Zmagovalec. Na koncu poraženec. Manfred Weber. Je res vsega kriv Orban?
Uredništvo
- 6. 7. 2019 ob 13:14
- 4 komentarjev
Koncept vodilnih kandidatov pri funkcijah za vodenje Evropske zveze naj bi zagotavljal večjo demokratičnost in jasnost koga volivci volijo, ko volijo določeno politično družino oz. njihove članice stranke v posamezni državi.
Tokratna pogajanja so ta, relativno mlad, koncept popolnoma zavrgla. Nihče izmed t.i. spitzenkandidatov očitno ne bo potrjen na kateri izmed vodilnih funkcij. Vodilni kandidati niso najbolj zadovoljni, sploh ne Manfred Weber, vodilni kandidat zmagovalke volitev Evropske ljudske stranke, ki na koncu dneva izgleda, da ne bo izvoljen na nobeno funkcijo.
Za položaj predsednika Evropskega sveta in Tuskovega naslednika so voditelji članic izbrali belgijskega premierja in liberalca Charlesa Michela. Novi visoki zunanjepolitični predstavnik Unije naj bi postal španski zunanji minister in socialist Josep Borrell.
Kandidatka za predsednico Evropske centralne banke je Francozinja Christine Lagarde. Za novo predsednico Evropske komisije je predlagana nemška konservativna obrambna ministrica Ursula von der Leyen. Za predsednika Evropskega parlamentu pa je že bil izvolijen Italijan David Sassoli iz S&D, prav iz te politične skupine grozijo, da bodo kompromisni sveženj za najvišje evropske funkcije razvezali.
Po spoštovanju politične kulture in dogovora naj bi Sassoli po polovici mandata odstopil in vodenje prepustil nekomu iz Evropske ljudske stranke. To pa bi, kot izvoljeni poslanec lahko bil ravno Manfred Weber, vendar je čez dve leti in pol lahko situacija popolnoma drugačna.
V zadnjem intervjuju za nemški Bild je Manred Weber jasno pokazal svoje razočaranje nad celotno situacijo. Po njegovih besedah ne toliko zaradi njega osebno, ampak zaradi poteka celotnega procesa ter uničenja koncepta vodilnih kandidatov.
Težko je razložiti to, kar se je zgodilo. Svojim volivcem lahko rečem le naslednje: obstajajo vplivne sile, ki niso želele sprejeti rezultata volitev. Dogajala so se zasebna srečanja in nočni sestanki na osi Macron-Orban, ki je bila uspešna in razrušila koncept vodilnih kandidatov. Kot je potekala celotna zadeva lahko rečem le, da to ni Evropa, kot sem si jo predstavljal. V prihodnosti se bom še naprej boril za demokratizacijo Evropske zveze, je dejal Weber.
Glavni očitek proti Webru, ki se ga je slišalo po bruseljskih hodnikih že mesece pred volitvami, je bil, da g. Weber nima izkušenj z vodenja. Nikoli ni bil minister ali predsednik vlade. Weber je komentiral te očitke z besedami, da je to nesmisel, saj več kot tretjina aktualnih predsednikov vlad nima nobenih drugih izkušenj. Tudi sam Macron, po njegovih besedah, ima zelo malo izkušenj.
Kot voditelja nasprotovanju njegovega imenovanja Weber indentificira Viktorja Orbana, saj je nastopil proti njemu in celo dejal, da si želi, da bo izvoljen za predsednika Evropske komisije brez madžarskih glasov. Orban je to vzel kot neposredno žalitev zanj, stranko in madžarski narod, kar je večkrat tudi poudaril. Njun spor in zamrznitev članstva Fidesza v Evropski ljudski stranki je bilo očitno dovolj velika kaplja čez rob za Orbana in njegove zaveznike.
[do_widget id=podcast-playlist-3]
Tokratna pogajanja so ta, relativno mlad, koncept popolnoma zavrgla. Nihče izmed t.i. spitzenkandidatov očitno ne bo potrjen na kateri izmed vodilnih funkcij. Vodilni kandidati niso najbolj zadovoljni, sploh ne Manfred Weber, vodilni kandidat zmagovalke volitev Evropske ljudske stranke, ki na koncu dneva izgleda, da ne bo izvoljen na nobeno funkcijo.
Predlagani kandidati
Za položaj predsednika Evropskega sveta in Tuskovega naslednika so voditelji članic izbrali belgijskega premierja in liberalca Charlesa Michela. Novi visoki zunanjepolitični predstavnik Unije naj bi postal španski zunanji minister in socialist Josep Borrell.
