Zgodnje vstajanje ni zanje: naša uboga zaspana mladina

Ravno danes, ko pišem tele vrstice, so mi člani Ljudske univerze iz Slovenske Bistrice poslali zanimivo knjigo z naslovom Komaj sem shodil, že sem dobil delo. Zbiralci zgodb so v njej ubesedili pripovedovanja o ''starih, večinoma povojnih časih''. Vsem, ki se danes preseravate, če morate vstati malo bolj zgodaj, tudi stroki in učiteljem, jo toplo priporočam v branje! Čas okoli pete ure zjutraj je bil za otroke, ki so odraščali v drugi polovici 20. stoletja, čisto običajen za vstajanje! Redki so bili starši, ki so prenašali lenobo! In jutranje poležavanje se je štelo med najhujše oblike lenobe!



Naši predniki so imeli navado, da so – ko je bilo nebuloz enkrat preveč - radi rekli: "Toliko pameti na kupu, pa toliko neumnosti!'' In poljudna ter tudi ''strokovna'' debata okoli zgodnjega vstajanja je točno to in nič drugega!

Permisivna vzgoja že dolgo časa kaže ostre zobe! Na različnih forumih se mamice, poleg drugega, sprašujejo: "Ali lahko učitelj naglas pove učencu oceno testa?", v televizijskem prispevku v Tedniku pa se novinarki v dno srca smilijo otroci, ki morajo zgodaj vstajati.

Nenavadno se mi zdi, da se nihče ne pogleda v ogledalo, pa si reče: "Mar nismo za neprespanost v prvi vrsti krivi sami?!"

Zaradi razvad, ki jih ni malo, pa še množijo se, se dan za (pre)več srednješolcev in tudi učencev zadnjih razredov osnovne šole, praktično začne šele zvečer.

S kurami spat ...

Kje so časi, ko smo tudi že na pol odrasli otroci hodili spat ob osmih? Komaj sem čakala, da izginem v svojo sobo, da sem lahko prebrala nekaj strani knjige, preden me je zmanjkalo! Ker nismo imeli televizije, je bila knjiga edina prijateljica, ki mi je stala ob strani.

Danes so drugačni časi. Zaradi razvad, ki jih ni malo, pa še množijo se, se dan za (pre)več srednješolcev in tudi učencev zadnjih razredov osnovne šole praktično začne šele zvečer. Takrat se priklopijo na pametne telefone (internet) in zaživijo! Malo za vmes si tudi navijajo nemogoče elektronsko glasbo, ki počasi, a vztrajno uničuje možganske celice. Hvala Bogu za slušalke, drugače bi se marsikatera stolpnica tresla do temeljev!

Žal dobivajo otroci zelo slab zgled pri starših, saj večina le-teh misli, da imajo zvečer tudi oni pravico do ''malo časa zase''. Nekateri gredo na različne športne aktivnosti, drugi na pijačko, tretji na čvek s prijatelji, četrti pred računalnik. Ko bi se vsaj predajali partnerskim nežnostim!

Nezdravo in ubijalsko preživljanje večernih ur, zlasti tistih, ko bi morali biti že v postelji, ima, logično, morilske posledice. Strokovnjaki sicer trdijo, da bi bila za začetek pouka in službe idealna ura ob devetih zjutraj, a pri tem pozabljajo, da s svojim mnenjem le napeljujejo vodo na mlin večernim uživačem: namesto do polnoči, bi čukali pred ekrani do jutranjih ur, saj bi se tolažili, da lahko še zmeraj ujamejo "običajno dozo" spanca, preden odidejo od doma!

... s petelinom vstat

(Pre)zgodnjemu vstajanju na rob se je na zelo zanimiv, realen in tudi strokoven način odzvala Vilma Dobrin, sveže upokojena učiteljica. Takole je dejala: "Najbolj mi je bilo zanimivo, da so o neprespanosti svojih otrok v TV- prispevku govorile ljubljanske mame. Naj dajo svoje otroke spat ob osmih, pa bo mir! Iz izkušenj povem, da tudi če se pouk začne ob devetih, bodo mnogi v jutranjem varstvu že ob 5.45! Starši teh otrok se iz Cerknice vozijo v Ljubljano ali v še bolj oddaljene kraje. Kdaj mislite, da se vrnejo domov? Dragi Ljubljančani, vaši otroci so takoj po pouku doma in lahko obiskujejo vse krožke, katere jim veselo podtaknete starši. Mnogi naši vozači pa, kljub temu da se na matični šoli pouk začne 7.45, ne pridejo domov pred petnajsto uro. Zvečer je potrebno oditi v posteljo dovolj zgodaj. In če ne veste, je najboljši spanec tisti pred polnočjo.

Enkrat bi bilo treba reči bobu bob in ukiniti nekatere šolske predmete, ki obstajajo le za to, da nek nekdo zanje piše načrte! Za OŠ naj bi veljajo "manj je več". Pa ni tako. Pri mnogih predmetih je v učbenikih preveč nerazumljivih besed, da lahko učitelj dve uri porabi le za njihovo tolmačenje. Kje je šele razumevanje osnovne snovi, ki bi res dala neko splošno znanje. Vse to je krivo za utrujenost. Sistem je treba spreminjati tam, kjer je res nekaj narobe!"

Oglasil se je tudi Klemen Š., dijak tretjega letnika gimnazije: "Imam še dve sestri in brata. Oči ima zelo odgovorno službo, domov ne pride pred šesto zvečer. Skupaj povečerjamo in potem, drug za drugim, odložimo telefone v predsobi, še prej jih tudi ugasnemo. Do osmih se pogovarjamo o tem, kaj smo čez dan doživeli, pogosto se tudi nasmejemo bratovim šalam. Televizije nimamo, računalnik je en sam za nujne primere. Ob devetih sem v postelji, malo berem, a hitro zaspim, ker moram vstati ob petih, da se po zajtrku z dedijem odpeljem proti Ljubljani. Malo več prostega večernega časa imam v soboto, a do polnoči sem že doma. Zgodnje vstajanje mi je pisano na kožo. Tiste, ki jamrajo, razumem, saj vem, da je težko vstati, če greš spat ob drugi ali tretji uri."

Kot po navadi se marsikaj skriva v ''drobnem tisku''. Tudi pri zgodnjem vstajanju! Tam, kjer v družini vlada zdrav red, z vstajanjem nimajo težav. Tudi tam ne, kjer ne dovolijo, da bi jim zagospodarili elektronski mediji.

Vredne razmisleka so tudi Adrianove besede. Z menoj se je peljal od Žirov do Vrhnike. Takole je dejal:"Tisti sošolci, ki navijajo za bolj pozno vstajanje, imajo tudi sicer nemalo osebnih težav. Vsak družinski član živi po svoje, odvisni so od televizije in interneta, ponočnjaških prijateljev. Tako in tako pa jih je vedno več, ki v šolo hodijo zaradi ocen in ne, da bi se česa naučili, kar bi jim koristilo v življenju."

RTV: "Starši dijakov opozarjajo, da je zgodnje vstajanje za mladostnike nedopustno"

Res? Nedopustno? Pradedje teh dijakov so v njihovih letih bili bitke za Normandijo, za današnje sončke je pa zgodnje vstajanje NEDOPUSTNO.

— Svoboda (@SvobodaBlog) November 11, 2019