Želja, da bi ustavili izraelsko vojskovanje in posledični masaker, je na dnevnem redu. Kako to doseči?

vir: freepik.com

Krutosti v Gazi na različne načine prizadevajo ves svet. Človeštvo, ki sledi dogodkom iz minute v minuto, ne zmore predelati vsega, kar vidi. Vojne grozote dobi na mizo vsak dan skupaj z večerjo. Želja po ustavitvi vojskovanja in posledičnega masakra je na dnevnem redu. Seveda je temeljno vprašanje, kako to doseči. Klasičen (in preveč preprost) odgovor je, da na dva načina. Prvi je brezpogojen poraz in predaja ene strani. To pa je vsaj ob Gazi nemogoče, čeprav Izrael trdi, da bo vztrajal do popolnega uničenja Hamasa. To je le iskanje psihološkega učinka na domačo in svetovno javnost ter na nasprotnika, saj je jasno, da so Hamas in podobne organizacije (Hezbollah) neke vrste Hidre z mnogimi glavami. Ko posekaš eno, zrasteta na njenem mestu dve. Ta kriza, naj se konča tako ali drugače, samo ustvarja pogoje, v katerih bo ozračje še bolj zastrupljeno. O tem govori zgodovina zadnjih desetletij.

Drugi način so pogajanja, pri katerih obe strani dokončno spoznata, da nadaljevanje z orožjem ni v interesu nobene. Vojno sredstvo za dosego političnih ciljev je kot »ultima ratio« zelo relativno. To dobro vedo vsi, ki se ne podajo na pot njegove uporabe, če to ni nujno potrebno. Zato hočejo vsi svoj cilj čimprej doseči in stvar končati z uporabo tega izrednega sredstva. Če jim to hitro ne uspe, nastopijo težave. Začeli so z uporabo skrajnega sredstva, potem pa se ne morejo izviti iz zagate. Pri Gazi sta obe strani onemogočeni, ker sta obe končno agresorki: Hamas, ker je prvi napadel Izrael, in Izrael – ki se je sicer branil –, ker je z nesorazmernim prekoračenjem samoobrambe začel neko drugo, obširnejšo vojno, ki jo nadaljuje brez konca. Državni sekretar ZDA Blinken je v Tel Avivu te dni dejal, da Izrael kljub oktobrskemu napadu Hamasa nima dovoljenja za razčlovečenje drugih.  

Pogajanja so velika umetnost in zahtevajo veliko spretnosti in ustvarjalnosti pri vseh, ki so vanje vpleteni, ne samo kot akterji, temveč tudi kot posredniki.

Že od vsega začetka se dogajajo poskusi, da bi se vojskovanje vsaj ustavilo, da število mrtvih ne bi naraščalo. Narava tega svojevrstnega konflikta je taka, da je to izjemno težko, ker sta obe strani nepopustljivo zagrizeni. Za prekinitev ognja je potreben dogovor. Ko govori orožje, ljudje običajno mislijo, da ni nobenega prostora za pogajanja. Vendar sta si obe dejavnosti, vojaška in diplomatska, takrat bližji kot kadarkoli. Pogajanja so velika umetnost in zahtevajo veliko spretnosti in ustvarjalnosti pri vseh, ki so vanje vpleteni, ne samo kot akterji, temveč tudi kot posredniki.

Načelno se bojujoče se strani nočejo pogajati, ker hočejo vojaško zmagati, saj vedno trdijo, da bodo. Volja za pogajanja pri bojujočih se je vedno neke vrste priznavanje šibkosti, zato pogajanja do zadnjega zavračajo. Šele ko zmaga na bojnem polju začenja postajati vprašljiva, nastopijo razmišljanja o morebitni nekajurni prekinitvi ognja, kratkem premirju, izmenjavi ujetnikov oz. talcev itd.

Ta konflikt je nekaj posebnega, ker ima več odtenkov. Nekoč sem že omenil biblične momente, ki jih vsebuje in mimo katerih na noben način ne moremo. Sedaj ponovno spominjam nanje. V vsaj osemdesetih letih se je nabralo tudi mnogo bremenilnih zgodovinskih dejstev. Konflikt je po eni strani krajevno omejen predvsem na Gazo, a po drugi strani lahko z lahkoto preraste v regionalnega, saj so vsi neposredni ali bolj oddaljeni sosedje Izraela na različne načine vpleteni vanj. Močno učinkuje na svetovno ekonomijo (hutijevski napadi na ladijski promet v Rdečem morju in alternativna dražja pot okoli Afrike). Medijsko je konflikt v ospredju svetovnega zanimanja in svetovno javno mnenje, kot že rečeno, ne zmore predelati civilnih žrtev. Mrtvih se je do danes nabralo že skoraj 28.000, različno ranjenih pa je okoli 70.000, med njimi največ žensk in otrok. Dalje ima svojo težo tožba na mednarodnem sodišču in prvi odzivi, ki so ob obsodbi Hamasovega ravnanja vsaj reletivizirali izraelsko obnašanje.

Ob tem je dejal tudi, da je končna zmaga blizu in stvar nekaj mesecev. Mesecev? Torej zmaga ni kar na dlani, za ovinkom? Zato se kot močnejša (a oslabljena?) stran pogaja in izsiljuje ugodnejši dogovor.

Sedaj vsi razmišljamo o pogajanjih, ki so se začela že kmalu po razvoju konflikta. Nekatere zalivske države, predvsem Katar, sedaj pa tudi sosednji Egipt, ki poziva strani k fleksibilnosti, so se angažirale kot posrednice. Očitno so se močno angažirale tudi ZDA, ki so sicer ves čas brezpogojno podpirale Izrael, sedaj pa nimajo alternativ in kažejo na bolj uravnotežena stališča. Poskusi pogajanj in zadnji protipredlog Hamasa v treh fazah, za katerega je Izrael najprej izrazil, da ga pazljivo preučuje, nato pa ga končno zavrnil, je Blinken označil kot neke vrste napredek. Netanjahu je v sredo svojim silam že ukazal, naj se pripravijo za napad na Rafo, v kateri je nagnetenih milijon in pol civilnih beguncev iz cele enklave. In to je ukazal pred novim poskusnim srečanjem v četrtek. Ob tem je dejal tudi, da je končna zmaga blizu in stvar nekaj mesecev. Mesecev? Torej zmaga ni kar na dlani, za ovinkom? Zato se kot močnejša (a oslabljena?) stran pogaja in izsiljuje ugodnejši dogovor. Guterres (OZN) pa obupano svari pred novo humanitarno katastrofo.

Vsak konflikt se nekoč konča s pogajanji in sledečim dogovorom. Tudi v tem se pogajanja razvijajo že dalj časa. Lahko pa bi se vprašali, kako se bodo končala oz. ali se bo končal samo ta v času omejen konflikt ali bo to prispevalo k dokončni rešitvi celotnega bližnjevzhodnega konflikta, ki se vleče že od leta 1947.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike