Zakaj naši argumenti glede bioetičnih vprašanj ne prepričajo?

Francoska Narodna skupščina bo kmalu glasovala o novem zakonu o bioetiki. Francozi gredo tokrat zelo daleč, umetna oploditev bo namreč sedaj državno financirana za vse, tudi za samske ženske in lezbične pare.

Novi zakon pušča neodgovorjenih cel kup etičnih vprašanj: od mešanja informacij na rojstnem listu otroka (»materi« bosta na primer partnerki, ne pa biološka mama in biološki oče), pa vse do posledic še bolj številnih postopkov umetne oploditve: skladiščenje novospočetih zarodkov, nadzor nad ravnanjem z njimi, vprašanje preimplantacijske genetske diagnostike in mnogo drugega.

Povprečen odziv

Pred nekaj dnevi je o tem poročalo Radio Ognjišče in prosili so me za komentar. Ko sem pozneje spremljal odzive, sem prišel do nekaterih neprijetnih zaključkov. Zazdelo se mi je, da smo se precej navadili na te stvari. Tudi ko sem poslušal samega sebe, sem imel občutek, kot da bi poslušal vremensko napoved: statistično in umirjeno. O tem mora seveda soditi kdo drug. Pa vendar – dobil sem občutek, da ob teh tematikah najraje zmajemo z glavo in si mrmramo v brado »kam gre ta svet«, »to je proti naravi«, »no, pri nas ni tako« … običajno nas navda trenutek malodušja, in potem … potem gremo delat nekaj drugega, da zadevo izbijemo iz glave.

Razlogov za to je več: morda sploh ne vem dobro, za kaj gre; imamo občutek nemoči; svojih argumentov ne znamo prav izraziti, oziroma pri drugih ne dosežejo prave učinkovitosti; nekje globoko nas gloda občutek, da bi »se tudi meni lahko zgodi« …; skratka, najraje pustimo zadevo pri miru, ker je tako bolj mirno in bolj varno.

Kje je težava?

Vzemimo primer umetne oploditve, in poglejmo, kako o tem razmišljamo.

1. Začne se pri biologiji. Sumim, da nam tega znanja povprečno zelo manjka. Najprej torej opravimo z bistvenimi vprašanji biologije: kdo je zarodek, kako nastane, kako je z njegovim razvojem, genetskim materialom in tako naprej.

In ugotovimo, da govorimo o »zarodku«, »paketu« celic in genov.

2. Na drugi stopnji biologiji dodamo lastno presojo, etiko (→ bioetika). Tega koraka ne moremo narediti brez znanja biologije, po drugi strani pa bioetika dela več škode kot koristi, če ni srca na pravem mestu.

To je namreč trenutek, ko vključim samega sebe, moja notranja prepričanja. Nevarnost tukaj je, da vključim (zgolj) sebe ali svoj interes. Z drugimi besedami, če se v družbeni etiki uvede uravnilovko, ki etičnost presoja po povprečnem potrošniku, se zgodi francoski primer, ko je državna etična komisija priporočila omenjeni zakon. Biologija se v tem primeru nadgradi z napačnimi etičnimi predpostavkami, ki vodijo v napačno moralno presojo.

Če pa je vse prav, pa na tej stopnji lahko zaključimo, da je zarodek pravzaprav čisto pravi človek.

3. Zdaj pa najtežja, tretja stopnja. Po žlahtni grško-krščanski tradiciji ji recimo agape: to je beseda za vzajemni, zastonjski vzgib ljubezni. Samo en primer: »Ljubi (gr. agapēseis) svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mr 12,31).

Na tej stopnji lahko ugotovimo, da v zamrzovalnikih po vsem svetu zaradi tehnik umetne oploditve ne hranimo »zarodkov«, niti ne samo »potencialne ljudi«, ampak osebe, otroke, kot sva (bila) ti in jaz. Samo zelo ranljivi in zelo majhni so, tako zelo, da jim v laboratorijih določajo rok trajanja.

Ta zaključek je odveč na prvi stopnji; upira se prvemu instinktu na drugi stopnji; ko pa nekdo doseže tretjo stopnjo, marsikoga vsaj skrivaj oblijejo solze, ko se zave, o čem razmišlja.

Isti način razmišljanja se da uporabiti tudi na mnogih drugih tematikah, od utapljanja beguncev v svetovnih morjih, vsakodnevnih tragedij v naši domovini … vsepovsod.

Če bi razmišljali in argumentirali na tretji stopnji, bi naše mnenje morda ne zvenelo kot poročilo o dogodkih, ampak bi bolj nagovorilo povprečnega postmodernega človeka, ki se na poti največkrat nevede zatakne na prvi ali drugi stopnji, oziroma o vsem skupaj najraje niti ne razmišlja.