Varstvo pravice do svobode izražanja ne zajema žaljivih izjav

Pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani se odvijajo sodne drame. A ena od njih je izrazito večplastna in sebe ter stranki presegajoča. Gre za pravdno zadevo novinarja, publicista in zgodovinarja dr. Jožeta Možine zoper pesnico Svetlano Makarovič, v kateri tožnik zahteva zadoščenje za moralno škodo, ki mu jo je prizadejala toženka z razvpito v stihe zapakirano sramotilko, ki je brez primere v slovenskem javnem prostoru. Uperjena je zoper novinarja in zgodovinarja raziskovalca prav zaradi njegovega novinarskega in znanstveno raziskovalnega dela.

Zadeva odpira vrsto vprašanj. Dotika se široke palete družboslovnih ved: ne le prava, tudi sociologije, kulture v najširšem pomenu besede, literarnih ved, zgodovine, končno psihologije. S tega vidika je zanimiva demonstracija trka dveh miselnih svetov. Na eni strani kognitivnega, racionalnega uma in na drugi strani neobrzdanega afektivnega uma kot odziva na produkt kognitivnega uma.

Afektivni in kognitivni um

Tožnik je v TV prispevku, ki je sprožil neobvladljivo besnilo, vulkanski izbruh jeze, sovraštva in gneva gospe, ki sicer zna pisati nežne, mile, blage in očarljive pesmi, umetnice, ki ima rada mehka in skrivnostna bitja, kot so mačke, ki premore toplino in senzibilnost – vsaj nekoč je bilo tako – ali je bilo vsaj tako videti, nastopal kot novinar. Vsebina njegovega Utripa je temeljila na avtorjevem znanstveno raziskovalnem delu in zgodovinopisni ekspertizi. Pripada sferi kognitivnega uma. To je svet iskanja resnice, dokazovanja, svet argumentov in racionalnega diskurza.

Temu nasproten je afektiven, čustven sistem odzivanja. Zanj značilne so impulzivne reakcije. Operirajo na osi občutek, vedenje in šele potem (če sploh) razmišljanje. Običajno, ko je že prepozno. To ne pomeni, da je afektivni um nekaj absolutno slabega in kognitivni um absolutno in vselej nekaj dobrega in pravilnega. Največkrat je pravšnja šele uravnotežena kombinacija obojega. A ko gre za iskanje resnice, dokazovanje in argumentiranje, ko gre za znanost in raziskovanje, mora prevladovati kognitivni um.

V danem primeru ni šlo za nič drugega, kot le za to. Možinov Utrip se je nanašal na dražgoško bitko, bil je dokazno in argumentativno podprt ter epistemološko korekten. Bil je otrok kognitivnega uma. A se je omenjena pesnica nanj odzvala z navalom jeze in besa, kar je rodilo sramotilne stihe, ki jim v slovenskem kulturnem prostoru ni para. V pomanjkanju argumentov, kar je njen bes le še pomnožilo, si je dala duška s skatološkim besednjakom najnižje vrste. Napadla je avtorja osebno, zanikala njegovo dostojanstvo in ga dobesedno razčlovečila; ne v zasebnem verbalnem konfliktu, temveč vsem na očeh. Ni se lotila njegovih ugotovitev, spoznanj, stališč, argumentov in dokazov, pač pa njega osebno. To izpričujejo besedne zveze, kot so »zmenè, nikoli sito«, »našla svinja je korito«, »žre, se baše in kozla«.

Napadla je avtorja osebno, zanikala njegovo dostojanstvo in ga dobesedno razčlovečila.

Izbrane sramotilne besede nazorno kažejo na prevladujoč namen avtorice. Gospa ne polemizira, ne odpira razprave o pomembni javni temi, ne osredotoča se na nestrinjanje z dejstvi, ki jih je v Utripu predstavil in dokazno podprl njegov avtor. Njen cilj je le eden: epsko ponižanje osebnosti dr. Jožeta Možine z metodo najbolj prostaških izrazov, ki pritičejo straniščni »poeziji«.

