Zaradi zaščite posameznika in umetnosti

Prepričan sem, da zagotovo ne more biti dileme o tem, da pred roko pravice nihče med nami ni nedotakljiv, pa četudi svoja morebitna sramotna sovražna ravnanja izraža z rimo. V »primeru Možina« je inkriminirani rimaški izdelek Svetlane Makarovič Utrip laži le ideološko motivirana prostaška zmerljivka, ki je lahko slovenski kulturi le v sramoto. V njej zapisovalka ponareja dejstva, oznanja smrt janšizmu in grozeče poziva k molku »zmeneta« in »izdajalca« Jožeta Možine, za katerega pravi, da »žre, se baše in kozla«.

Nikakor pa ne gre za ustvarjalno satiro, kaj šele za duhovit epigram, ampak prej za nesramne, vulgarne in povsem nekulturne izbruhe. Problem tako ni v Možini, ampak v poniglavosti in ideološki zaslepljenosti Svetlane Makarovič. Ta je v takih verzih prej kot Možinovo podobo izrisala svoj lastni današnji avtoportret, ki ga označujejo »koncentracija sovraštva, / kombinacija laži / in poceni nastopaštva« ter obrekljivost »brez časti«.  

Ta je v takih verzih prej kot Možinovo podobo izrisala svoj lastni današnji avtoportret, ki ga označujejo »koncentracija sovraštva, / kombinacija laži / in poceni nastopaštva« ter obrekljivost »brez časti«.  

Sklicevanje na umetniško svobodo ob tako prostaških izpadih v javnosti, ki se je ponovilo tudi na javnih proslavah z nepolnoletnim bralcem zmerljivke, postavlja vprašanje, kakšni kriteriji na Slovenskem sploh veljajo za umetniško delovanje. O tej temi je toliko bolj potrebno javno razmišljati, ker izhodišča za današnjo slovensko državo temeljijo na slovenski kulturi, njeno središčno jedro pa je pomenila umetnost, ki je kot zagotovilo za naš duhovni razcvet prevzemala nase tudi odgovornost za naš jezikovni in s tem narodni obstoj. Vanjo je zajeta vsebina vsega našega življenja, stremljenj in tegob, ob duhovni zazrtosti v večnostna vprašanja tudi vprašanje boja za narodne in vsakršne človeške pravice in svoboščine.

Vendar je v taki ustvarjalnosti vse, kar danes sodi v območje kulture, kaj šele umetnosti, izraženo na ravni, ki tudi še tako ostra idejna stališča vključuje v upodobitve situacij in premislekov, ki ob vsej kritičnosti ohranjajo spoštljiv odnos do človeškega dostojanstva.

Nikoli pa ne more postati umetniško dejanje goli politični aktivizem, spremenjen v prostaško zmerjanje, kakršno si je ‒ četudi v verzificirani obliki ‒ privoščila avtorica, katere današnjih izpadov nikakor ne more ščititi ali kakorkoli upravičevati njeno nekdanje delovanje, ne pred ljudmi ne pred zakonom.  

Današnjih izpadov Makarovičeve nikakor ne more ščititi ali kakorkoli upravičevati njeno nekdanje delovanje, ne pred ljudmi ne pred zakonom.  

Res je, da gre za uveljavljeno javno osebo, ki ji je Upravni odbor Prešernovega sklada, v katerem sem sodeloval tudi sam, ob prelomu tisočletja za dotedanje umetniško delo prisodil Prešernovo nagrado, ki pa jo je zavrnila (a je že po ne-podelitvi prišlo do zapletov, ko se je skušala udeležiti državnega sprejema, pa je nazadnje k omizju niso pripustili). To pa nikakor ne more v ničemer opravičevati njenega očitanega ji dejanja.  

Še toliko bolj zavržno je njeno sramotenje človeka, ki bi si zaslužil kvečjemu priznanje in pohvalo. Napadi nanj so izraz ideološke pristranosti, ki želi ovirati stvarno raziskovanje naše polpretekle zgodovine, ki mu je Možina kot zgodovinar zavezan.

Napadi na Možino so izraz ideološke pristranosti, ki želi ovirati stvarno raziskovanje naše polpretekle zgodovine. 

Sam ga poznam kot domoljuba, ko je opozarjal na nacionalni aspekt v slikarstvu Toneta Kralja na Primorskem, in kot osebnost, ki ji je bilo na Novi reviji zaupano urejanje revije Ampak. Njegovo dragoceno knjigo Slovenski razkol pa »uradni« zgodovinarji ignorirajo, ne da bi lahko njenim ugotovitvam kakorkoli ugovarjali z argumenti. Zato so napadi na Možino simbolno znamenje tistega razkola, ki ga številni na novo utemeljujejo, posebno pa Svetlana Makarovič, ki v javnosti deklarativno nosi rdečo zvezdo (znamenje, ki bi ga bilo potrebno kot totalitaristični simbol okupatorske vojske, ki je skušala nasilno preprečiti slovensko osamosvojitev, prepovedati).  

Napadi na Možino so simbolno znamenje tistega razkola, ki ga številni na novo utemeljujejo, posebno pa Svetlana Makarovič.

Ob tem še vedno ostaja neprocesirano protipravno dejanje prejšnje ministrice za kulturo, njene ideološke privrženke, ki je iz neznane proračunske postavke gospe nagrado podelila za četrt stoletja nazaj, pri čemer gre za kričeč primer dosedanje privilegiranosti levičarske ideologije. Ta se je pogosto preoblačila v navidezna umetniška izrazila in je bila doslej tako pogosta, da je za zaščito umetnosti nujno ločiti pojem umetnosti od njenega zlorabljanja.

Takšno zlorabo pa značilno simbolizira prav verzifikacija Svetlane Makarovič, namenjena sramotenju Jožeta Možine. Če je zloglasni 133. člen v jugoslovanskem kazenskem zakoniku, ki je sankcioniral svobodo izražanja, samo še spomin na nekdanjo propadlo državo, in tudi če današnje pojmovanje sovražnega govora lahko še vedno predpostavlja cenzuro, to še nikakor ne pomeni, da je v imenu absolutne svobode govora dopustno vsakršno sramotilno pisanje o poštenih ljudeh. (O teh pogosto subtilnih etičnih vprašanjih je pred desetletjem tekla beseda vrhunskih pravnikov že na pogovorih na Slovenski matici iz cikla Humanistika in pravo.)  

Zato sem prepričan, da bi morala biti v napovedanem sodnem procesu proti Svetlani Makarovič pravica vsekakor na Možinovi strani, in to tako zaradi zaščite posameznika kot nič manj zaradi zaščite umetnosti.

V sodnem procesu proti Svetlani Makarovič bi morala biti pravica na Možinovi strani, in to tako zaradi zaščite posameznika kot zaradi zaščite umetnosti.