Zakaj so iz avtomobilskih salonov izginili družinski avtomobili?

Zgolj bežen pogled na slovenske ceste razkriva, da so poleg cestnih terencev oz. SUV vozil, ki so v zadnjem času tudi v Sloveniji postala prevladujoča med novo-prodanimi vozili, med bolj priljubljenimi izbirami Slovencev še vedno enoprostorci. Vozila, v katerih je dovolj prostora tako za družino, kot za prtljago, in hkrati ne zasedejo preveč prostora so osvojila srca kupcev predvsem v 2000-ih in 2010-ih. A če želite danes kupiti novega, je to skoraj nemogoče, saj jih skoraj nobena znamka ne prodaja več.

Težava, s katero se soočajo predvsem družine, ko se namenijo kupiti nov avto ima dolgo brado, krivi zanjo pa smo tako potrošniki, kot proizvajalci in države, njen izvor pa se vleče že skoraj 50 let. Razvoj in proizvodnja avtomobilov terja svoj čas, zato se pogosto slabo premišljene ali nepremišljene odločitve nosijo posledice šele več let kasneje.

Če se je danes v družini »najavil« tretji otrok in je zato potrebna zamenjava avtomobila za takšnega, s katerim bo mogoče celotno družino prevažati naokrog, je izbira sorazmerno omejena. Na voljo so kombiji, potniška dostavna vozila in nekaj redkih enoprostorcev, ki jih avtomobilske znamke, kljub napovedim, še niso povsem prenehale proizvajati.

Volkswagen Touran, eden najbolj priljubljenih enoprostorcev pri nas, naj bi končal svojo pot že pred nekaj leti, a so njegovo proizvodnjo zaradi velikega povpraševanja podaljšali vsaj še nekje do leta 2025 oz. 2026. Bo pa potrebno na novega počakati vsaj pol leta, saj proizvodne zmogljivosti ne dosegajo povpraševanja, izvemo v enem od Volkswagnovih salonov. Touran je vsaj pri njih, drugi najbolj prodajan model.

Starajoča družba, preference in psihologija

In kljub temu je odgovor na vprašanje, zakaj ne prodajajo več enoprostorcev, v salonih drugih znamk bolj ali manj enak – ker so takšne želje kupcev, povpraševanje trga.

In deloma to tudi drži, kar kažejo tudi grafi prodaje, a v praksi nismo le potrošniki odgovorni za zaton enoprostorcev, čeprav je del »krivde« tudi na nas.

Velikih družin je v razvitem svetu, tudi v Sloveniji, vse manj, več pa je starejših in prav pri slednjih je pomemben vidik visoka višina sedenja. Starejši, pa tudi izrazito predebeli ljudje, ki jih je tudi na zahodu vse več, se namreč bistveno lažje usedejo v SUV kot v običajen potniški avto, iz njega imajo občutek boljšega pogleda na cesto, sama višina in velikost avtomobila pa jih navdaja z večjim občutkom varnosti.

Ta slednji je sicer pogosto lažen, saj višje težišče predstavlja večjo nevarnost prevračanja, varnost v samem avtomobilu pa tudi pri drugih oblikah trkov ni bistveno večja, medtem pa predstavljajo bistveno večjo nevarnost za druge udeležence v prometu, predvsem pešce, ki jim trk z višjim vozilom povzroči več poškodb, vsaj pri največjih SUV-jih pa je tudi večja verjetnost, da ga bo voznik spregledal, kažejo analize v ZDA.

Kljub temu se vozniki v SUV počutijo varnejše, kar je le del psihologije pri nakupu novega vozila, ki je pogosteje čustveno kot racionalno, kot bi si radi priznali. Se pa tega zavedajo proizvajalci, ki poleg visokega sedišča med prednostmi običajno navajajo prav »dizajn«.

Zakonodaja in želja po dobičku

A ni bilo vedno tako. Vozila SUV so bila namreč »spočeta« iz zakonodajnih lukenj in želje po večjem dobičku proizvajalcev avtomobilov sredi 70-tih let, znova v ZDA.