Primer razodeva disonanco dveh miselnih svetov – kognitivnega in afektivnega uma. Slednji je hotel prevladati nad prvim ter si ga podrediti na način, da pri subjektu sproži enako emocionalno razpoloženje – preplavljenost s sovraštvom, gnevom, togoto, jezo in obupom, torej bedno duševno stanje, v katerem je trpela ona sama.

Dr. Jože Možina te igre ni sprejel. Odzval se je s pravšnjo kombinacijo kognitivnega in afektivnega uma. Zoper gospo Makarovič je vložil tožbo, ki pomeni kombinacijo obojega: pravnih argumentov in odmerjenega čustvenega odziva na njeno »poezijo«, ki nikogar ne pušča hladnega. A odgovoriti je treba s hladnimi pravnimi argumenti.

Pravni argumenti

Ti so vsekakor na strani tožnika. Najprej zato, ker obrekljiva kritika (Schmähkritik), pri kateri poudarek ni več na objektivni razpravi, temveč zgolj na obrekovanju, blatenju in omalovaževanju osebe, ni varovana s svobodo izražanja. Blatenje ni satira.

Po opredelitvi ESČP je »satira oblika umetniškega izražanja in družbenega komentarja, ki s svojimi inherentnimi značilnostmi – pretiravanjem in izkrivljanjem realnosti – naravno cilja na to, da provocira in vznemirja«. (ESČP je satiro prvič opredelilo v zadevi Vereinigung Bildender Künstler zoper Avstrijo, št. 68354/01, sodba z dne 25.1. 2007, tč .33). Izražanje, kakršnega je uporabila Svetlana Makarovič, ne ustreza tej definiciji.

Sramotenje, nizkotni izrazi in primitivno blatenje namreč ni umetnost. Tako ESČP kot slovensko ustavno sodišče poudarjata, da varstvo pravice do svobode izražanja ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje (sodbi ESČP Uj proti Madžarski z dne 19. 7. 2011; Skałka proti Poljski z dne 27. 5. 2003; odločba Ustavnega sodišča št. Up-584/12). Tak govor je zunaj dometa človekove pravice, ki jo zagotavlja 39. člen Ustave.

Tako ESČP kot slovensko ustavno sodišče poudarjata, da varstvo pravice do svobode izražanja ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje.

Za razliko od dovoljene, konstruktivne kritike obrekljiva kritika nima nobene dejanske podlage, je brez satirične in javnorazpravne vsebine. Pomeni zlorabo pesniške oblike s ciljem utišati, zastrašiti zgodovinarja in novinarja, ki odpira za avtorico nesprejemljive zgodovinske teme in razkriva zgodovinska dejstva, ki jih avtorica kategorično in absolutno odklanja. Gre za pretvezo nekakšne umetnosti in satire s ciljem grobo ponižati in ustrahovati. Razlikovati je treba med provokativno satiro in sramotilno satiro, ki je to le na videz.

V nemškem in v evropskem pravu človekovih pravic in prav tako v slovenskem pravu velja, da bolj ko se satirična vsebina oddaljuje od predmeta kritike in bolj ko se osredotoča na golo sramotenje in blatenje, manjša je teža svobode izražanja v razmerju do pravice do osebnega dostojanstva prizadete osebe (npr. odločitev nemškega ustavnega sodišča 1 BvR 2026/19). In ko oblika satire ne more prikriti sovražnega govora, kot je reklo ESČP v sodbi M’Bala M’Bala zoper Francijo (št. 25239/13 z dne 20.10.2015), tudi ne more prikriti blatenja in razčlovečenja prizadete osebe. Tako kot je šlo v zadevi M'Bala za »demonstracijo sovraštva in antisemitizma, prikrito pod umetniško produkcijo«, ki je »enako nevarna kot neposreden napad«, lahko rečemo, da gre v pričujoči zadevi za »demonstracijo sovraštva in prezira, prikrito pod umetniško produkcijo, ki grobo posega v osebno dostojanstvo prizadetega novinarja«.

Bolj ko se satirična vsebina oddaljuje od predmeta kritike in bolj ko se osredotoča na golo sramotenje in blatenje, manjša je teža svobode izražanja v razmerju do pravice do osebnega dostojanstva prizadete osebe.

Dalje, tarča razbesnele umetnice je bil novinar in zgodovinar, ki svoj znanstveno raziskovalni eros posveča slovenski medvojni zgodovini; temi, ki je bila desetletja žrtev totalitarizma, izkrivljanja in potvarjanja, temi, nad katero si je lastila monopol totalitarna oblast, ter (s tem) temi, ki zadeva ključna vprašanja nacionalne usode, razkola, prizadevanja za spravo ter mirno in produktivno sobivanje z zavestjo o zgodovinski resnici.

Gospa pesnica svoje stihe sklene z ukazom: »Jezik za zobe, Možina!«. Obsodba njenega dejanja s strani sodišča zato ne bo le zadoščenje prizadetemu novinarju in zgodovinarju raziskovalcu. Bo tudi sporočilo javnosti, da je delo novinarjev, publicistov in raziskovalcev temnih poglavij naše zgodovine, katerih posledice segajo v današnji čas, dovoljeno. Še več; je nujno za polnokrvno delovanje svobodne in demokratične družbe.

Taka sodba bo signalizirala, da novinarjev in raziskovalcev, ki odpirajo in raziskujejo pomembne javne teme, ni dopustno ustrahovati in z osebnimi diskvalifikacijami odvračati od njihovega novinarskega in raziskovalnega poslanstva – ne glede na to, kakšna so njihova nazorska prepričanja.

Obsodba njenega dejanja s strani sodišča ne bo le zadoščenje prizadetemu novinarju in zgodovinarju raziskovalcu. Bo tudi sporočilo javnosti, da je delo novinarjev, publicistov in raziskovalcev temnih poglavij naše zgodovine, dovoljeno. 

Primeri iz Slovenije 

Končno, primerjajmo pričujočo zadevo z razvpito zadevo dveh novinark javne televizije, ki ju je takratni vodja opozicije označil za odsluženi prostitutki. Vsakomur, tudi sodiščem je bilo jasno, da je bil izraz »odsluženi prostitutki« le prispodoba za prodajo novinarskih uslug dominantni politiki. Žaljiva oznaka se je nanašala na njuno javno delovaje, na kritiko njunega novinarskega poročanja in ne na njuni osebi. 

V tem se zadeva »odsluženi prostitutki«, prav tako zadeva »turbo anus« (kjer je drugače kot v pravkar omenjeni zadevi s prostitutkama Ustavno sodišče odločilo v korist svobode izražanja, a to je že druga zgodba – o njej govori odklonilno ločeno mnenje sodnika Jakliča v zadevi št. Up-472/20) razlikujeta od pričujoče. V teh zadevah je šlo za metaforično izražanje in za kritiko dejanj prizadete osebe.

V tej zadevi je drugače. Obilje nizkotnih in žaljivih izrazov je uperjeno zoper prizadetega novinarja osebno z jasnim ciljem prizadeti in razvrednotiti njegovo človekovo dostojanstvo. Tako izražanje ni ustavno in konvencijsko varovano. Osebno dostojanstvo, v katero je toženka grobo posegla, seveda je.

Pričujoči primer dokazuje, kako disonantno razmerje dveh umov, v tem primeru trka kognitivnega uma z afektivnim umom lahko pripelje do pravne disonance, ki se izrazi v pravni obliki odškodninskega delikta. To disonanco mora odpraviti izravnalna pravičnost, kar stori sodišče z izrekom sodbe o pravičnem zadoščenju.

To disonanco mora odpraviti izravnalna pravičnost, kar stori sodišče z izrekom sodbe o pravičnem zadoščenju.