Kandidatka za predsednico Evropske centralne banke je Francozinja Christine Lagarde. Za novo predsednico Evropske komisije je predlagana nemška konservativna obrambna ministrica Ursula von der Leyen. Za predsednika Evropskega parlamentu pa je že bil izvolijen Italijan David Sassoli iz S&D, prav iz te politične skupine grozijo, da bodo kompromisni sveženj za najvišje evropske funkcije razvezali.
Po spoštovanju politične kulture in dogovora naj bi Sassoli po polovici mandata odstopil in vodenje prepustil nekomu iz Evropske ljudske stranke. To pa bi, kot izvoljeni poslanec lahko bil ravno Manfred Weber, vendar je čez dve leti in pol lahko situacija popolnoma drugačna.
Spor med Manfredom Webrom in Viktorjem Orbanom
V zadnjem intervjuju za nemški Bild je Manred Weber jasno pokazal svoje razočaranje nad celotno situacijo. Po njegovih besedah ne toliko zaradi njega osebno, ampak zaradi poteka celotnega procesa ter uničenja koncepta vodilnih kandidatov.
Težko je razložiti to, kar se je zgodilo. Svojim volivcem lahko rečem le naslednje: obstajajo vplivne sile, ki niso želele sprejeti rezultata volitev. Dogajala so se zasebna srečanja in nočni sestanki na osi Macron-Orban, ki je bila uspešna in razrušila koncept vodilnih kandidatov. Kot je potekala celotna zadeva lahko rečem le, da to ni Evropa, kot sem si jo predstavljal. V prihodnosti se bom še naprej boril za demokratizacijo Evropske zveze, je dejal Weber.
Glavni očitek proti Webru, ki se ga je slišalo po bruseljskih hodnikih že mesece pred volitvami, je bil, da g. Weber nima izkušenj z vodenja. Nikoli ni bil minister ali predsednik vlade. Weber je komentiral te očitke z besedami, da je to nesmisel, saj več kot tretjina aktualnih predsednikov vlad nima nobenih drugih izkušenj. Tudi sam Macron, po njegovih besedah, ima zelo malo izkušenj.
Kot voditelja nasprotovanju njegovega imenovanja Weber indentificira Viktorja Orbana, saj je nastopil proti njemu in celo dejal, da si želi, da bo izvoljen za predsednika Evropske komisije brez madžarskih glasov. Orban je to vzel kot neposredno žalitev zanj, stranko in madžarski narod, kar je večkrat tudi poudaril. Njun spor in zamrznitev članstva Fidesza v Evropski ljudski stranki je bilo očitno dovolj velika kaplja čez rob za Orbana in njegove zaveznike.
[do_widget id=podcast-playlist-3]
Zadnje objave
Branje kot navada in razvada
16. 2. 2025 ob 16:10
O vinski trti, vinu in Slovencih, ki ga ne znamo po pameti piti
16. 2. 2025 ob 12:30
France Prešeren (6/12): »Ran mojih bo spomin in tvoje hvale ...«
16. 2. 2025 ob 6:00
[Gledali smo]: Spokorjena ljubica
15. 2. 2025 ob 19:30
[Prejeli smo] Zadeva Trenta je vkopana v slepi ulici
15. 2. 2025 ob 16:57
Babičin zdrobov puding z jabolki
15. 2. 2025 ob 14:54
Ekskluzivno za naročnike
Branje kot navada in razvada
16. 2. 2025 ob 16:10
France Prešeren (6/12): »Ran mojih bo spomin in tvoje hvale ...«
16. 2. 2025 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
FEB
16
FEB
17
FEB
18
FEB
20
Odtisni svoj grb (počitniška ustvarjalnica za otroke)
10:30 - 12:00
FEB
20
Mladen Bogić: Porečanka (muzejsko predavanje)
18:00 - 20:00
Video objave
Izbor urednika
Trump ukinja ameriški denar tudi za slovenske nevladnike in leve politične aktiviste
15. 2. 2025 ob 12:00
Pozabljeni Slovenci - Benedikt Kuripečič
15. 2. 2025 ob 9:00
Kartagina mora biti porušena
14. 2. 2025 ob 12:48
Globokomorskega plenilca so prvič opazili tako blizu površja
13. 2. 2025 ob 9:05
4 komentarjev
Kraševka
Slovenski štor 7.7. ob 18,27
Vaš zadnji odstavek pove bistvo sedanje EU in njenih problemov.
Mislim, da je " oče" EU - Robert Schuman dejal: "Ali bo Evropa krščanska, ali pa je ne bo".
Za enkrat je LJUDSKA (krščanska stranka) še v večini. Toda včasih ta stranka pozablja, da mora braniti Evropske vrednote. Preveč se "klanja" liberalizmu.
Alojzij Pezdir
Poraz oz. popoln polom "špicenkandidatov" v bitki za najpomembnejše položaje v organih EU utegne povzročiti kar nekaj negativnih posledic.
Najprej močno zmanjšuje motiviranost in zaupanje volivcev, ki nekoga volijo in zaupajo, da so v teh strankah ti in ti "špicenkandidati", potem pa se premieri vlad skriti pred javnostjo dogovorijo med sabo popolnoma nekaj drugega in si v imenu posameznih vlad razdelijo povolilni kadrovski oz. odločevalski "plen". Že zdaj je povprečna volilna udeležba v državah EU bila komaj nad polovično (v Sloveniji manj od tretjine volilnih upravičencev), poslej se utegne še znižati; s tem pa se bo še dodatno zniževala tudi legitimnost neformalno in nedemokratično vsiljenih najvišjih evrofunkcionarjev.
Bistveno se zmanjšuje tudi motiviranost in zaupanje potencialnih strankarskih kandidatov za "špicenkandidate" na volitvah v evropski parlament, če so po volitvah - skupaj z volivci - s strani svojih strankarskih prvakov in najvišjih predstavnikov nacionalnih vlad tako prezirljivo in žaljivo odpisani v posmeh volivcem, članom lastnih strank in držav ter političnim tekmecem v drugih strankah in državah.
Kot pravi pregovor: "Osel gre enkrat na led!", zato ni mogoče pričakovati, da bodo letošnji "poskusni zajčki" oz. žrtve oblastniške samovolje najvplivnejših nacionalnih in strankarskih voditeljev ali drugi zaupanja vredni kandidati še pripravljeni na tak politični in medijski hazard, v katerem so lahko vsi izbrani od volivcev nazadnje poraženci.
Ključen pa je pri vsem tem sistemsko spodbujen in pogojen spopad med Svetom Evrope, v katerem branijo in generirajo interese posameznih držav premieri vlad, in Evropskim parlamentom, ki v razmerju do svoje vlade (Evropske komisije) oz. svoje izvršilne oblasti nima avtonomije pri odločanju, čeravno so poslanci v Evropski parlament neposredno izvoljeni, premieri posameznih vlad, ki v okviru Sveta Evrope uskladijo in predlagajo listo najvišjih funkcionarjev, pa so večinoma izvoljeni posredno, se pravi od poslancev v nacionalnih parlamentih posameznih članic EU. To je približno tako, kot bi po volitvah poslancev v Državni zbor RS vlado predlagali neposredno izvoljeni župani slovenskih občin oz. lokalnih skupnosti in bi imeli neposredno izvoljeni državni poslanci le možnost sprejeti ali zavrniti voljo županov.
Kot je videti, vlade nacionalnih držav, še posebej največjih med njimi (Nemčije, Francije, Italije, Španije ...), ne zaupajo neposredno, legalno in legitimno izvoljenim poslancem v Evropskem parlamentu, zato si sistemsko zadržujejo prednostno pravico pri izbiri najvišjih funkcionarjev političnih in finančnih ustanov v EU, s čemer pa jemljejo politično moč in avtonomijo poslancem v evropskem parlamentu, posredno pa tudi volivcem v državah EU.
Kraševka
Teodor in Lucija, res je tako.
Takoj, ko je Weber dal izjavo: "Nočem Orbanovih glasov", je bilo vsakemu razumnemu človeku jasno, da to ni politik.
Weber je zmotno mislil, da mu bo dala svoj glas tudi "dobra" levica. Toda levičarji, od vedno dajo glasove samo svojim LEVIM.
Tako je, ker se je po nepotrebnem EPP igrala z IZGONOM "sorodnika".
"Kjer se prepirata dva, tretki dobiček ima", so vedeli že naši predniki.
Teodor
Weber si je sam kriv, če ne bi želel ugajati regresivni levici, bi bil danes šef komisije.
Prepad med vzhodim in zahodom pa se povečuje, to bi morali zelo skrbeti Slovenijo, ker ne spada ne na eno ne na drugo stran. To pa ni prednost, kot si naši politiki (in javnost) predstavljajo, ker za tako pozicijo potrebuješ več pameti, ko jo trenutno premoremo.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.