Naftna kriza je botrovala strožji zakonodaji, ki je od proizvajalcev vozil zahtevala večjo učinkovitost porabe goriva, kasneje pa še mnoge druge standarde. Iz teh pa so bili v marsičem izvzeti pol tovornjaki, ki so tedaj veljali za delovna vozila, ki so jih uporabljali predvsem kmetje, gozdarji in gradbeniki. Ker so se pogosto vozili po terenu in ne po cesti, bi bile zanje nove omejitve nerealistične.

Proizvajalci avtomobilov so se na to »luknjo« hitro prilagodili s predelavo teh delovnih vozil, ki so jih zaradi nižjih standardov lahko izdelali ceneje, zaradi velikosti in imidža pa prodajali bistveno dražje ter začeli obsežne marketinške kampanje za prodajo prav teh avtomobilov, ki je začela rasti že v devetdesetih, v zadnjem času pa v ZDA predstavlja že blizu 80% prodaje novih avtomobilov.

Trend pa se je razširil tudi v Evropo, kjer se mnogi poznavalci strinjajo, da v SUV za podobno ali višjo ceno dobiš »manj avtomobila«, predvsem v notranjosti. Da bi trend še pospešili, pa so mnogi proizvajalci tako eno-prostorce enostavno umaknili iz prodaje, saj so »premalo čustveni in preveč racionalni«.

Niso pa višji dobički edini razlog za te spremembe. Spreminja se tudi trg. Nekatere družine z več otroki, ki so tipično kupci takšnih avtomobilov si lahko privoščijo udobje potniških kombi vozil, medtem ko drugi iščejo predvsem cenejše opcije v predelanih gospodarskih vozilih kot so VW Caddy, Renault Kangoo, Citroen Berlingo in podobni.

Nov poceni avto je skoraj nemogoče narediti

Svoje so naredile tudi okoljske in varnostne omejitve, ki od proizvajalcev vozil zahtevajo takšne standarde, da je cenovno ugodna vozila skoraj nemogoče narediti. Velik izziv za družine z dvema in predvsem tremi majhnimi otroki je denimo vprašanje, kako tri otroške sedeže spraviti v zadnjo vrsto, kjer imajo praktično vsi avtomobili na sredini premalo prostora za tretji otroški sedež, pogosto že za sedenje človeka med dvema otroškima sedežema na vsaki strani. Razlog za to so višji varnostni standardi pri bočnih trkih, ki so odebelili vrata in posledično skrčili potniški prostor, saj proizvajalci ne želijo širiti avtomobilov zaradi težav s parkiranjem, vožnjo v garaže in podobno.

Do mnogih neracionalnih odločitev na avtomobilskem trgu pa je prišlo tudi zaradi nejasnih pravil in omejitev v prihodnosti, posebej v Evropski uniji, kjer še danes ni povsem jasno, kaj bo z avtomobili po letu 2035, ko naj bi povsem prešli na električno mobilnost, hkrati pa je že danes jasno, da infrastruktura za to še zdaleč ne bo pripravljena. Iz vozil, ki jih tako izdelajo, skušajo iztržiti čim več, kar je lažje s čustvenimi in modnimi cestnimi terenci kot racionalnimi enoprostorci.

Potrošnikov ego, pohlep in nepremišljena zakonodaja

Starajoča družba, manj družin in čustveno nakupovanje s strani potrošnikov so vzpodbudili proizvajalce v proizvodnjo SUV vozil namesto enoprostorcev, s katerimi so ob pogosto nesmiselnih ali vsaj slabo pripravljenih regulativah s strani držav z marketinškimi kampanjami tudi dobro zaslužili ter ob enem povzročili, da na trgu skoraj ni več mogoče kupiti enoprostorca, ki je bil še pred dobrimi desetimi leti na voljo pri praktično vsakem proizvajalcu in običajno prva izbira avta za družine.

Se pa tudi na tem področju že napovedujejo tudi obrati trenda na bolje. Nenazadnje več znamk ni izvedlo napovedanega konca proizvodnje nekaterih enoprostorcev, v prihodnje pa naj bi se pripravljali tudi nekateri novi modeli. Do takrat pa družinam preostane predvsem uvoz rabljenih, ali pa izbira, ki jim jo vsiljujejo proizvajalci: dragi, glomazni SUViji, v katerih je sicer manj prostora za potnike in prtljago, dobro pa se v njih počuti voznikov ego. Za tega, pa smo znova odgovorni potrošniki, čeprav ga proizvajalci s oglasi z veseljem še napihujejo.