj Mihail Gorbačov nikoli ne bi bil to, po čemer ga poznamo, brez Janeza Pavla II.

V zadnjih avgustovskih dneh je po dolgi bolezni umrl Mihail Gorbačov, zadnji voditelj Sovjetske zveze, ki je bil na oblasti od leta 1985 do njenega razpada leta 1991.

V zadnjih dneh so se kar vrstile pohvale na njegov račun, saj velja za reformatorja, ki je zrušil železno zaveso, odprl pot svobodni, združeni Evropi in skozi t.i. perestrojko (»prestrukturiranje«) omogočil, da je Rusija vsaj poskusila vzpostaviti demokracijo.

Gorbačov je posebej zaslužen za to, da je skupaj s takratnim ameriškim predsednikom Ronaldom Reaganom uspel umiriti potek hladne vojne in zmanjšati zaloge jedrskega orožja obeh držav, s tem pa tudi preprečiti resnično (jedrsko) vojno.

To mu je leta 1990 prineslo tudi Nobelovo nagrado za mir in široko priljubljenost na Zahodu, nekoliko manj pa doma, kjer so ga Rusi krivili za razpad Sovjetske zveze leta 1991 in gospodarski propad, ki je razpadu sledil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Ob vseh teh pomembnih spominih, ki Mihaila Gorbačova slikajo kot izjemnega državnika in reformatorja, pa je nekoliko v ozadju ostalo pomembno dejstvo, da je Gorbačov začrtal tudi novo smer v odnosih s Svetim sedežem in končal desetletja verskega preganjanja Katoliške cerkve v nekdanji Sovjetski zvezi.

Še več: morda Gorbačov nikoli ne bi veljal za takšnega reformatorja, kot ga danes poznamo, če na drugem koncu Evrope ne bi deloval še eden izmed velikanov prejšnjega stoletja, danes že sveti papež Janez Pavel II. Kot je široko znano, je bil Janez Pavel II izjemno oster kritik komunističnega režima, na večih frontah pa je izvajal stalen moralni in politični pritisk na sovjetski sistem.

Ko se torej s hvaležnostjo oziramo na politično zapuščino prejšnji teden preminulega Mihaila Gorbačova, je treba v zvezi s padcem železne zavese vedno znova omeniti, da takratni sovjetski predsednik ni bil sam v svojem prizadevanju. Pravzaprav Gorbačov niti ni bil tako velik reformator, ampak bolj pragmatičen politik, ki je v pravem trenutku zaznal razpadanje sistema, ki mu je predsedoval. Zato pa so bili toliko bolj ključni akterji vzpostavljanja miru v Evropi mnogi drugi državniki, na poseben način pa papež Janez Pavel II.

Ob vseh pomembnih spomimnih na Mihaila Gorbačova je v ozadju ostalo pomembno dejstvo, da je Gorbačov začrtal tudi novo smer v odnosih s Svetim sedežem in končal desetletja verskega preganjanja Katoliške cerkve v nekdanji Sovjetski zvezi.

Sopotnika

Gorbačov je bil rojen leta 1931, in vse od začetka svoje službene poti je bil tipični sovjetski aparatčik. Karol Wojtyla je bil seveda starejši, rojen leta 1920 in posvečen v duhovnika v krakovski nadškofiji leta 1946, torej kmalu po vzpostavitvi komunistične vlade na Poljskem, ki jo je podpirala Sovjetska zveza.

Leta 1977 mu je po 20 ltih prizadevanj kljub stalnemu nasprotovanju oblasti uspelo ustanoviti novo župnijo v Novi Huti, predmestju Krakova, ki naj bi postala »raj za delavce«, leto pozneje pa je bil izvoljen za papeža. Istega leta, torej 1978, je Mihail Gorbačov postal član centralnega komiteja, član politbiroja pa nekaj mesecev kasneje.

V tem času je novi sveti oče v Rimu že začel svojo »ofenzivo« proti sovjetskemu režimu in njegovim satelitom, pri čemer je najprej obiskal svojo domovino, Poljsko, in kasneje močno podprl Lecha Wałęso pri ustanovitvi gibanja Solidarnost. To dogajanje je pomembno vplivalo na kasnejši razpad Sovjetske zveze, ki se je med drugim začel prav zaradi upora »satelitskih držav« in njihovih teženj po spremembah in samostojnosti.

Da je bila moralna (po nekaterih mnenjih pa celo prijateljska) naveza Janeza Pavla II in Mihaila Gorbačova izjemno pomembna pri povezovanju in moderniziranju Evrope, se je pokazalo na zgodovinskem srečanju med generalnim sekretarjem komunistične partije in papežem v Vatikanu 1. decembra 1989, torej manj kot mesec dni po padcu berlinskega zidu. Po tem srečanju so se obnovili diplomatski odnosi med državama, razpad Sovjetske zveze pa je sledil čez dve leti.

Ko se torej oziramo nazaj v leto 1991, je osupljiva misel, da je le trinajst let po izvolitvi Karola Wojtyle za papeža razpadla nekdaj močna Sovjetska zveza, Gorbačov pa je odstopil s položaja. 25. decembra 1991 je nad Kremljem zadnjič zavihrala rdeča zastava s srpom in kladivom, potem pa se umaknila sedanji, predrevolucionarni ruski narodni zastavi.

Ko torej beremo visokoleteče besede o reformatorju Mihailu Gorbačovu in se oziramo v njegovo politično in zgodovinsko zapuščino, ne bi smeli nikoli izpustiti imen državnikov, ki so skupaj z njim tlakovali pot v novo Evropo: Ronalda Reagana, Margaret Thatcher, Lecha Wałęse in drugih, ki so veliko svojega življenja posvetili porazu komunizma.

Pomembno je, da se v teh težkih mesecih za Evropo spominjamo teh velikih državnikov, ki so tlakovali pot miru v Evropi. Smrt Mihaila Gorbačova je dobra priložnost, da se ozremo v preteklost, predvsem zato, da mlajše generacije prevzamemo modrost starejših, ki so komunizem in sovjetski imperalizem doživele, hkrati pa zaradi prizadevanja velikanov prejšnjega stoletja doživele tudi njegov propad.

V tem času, ko je stabilnost Evrope zopet ogrožena, nam ta, ne tako oddaljena zgodovina, lahko daje tudi upanje, da se v primernem trenutku lahko najdejo državniki, med njimi tudi cerkveni voditelji, ki obrnejo tok zgodovine.